Naš bralec (ime hranimo v uredništvu) je v začetku januarja v družbi Elektro Maribor oddal vlogo za izdajo soglasja za priključitev samooskrbne elektrarne, torej domače sončne elektrarne v omrežje. To soglasje morajo investitorji pridobiti od elektrodistribucijskega podjetja, ki preveri, ali omrežje sploh lahko sprejme dodaten vir energije. Toda naš bralec od elektrodistributerja do danes ni prejel nikakršnega odgovora.
Število novih vlog za izdajo soglasij za priključitev sončnih elektrarn nenehno narašča. Lani je bilo izdanih več kot 11.000 soglasij, kar je več kot v prejšnjih treh letih skupaj. V prvih dveh mesecih letošnjega leta je bilo izdanih že več kot 3100 soglasij, kažejo podatki družbe Sodo. Kljub temu pa renesanse razvoja samooskrbnih sončnih elektrarn, kot kaže, v Sloveniji kmalu še ne bo. Optimizem in zagon investitorjev je poleg dolgotrajnih postopkov poteptalo tudi naraščajoče število zavrnjenih vlog. Slovensko distribucijsko omrežje pač ni dovolj robustno, da bi lahko preneslo večje število samooskrbnih sončnih elektrarn. Zgrajeno je bilo z namenom, da bi zagotavljalo določen odjem električne energije. V zadnjih dveh, treh letih pa so se odjemalci s priklopom sončne elektrarne spremenili v – proizvajalce električne energije. Omrežje, kot rečeno, tolikšnega števila novih proizvajalcev ne prenese. Predvsem na podeželju je zato vse več takih, ki so se morali za svojo sončno elektrarno za zdaj obrisati pod nosom.
Včasih le ena ali dve mali elektrarni
Družba Sodo skrbi za obratovanje distribucijskega sistema v Sloveniji. S petimi elektrodistribucijskimi podjetji – to so Elektro Celje, Elektro Gorenjska, Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska – ima Sodo podpisane pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in o operaterskih storitvah. Te družbe po pooblastilu Soda izdajajo soglasja za priključitev sončnih elektrarn v omrežje, ki ga upravljajo.
»Prejmemo tudi do 200 vlog na teden,« pravi Jože Hebar, direktor Elektra Maribor, kjer so lani in letos med vsemi petimi elektrodistributerji prejeli največ novih vlog za soglasje. »Nikoli v zgodovini se nobeno elektrodistribucijsko podjetje ni ukvarjalo s tolikšnim številom vlog. To je preseglo vsa pričakovanja. Prerazporedili smo zaposlene z drugih delovnih mest in začasno zaposlili 24 študentov, ki se ukvarjajo samo z reševanjem vlog,« je opisal in poudaril, da ni težava zgolj v družbi, ki preprosto ni bila organizirana za obdelavo tako enormnega števila vlog, pač pa tudi v omrežju, ki ni bilo načrtovano za priklop tako velikega števila malih proizvodnih virov. Letos (do minulega petka) so na Elektru Maribor prejeli že 1886 vlog, pozitivno so jih rešili 329, čeprav je vse več izdanih soglasij za manjšo priklopno moč od tiste, ki si jo želijo investitorji. Pravzaprav je takih že velika večina izdanih soglasij.
Lani so prejeli 4434 vlog, 852 jih še niso rešili. Povprečen čas za izdajo (ali zavrnitev) soglasja jim je sicer uspelo skrajšati z desetih na dva do tri mesece. Čas priključitve sončne elektrarne v omrežje po izdaji pozitivnega soglasja je odvisen od izvajalcev; na štajerskem koncu se giblje med tremi meseci in pol leta.
Na območju Elektra Ljubljana ni bistveno boljše; v družbi vloge rešujejo od poldrugega meseca do treh mesecev. Ne zgolj eksponentno naraščanje števila vlog, postopke zavirajo tudi zahteve, da morajo referenti izpolnjevati pogoje po zakonu o upravnih postopkih in hkrati imeti elektrotehnično znanje, razlagajo v družbi. Bolniške odsotnosti zaradi covida so le pika na i. Če zadeve ni mogoče priključiti, vlagatelja poskušajo obvestiti nekoliko prej, v roku meseca in pol. Letos so prejeli že 2100 vlog, 1900 jih še rešujejo, zadnja nerešena je z 10. decembra lani. Vlagatelj bo prejel negativni odgovor, saj priključitev ni mogoča, so še dodali. Lani so zavrnili dobrih pet odstotkov vlog (192 od skupaj 3638 vlog), letos že šest odstotkov (85). »Razlogi za zavrnitev so tehnični. V večini primerov bi s priključitvijo samooskrbe napetostne razmere v omrežju presegle dovoljene tolerance,« so pojasnili. »Zato s priključitvijo ene ali dveh samooskrbnih sončnih elektrarn na posameznem nizkonapetostnem izvodu izrabimo razpoložljive okvire za priključevanje individualne razpršene proizvodnje,« dodajajo v Elektru Ljubljana.
