Razni mahniči bi kar ignorirali ustavno sodišče

Najprej je smiselno opozoriti na paradoks, ki je le redko, če sploh, izpostavljen, je pa pomemben za razumevanje vprašanj v zvezi z odnosi med sodstvom in drugima vejama oblasti. Kaj določa 3. člen slovenske ustave? Da ima oblast ljudstvo. Vendar pa je v primerjavi z zakonodajno in izvršilno vejo sodna oblast v veliki meri izvzeta iz določenih demokratičnih mehanizmov. V tem kontekstu lahko omenimo na primer trajanje mandatov: medtem ko imajo predstavniki zakonodajne in izvršilne veje oblasti časovno ozko omejen mandat, pri sodnikih tega ni, razen pri ustavnih sodnikih. Potem je tu še vprašanje neenakomernega medsebojnega nadzora: medtem ko ima sodstvo na voljo ukrepe, s katerimi lahko omejuje in nadzoruje drugi dve veji, je teh v nasprotno smer seveda manj. Poudarjam, da ne gre za to, niti ni moj argument, da bi morala politika nadzorovati sodstvo; gre za paradoks demokratičnih sistemov, kjer je eden od osrednjih postulatov tako imenovani sistem zavor in ravnovesij, vendar je ta sistem jasno asimetričen.

Po drugi strani pa je pomembno, da se zaradi kontinuitete in legitimnosti sodne oblasti in njenega delovanja ne posega vanjo z ideološkimi narativi, katerih učinek je polarizacija javnosti tudi glede zaupanja v delovanje sistema nasploh in posameznih institucij. V tem kontekstu je ključen akter SDS pod vodstvom Janeza Janše, ki sistematično in trdoživo vztraja pri uporabi ideološko nabitih oznak za sodstvo, ki jih spremlja tudi hujskaštvo. Po moji oceni kritika katerekoli veje oblasti ni in ne sme biti problematična. Nobena veja oblasti ne more biti izvzeta, če je seveda ta kritika argumentirana in ne minira samega ustroja demokratičnih načel in ureditve. Z utrjevanjem retorike o »napačnih« odločitvah sodišča, katerega koli že, ker naj bi bilo politično kontaminirano, pa se dogaja prav to. Čeprav ravnovesje, tudi tisto med vejami oblasti, ni nikoli zacementirano in nespremenljivo, kvečjemu obratno, pa so politični procesi v smeri poskusov podrejanja sodstva izvršilni veji oblasti izjemno nevarni. Ideološki narativi, prek katerih se vzpostavlja širši sum o neprimernosti delovanja sodstva, so namreč podlaga in del procesov podrejanja sodstva, pri čemer je to, kot kažeta tudi primera Madžarske in Poljske v preteklem desetletju, v evropskem kontekstu domena desnice. Problematično in nevarno je predvsem, da se napadalni narativi in konkretni ukrepi omejevanja neodvisnosti sodstva skozi čas lahko normalizirajo in postanejo del političnega vsakdana.

Neobičajno je, da so se iz nove oblasti vnaprej, na zalogo slišale napovedi o ignoriranju odločitev ustavnega sodišča. V demokratični in pravni državi je sprejemljiva samo uporaba pravnih poti, tudi ko hoče nekdo – če uporabim izraz Franca Testena – preigrati ustavno sodišče. V Sloveniji se je to že zgodilo, in sicer s spremembo ustave, ki je preprečila uvedbo večinskega volilnega sistema. Podobna je situacija, ko so se posamezniki v zadevi Lukenda proti Sloveniji glede sojenja v razumnem roku s pritožbo uspešno obrnili na evropsko sodišče za človekove pravice. Ignoriranje ni demokratično sredstvo, ko hoče nekdo izničiti odločitev ustavnega sodišča. Poleg tega ustavna odločba velja in je zavezujoča za vse brez predhodne odobritve vlade. Zdi se, da bi nekateri radi ignoriranje kombinirali s protokolarnimi potezami, na primer tako, da ustavnih sodnikov ne bi vabili na proslave in bi tako preprečili, da na njih govorijo, ali pa morda s finančnimi in drugimi ukrepi omejevali delovanje ustavnih sodnikov.

Bil sem poslanec, ko je nova sestava ustavnega sodišča zelo aktivistično posegala v denacionalizacijo. Čeprav se nisem strinjal z marsikaterim posamičnim ukrepom, sem uvrstil te odločitve med veličastne (vračanje krivično odvzetega premoženja v naravi, doktrina o pričakovanih pravicah, odločitev o neustavnosti vprašanj za referendum, sprememba zakona v zvezi s pravicami pravnih oseb …) in nasprotoval tistim, ki jih niso dosledno spoštovali.

