Značilnost prekmurske ravnice niso zgolj dolge ravne ceste, temveč tudi močno vijugajoča Mura, ki je v zadnjih dvesto letih ponekod spremenila tok tudi za dva kilometra. Zaradi starih katastrov se je tako na slovenski oziroma hrvaški strani jurisdikcije po osamosvojitvi znašlo precej ozemlja, ki je segalo v katastrske zapise druge države. Katastrske meje v teh delih države vijugajo precej samosvoje in ustvarjajo konklavne, konveksne in stožčaste oblike. Pri Hotizi je mejno območje tako nepregledno, da se slovenski kmetje na svoje ozemlje vozijo prek hrvaškega katastrskega območja. Mejne table boste tukaj iskali skorajda zaman. Vsaj na cestah, ki vodijo čez polja, jih ni. Za neformalno mejo med Slovenijo in Hrvaško je vsaj med krajani obmejnih krajev vedno veljal novi tok Mure, pa čeprav so katastrska območja ene ali druge države segala čez njo.
Osemdesetletni Štefan Markoja živi na obrobju vasice Kot ob stari strugi Mure. Zaselek je bil še v prejšnjem stoletju zelo zaželen prostor zabave. Ob reki je bilo naravno kopališče, območje je bilo polno življenja. A je stari način življenja postopoma izginjal. Po osamosvojitvi se je izseljevanje mladih, ki s kmetovanjem niso mogli več preživeti, nadaljevalo. Markoja ima en hektar ozemlja na hrvaški strani. Pred leti ga je že predal sinovoma, ki si služita kruh v Leku in v avstrijskem Gradcu. Podobno kot drugi naši sogovorniki tudi Markoja pravi, da med Slovenci in Hrvati na tem območju nikoli ni bilo težav. Leta 1991 je bilo nekatere sicer strah, kaj bo z mejo po osamosvojitvi, a se kakšnih posebnih težav pri prehajanju meje in obdelovanju zemlje na drugi strani Markoja ne spominja. Ko nas popelje mimo polj ovsa, pšenice in oljčne ogrščice proti gozdu, postane jasno, da natančen potek meje poznajo samo domačini. Sredi gozdne ceste, kjer ni ne duha ne sluha o kakšni mejni tabli, po zemlji z berglo povleče črto in reče: »Tukaj je Slovenija, tukaj pa Hrvaška.« Hrvaški in slovenski kataster sta tako prepletena, da življenjska razmejitev na takšen način tukaj postane vprašanje čarodejstva.
Hrvaške table so pometali ven
Ob koncu gozda nas pripelje do protipoplavnega nasipa, ki so ga pred leti začeli graditi Slovenci, končali pa so ga Hrvati, ki ga zdaj tudi upravljajo. Zakaj je tako, Markoja ne ve. Zemljišča za nasipom, tik ob hiši upokojenca, so že hrvaško ozemlje. A nekdanji pašniki so zaraščeni, ozemlje je zapuščeno. Mejnih zapornic tukaj ni. Nihče tudi ne žigosa potnih listov. »Samo enkrat, pred meseci, so Hrvati tukaj postavili table, da je gibanje omejeno, a so jih domačini pometali ven. Hrvatje so jih pobrali in odtlej jih ni bilo več,« se spominja Markoja, ki si želi, da bi bilo po arbitražni odločitvi mirno. »Kar je slovensko, naj bo slovensko. Kar je hrvaško, naj bo hrvaško,« o možni razmejitvi ozemlja pravi Markoja, ki je med osamosvajanjem v svoji hiši gostil teritorialce. Takrat so nadzorovali ozemlje vse do reke Mure. A je čez noč prišel ukaz, naj se umaknejo globlje na slovensko ozemlje, nakar so jurisdikcijo na tem območju začeli izvajati Hrvati, pripoveduje.
Največji mejni incident se je pred enajstimi leti zgodil prav v njegovi bližini. Blizu Hotize so hoteli Hrvati leta 2006 vzpostaviti ozemeljsko vez z Miriščem, majhnim slovenskim zaselkom na hrvaškem katastrskem ozemlju, ki je nekakšen žep hrvaškega ozemlja na tem območju. Potem ko so na kraj prihiteli slovenski specialci, so se Hrvati umaknili. »Od takrat se je stanje tukaj povsem umirilo,« pravi Marinka Žerdin, ena izmed vaščank Mirišča, kjer že leta vlada negotovost, v kateri državi bodo slednjič pristali. Pred zaselkom na slovenskem katastru vse od incidenta stoji patrulja slovenske policije, ki pa v vas nikoli ne vstopi. Policisti vanjo ne smejo. »Upamo, da bomo končno prišli v Slovenijo. Po eni strani smo del Slovenije, a po drugi nismo. Saj niti ne vem, kako naj temu rečem,« pripoveduje.
Gospa Žerdin z možem živi v hiši, ki sta jo začela graditi leta 1988. Po skoraj tridesetih letih še vedno ni povsem legalizirana. »Če bi vedeli, da bo prišlo do razpada Jugoslavije, tukaj ne bi gradili,« se spominja. Vedno znova so Miriščanom politiki dajali upanje, da bodo pristali v Sloveniji, na občini pa so jih bodrili, da bodo njihovo hišo že lahko legalizirali, ko bo ozemlje slovensko. A medtem so iz Hrvaške začeli dobivati položnice za plačilo zemljiškega davka. Teh po nasvetih iz Slovenije niso nikoli plačali in položnice so nehale prihajati.
»Po osamosvojitvi smo bili še dve leti prepričani, da meja poteka po Muri. Potem je prišel Igor Bavčar in se začel pogovarjati, kje bo tukaj meja. Hrvati so takoj skočili na kataster, na morju pa se ni zgodilo nič.« Kataster, ki je sicer še iz časov Marije Terezije, tukaj nikoli ni bil pomemben, pripoveduje Žerdinova. Vse do mejnih vprašanj, ko so se kmetje na poljskih cestah nenadoma znašli na katastru druge države. »Če si lastnik njive, ti tega nihče ne more vzeti. Nekaj povsem drugega pa je, v katero državo spada hiša,« meni Žerdinova. »Sploh si ne morem predstavljati, da pristanemo pod Hrvaško. Potem ne bi želela živeti tukaj,« pred odločitvijo sodišča v Haagu razmišlja Žerdinova.
