Stranka Gibanje Svoboda, ki sebi rada pravi tudi blagovna znamka, je v tamkajšnjem Arboretumu Volčji Potok priredila drugi festival Svobode, na katerem se je zbralo približno 1500 ljudi, v radomeljskem kulturnem domu pa se je zgodil združitveni kongres strank DeSUS in Dobra država, ki se sedaj družno imenujeta Stranka generacij. In seveda, ekipa Radomelj je v predzadnjem krogu prve slovenske nogometne lige gostovala pri ljubljanski Olimpiji z (sicer neuspelim) vzgibom, da jo premaga in prepreči osvojitev naslova.
Prvega festivala Svobode, ki se je lansko leto zgodil ob Zbiljskem jezeru, se je spomniti po predstavitvi kasneje propadle kandidature Tomaža Vesela za evropskega komisarja. Leto kasneje na programu ni bilo takšnih spektaklov, razen če se v to šteje prisotnost mariborskega župana Saše Arsenoviča, ki je s predsednikom vlade Robertom Golobom sklenil sporazum o poudarjenem sodelovanju Maribora tako s stranko kot z vlado. Izmed aktualnih koalicijskih partnerjev je bila prisotna Tanja Fajon iz vrst Socialnih demokratov, neštevilni so bili tudi gostje iz vrst Levice, ki jih je zastopala predsednica stranke Asta Vrečko. Videti je bilo tudi Alenko Bratušek, če izvzamemo Bora Zuljana kot najnovejšega fanta Urške Klakočar Zupančič oziroma Golobovo partnerico Tino Gaber, ki se je prav tako pojavila, pa na festivalu ni bilo videti zunajstrankarskih gostov iz javnega življenja, kakršnih vsaj v zlatih časih LDS ob podobnih priložnostih nikakor ni manjkalo.
Festival je imel značaj osrednjega letnega druženja članstva stranke iz vseh krajev Slovenije, na katerem so si delili priznanja, imenovana val svobode. Borut Sajovic ga je na primer dobil za posebej dobro sodelovanje s terenom, pri čemer je bil v tem primeru, ko se je teren zbral na enem mestu, odsoten. Glavno priznanje, val svobode za posebne dosežke, so letos dodelili lastni parlamentarni skupini. Na prizorišču so bili tudi panoji s fotografijami obnovljenih rečnih strug, ki so dale misliti, da se vladajoča stranka za zdaj ne more pohvaliti s prav veliko fizično oprijemljivimi dosežki. Zdravstvena reforma, o zveličavnosti katere so vsi prepričani, ni nekaj, kar lahko primeš.
Vzdušje pod velikim šotorom je bilo ob 11. uri še dokaj zehaško in v razkoraku s prizadevanji Alenke Godec, da nekako dvigne srca. Roberta Goloba še ni bilo na prizorišču in na govorniškem odru so se menjavale druge vidne osebnosti, ki so, kot je za strankarska druženja značilno, nizale hvale na lasten račun. Podpredsednik stranke Matej Arčon je oznanil, da ne bo več generalni sekretar stranke, ampak bo to po novem dosedanji šef podmladka Matej Grah. Vodja poslancev Nataša Avšič Bogovič je poudarila, da je poslanska skupina motor stranke, finančni minister Klemen Boštjančič pa, da mora stranka vztrajati pri liberalnih vrednotah oziroma da jo za njegov okus vse prevečkrat zanese preveč v levo. Seveda je spregovorila tudi Urška Klakočar Zupančič, predsednica državnega zbora, ki je bila na prireditvi nesporna prvakinja selfijev. V govoru je med drugim navrgla, da na levem političnem polu nikdar ne bo discipline, ker so pripadniki le-tega svobodomiselni in demokratični. Kot tudi, da na koncu dobro vedno zmaga, in še kaj, kar je občinstvo nagrajevalo z zmernimi aplavzi. Prevladoval je starejši živelj in gospodično Špelo, 24-letnico iz Maribora, smo povprašali, zakaj je članica politične stranke. »Ker čutim, da moram nečemu pripadati, oziroma ker mi nihče drug ne ustreza. Se pa strinjam, da je aktivna udeležba v politiki med mladimi redkost. V svoji družbi sem kar izjema,« je odgovorila.
Ob čakanju na Goloba je počilo
Po govorih stebrov stranke se je na odru pojavil harmonikar, da bi zadeve zapeljal v ljudske vode, ko je iz zvočnikov presežno počilo. Zaradi neke preobremenitve se je zgodil izpad glavne varovalke in ozvočenje je za četrt ure utihnilo, vendar se je harmonikar znašel. Spustil se je med ljudi, stopil na mizo in z napevi kot V dolini tihi in Na Robleku dvignil razpoloženje. Ob 12.30, ko se ga je po nekih informacijah pričakovalo, Goloba še vedno ni bilo na prizorišču, medtem ko je iz kuhinjskega dela dišalo po hrani, ki je bila prav tako še nedostopna. Neugoden splet okoliščin. Kajti bilo je jasno, da bo hrana na vrsti šele po govoru očaka. Prišel je krepko čez 13. uro, zakaj se je pomudil, pa bomo morda nekoč izvedeli iz morebitne biografije Tine Gaber. Tako se nismo podprli z ocvrtimi piščanci vladajoče stranke, ampak šele z medgeneracijskim golažem, kajti sledil je nujen premik.
Preden je Robert Golob zaokrožil razmišljanja, je veljalo ujeti vsaj konec ustanovitvenega kongresa Stranke generacij, ki se je zgodil v radomeljskem kulturnem domu in na katerem sta se v isto stranko združila DeSUS in Dobra država. Izkupiček kongresa je vrnitev še enih starih in očitno neizbežnih političnih mačkov. Predsednik je postal Vlado Dimovski, nekoč Socialni demokrat, vrača se tudi Marko Bandelli, nekoč član Pozitivne Slovenije in Stranke Alenke Bratušek. »Jaz sem v stranki traktor. Ta, ki vleče,« je dejal dinamični Primorec. »A zakaj Radomlje?« vprašamo predsednika Dimovskega. »Slučajno. Med drugim zato, ker je bila radomeljska dvorana bistveno bolj ugodna za najem kot na primer Festivalna dvorana v Ljubljani.« Tako so se Radomlje vpisale tudi na politični zemljevid Slovenije. Poleg tega so že obstale v prvi nogometni ligi, kar predstavnikom občine, ki ji pripadajo, torej Domžalam, še ni uspelo, obenem so s porazom proti Olimpiji slednji omogočile novi državni naslov. Spretno vedenje male krajevne skupnosti.