V svetu in pri nas izvršilna oblast izkorišča krize za širjenje svojih pristojnosti in vpliva: ko se ustavni sodniki ukvarjajo s prvo serijo kriznih ukrepov, na primer v covidni krizi, je vlada že pri prejemanju tretje ali četrte serije. Navadili smo se, da izvršilna oblast obvladuje parlament in ne obratno. Vlada lahko hitrejše sprejemanje zakonov vsiljuje parlamentu, sodišča pa ne morejo sprejemati odločitev prek noči, še zlasti to velja za ustavno sodišče. Vsa čast ustavnim sodnikom, ki so že v preteklosti opozarjali na škodljivost široke uporabe omnibus tehnike sprejemanja zakonov in pri takšnem stališču vztrajajo tudi danes. To kaže, da imajo na ustavne sodnike vedno manjši vpliv njihova svetovnonazorska prepričanja in vse bolj nevtralna presoja skladnosti z ustavo. Izhajajoč iz načela, da je ustavno sodišče najvišji varuh ustavnosti, ki ima zadnjo besedo pri varstvu človekovih pravic in svoboščin, je nesprejemljivo, da nosilci zakonodajne in izvršilne oblasti žalijo ustavne sodnike in grozijo z ignoriranjem njihovih odločitev.

Krepitev izvršilne veje oblasti je splošen pojav v sodobnih demokratičnih družbah, tako v državah s parlamentarno ureditvijo kot tistih s predsedniško. V obeh je temeljni vzrok tesna povezanost večine v parlamentu z izvršilno vejo oblasti. Posledica je slabitev zakonodajne veje oblasti in dejstva, da je delitev na zakonodajno in izvršilno vejo oblasti le načelna, v resnici pa ju vodijo isti ljudje. Dodatno pa krepi moč izvršilne veje to, da sodobno kompleksno urejanje družbenih razmerij terja strokovno znanje in informacije, s katerimi razpolaga izvršilna veja oblasti. Tako je vlada predlagatelj velike večine zakonov, po obsegu in vsebini pa skoraj vseh. Pri tem velja opozoriti tudi na pogosto sprejemanje zakonov po hitrem postopku: čeprav je deloma res, da sodobno hitro spreminjanje razmer terja hitre odgovore, je vendar treba zagotoviti premišljenost zakonske ureditve in demokratični proces, ki ne pomeni le glasovanja poslancev, pač pa vključenost vseh relevantnih družbenih skupin. Hitri postopki so tako le eden od znakov popolne podrejenosti zakonodajne veje oblasti izvršilni, saj se parlament zreducira na glasovalni stroj za potrjevanje zakonskih predlogov vlade. To je slab pojav, vendar ga je težko preprečiti.

Bistveno je zato, da je ohranjen sodni nadzor tudi nad zakonodajno vejo oblasti – zato so ločitev in samostojnost ter neodvisnost sodne veje oblasti še toliko pomembnejše. Sodna veja oblasti mora zagotavljati nadzor nad zakonodajno in izvršilno pri vsem njunem ravnanju, tako pri pravni aktih kot tudi pri dejanjih. Ta ločitev je v naši ureditvi po mojem mnenju zagotovljena, saj ustavne določbe, ki so temelj te samostojnosti, niso bile spremenjene. Resno bi jo lahko ogrozile le nepremišljene ustavne spremembe, kot denimo poskusi v večji meri podrediti sodni svet zakonodajni veji oblasti. Kljub temu menim, da je navzlic nekaterim pomislekom – na primer glede imenovanja sodnikov v DZ – ustavna ureditev položaja sodne veje oblasti ustrezna. Povsem drugo vprašanje pa je odnos politike do sodne veje oblasti, ki je precej neustrezen na obeh straneh političnega prostora. Čeprav je res, da je na desni strani še nekoliko slabši. Politiki, še posebej funkcionarji zakonodajne in izvršilne veje oblasti, bi se morali vzdrževati komentiranja odločitev sodišč s slabšalnimi izrazi, kot so krivosodje. Tudi politiki seveda lahko izrazijo svoje mnenje o sodnih odločitvah, vendar na spoštljiv način in z argumenti. Še bolje pa je kritiko prepustiti strokovnim krogom.