Vse več zavrnitev bo
Nekoliko bolje je na območju Elektra Primorske in Gorenjske, tudi Elektra Celje, kjer se z reševanjem vlog približajo zakonskemu roku 30 dni. Povprečni čas izdaje soglasja je bil lani na območju Elektra Celje 31,33 dneva (od popolne vloge), letos se je ta čas nekoliko podaljšal, a zadeve še vedno poskušajo rešiti v roku dveh mesecev. Letos so do minulega petka prejeli 1828 vlog, rešili so jih že 1251, 577 je nerešenih. Najstarejša vloga je stara 61 dni, a na dan prejema ni bila popolna. Zavrnejo približno dva odstotka vlog, »se pa z zasedenostjo omrežja s sončnimi elektrarnami ta odstotek počasi povečuje«, dodajajo. »Na vsaki strehi žal ni možno priključiti sončne elektrarne,« strnejo razloge.
V Elektru Primorska vloge za soglasja v povprečju rešijo v 35 dneh. Letos so prejeli že 511 vlog za soglasje. Izdali so 221 soglasij, osem so jih zavrnili. Na reševanje čaka 320 vlog. Na območju Elektra Gorenjska vloge za izdajo soglasij za priključitev za zdaj še obravnavajo tekoče in jih rešijo v roku nekaj dni do enega meseca. Lani niso zavrnili nobene od 1003 vlog, letos so jih zavrnili pet.
»Dolgoročno bi Elektro Gorenjska moral precej bolj intenzivno vlagati v nizkonapetostni del omrežja, kamor se umeščajo sončne elektrarne. Kratkoročno pa, glede na naraščajoči trend zahtevkov, pričakujemo povečevanje težav z vključitvami sončnih elektrarn,« so bili realni. »Če bi želeli priključiti vse elektrarne, bi bilo treba bistveno ojačati predvsem nizkonapetostno omrežje, za kar pa so potrebna finančna sredstva. Teh v letu 2022 ni niti za nujne investicije. Zaradi sprejetja interventnega zakona, ki je Elektru Gorenjska povzročil velik izpad prihodkov iz naslova omrežnine, smo bili primorani znižati plan investicij za devet milijonov evrov,« so povedali.
Kje je težava?
Uvedba sistema samooskrbe in elektrifikacija prometa povsem spreminjata načrtovanje distribucijskega sistema, priznavajo tudi v družbi Sodo. »Opažamo, da se tako delež kot število zavrnjenih vlog za izdajo soglasij povečujeta, predvsem na nekaterih podeželskih izvodih pa priključevanje proizvodnih naprav ni več mogoče, dokler ne bo rekonstrukcije omrežja, česar pa glede na razpoložljive vire ni mogoče zagotoviti v letu ali dveh,« dodajajo. Obratovanje sončne elektrarne nekega gospodinjstva za obratovanje distribucijskega omrežja predstavlja neprimerljivo večjo obremenitev kot odjem tega gospodinjstva. Omrežje je bilo v preteklosti načrtovano za sočasen odjem z močjo enega kilovata na posameznega odjemalca, kar v praksi zadostuje za potrebe, saj tak odjem ne poteka sočasno s polno močjo. Sončne elektrarne za samooskrbo gospodinjstev pa ob lepem vremenu oddajajo v omrežje sočasno, ta obremenitev nekajkrat presega vrednost, za katero je bilo omrežje načrtovano. »Zaradi obsega omrežja in potrebnih finančnih ter človeških virov omrežja ni mogoče spremeniti čez noč. Za vsako rekonstrukcijo so potrebni analiza stanja omrežja, pridobivanje dokumentacije, služnostnih pogodb …« dodajajo.
Ob tem pa vsi tisti, ki so prejeli soglasje, niti še niso postavili sončne elektrarne. Na Sodu opažajo, da obstaja velik razkorak med številom izdanih soglasij za priključitev in dejansko priključenimi napravami. Januarja in februarja je bilo izdanih 3105 soglasij, vlog za priklop pa so dobili 1124. »Nekateri uporabniki vlagajo vloge na zalogo, zato da si rezervirajo možnost priključitve. Izdano soglasje za priključitev v omrežju pomeni 'rezervirano' moč za izgradnjo proizvodne naprave za čas veljavnosti soglasja, ne vemo pa, ali bodo proizvodne naprave dejansko realizirane,« pravijo.
