V azilnem domu na ljubljanskem Viču še vedno vlada velika gneča – zmogljivosti so presežene za približno trikrat. V domu primanjkuje uslužbencev. Prosilci za azil v Slovenijo prihajajo iz prav tako prenapolnjene Hrvaške, nobena od držav pa jih niti ne skuša zadržati.
»Tu, v azilnem domu, sem šele en dan. Hrana je dobra, sobe pa nisem dobil. To noč sem moral spati zunaj. Bilo je hladno. Zaspal sem lahko komaj za štiri ure.« Petindvajsetletni Ayour, pripadnik etnične skupine Berberov iz maroškega gorovja Atlas, je danes zgodaj popoldne stal pred vhodom v azilni dom na ljubljanskem Viču in vlekel cigareto. »Notri je velika gneča. Uslužbenci so prijazni, a ne morejo veliko narediti za nas, saj sistem ne deluje dobro,« je ocenil. Rekel je, da ga neurejenost sistema spominja na Maroko. »V Maroku vlada ne poskrbi za ljudi. Videli ste, kaj se je zgodilo ob potresu. Zdaj vsi vedo, kako živimo in zakaj odhajamo v Evropo.«
Fantu so se hitro pridružili kolegi in vsi so razlagali, kakšne so razmere v notranjosti ljubljanskega azilnega doma. Ker vodstvo Urada za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM), ki upravlja dom, novinarjem ne dovoljuje vstopa – uradno zaradi zaščite identitete prosilcev za azil –, so opisi in telefonske fotografije, ki jih razširjajo prebivalci, dragocena dodatna informacija o dogajanju. Trenutno je v viški namestitvi, kjer je uradno prostora za tristo petdeset ljudi, okrog osemsto prosilcev za azil. Kakšen dan jih je tudi več kot tisoč. Vsi so v Slovenijo prišli prek Hrvaške, kjer je gneča še večja. Hrvaška je ob pomanjkanju zmogljivosti ponovno uvedla podeljevanje posebnih dokumentov, ki prosilcem za 24 ur omogočajo prosto potovanje po državi. Napotili naj bi se v azilni dom v Zagreb, a se jih veliko odpravi naprej proti Sloveniji.
V azilnem domu na Viču so prosilci že več tednov nastanjeni v sobah, na hodnikih, v bivalnih kontejnerjih in nekateri, ki ne zdržijo v gneči, tudi pod milim nebom. Vodstvo azilnega doma je na ograjeno dvorišče postavilo šotor in prenosna kemična stranišča, azilanti so prinesli ležalnike. Infrastruktura
v domu je zelo obremenjena in občasno se okvari vodovodno ali kanalizacijsko omrežje.
Vodstvo azilnega doma je za Dnevnik že pred časom potrdilo, da skušajo razširiti kapacitete in da za ta namen iščejo nove lokacije. Po neuradnih informacijah sta trenutno potencialno dosegljivi dve lokaciji, na katerih bi sprva postavili bivalne kontejnerje, kasneje pa bi zgradili nove objekte.
Urad zaradi velikega števila migrantov nenehno išče tudi nove sodelavce, a so bili dosedanji kadrovski razpisi dokaj neuspešni. »Urad si želi, da bi bil odziv na objave prostih delovnih mest boljši,« so sporočili. »Prejmemo povprečno do pet prijav za posamezna delovna mesta, ki pa niso nujno skladne z razpisanimi zahtevami. Iz omenjenih razlogov se razpisi pogosto ponavljajo,« so bili diplomatski. Neuradno je slišati, da je kakovostne sodelavce, ki bi bili primerni za delo z ranljivimi skupinami, skoraj nemogoče dobiti.
Zaradi pomanjkanja uslužbencev urada (in tudi ministrstva za notranje zadeve) počasneje poteka tudi administrativna obdelava podatkov prosilcev za azil. Ker policija azilantom do pridobitve uradnih identifikacijskih dokumentov načeloma ne dovoljuje gibanja zunaj azilnega doma, so prosilci za več dni ujeti na območju doma in tako se gneča le še povečuje. V več naših današnjih pogovorih s prebivalci doma se je sicer izkazalo, da jih večina ne namerava ostati v takšnih razmerah, temveč da načrtujejo pot naprej v Evropo. »V Nemčijo gremo, morda danes, morda jutri ali pojutrišnjem,« je odkrito povedal gospod Yodnes iz Afganistana, ki se je s kolegi pred gnečo umaknil na betonsko ploščad tik ob ograji. Dolgoletne izkušnje z migracijskimi politikami v Sloveniji kažejo, da so odhodi večine prosilcev za azil iz Slovenije v zahodnoevropske države za slovenske oblasti dobrodošli. Nevzdržne bivanjske razmere odhode močno pospešujejo.
Poziv vladi, naj prevzame odgovornost
Varuh človekovih pravic Peter Svetina je sicer ob obisku azilnega doma že letos spomladi, ko gneča niti še ni bila tako huda, opozoril, da razmere v azilnem domu ne ustrezajo minimalnim evropskim standardom. »Razmere varuh ocenjuje za neustrezne, saj je v zabojniku velikosti 14,4 kvadratnega metra nastanjenih tudi do šest oseb. V obdobjih največje prezasedenosti naj bi bili ljudje nameščeni tudi na zložljivih posteljah na hodnikih azilnega doma. Vse to pa po oceni varuha človekovih pravic negativno vpliva na varnost nastanjenih in zaposlenih, da o njihovem dostojanstvu niti ne govorimo,« je med drugim sporočil varuh.
V Svetinovem uradu so prepoznali tudi, da vodstvo azilnega doma samo ne more imeti zadostne institucionalne moči za to, da bi se bivanjske razmere ustrezno razširile in uredile. Med drugim se ovire pojavljajo v lokalnem okolju, kjer odpiranju izpostav azilnega doma nasprotuje lokalno prebivalstvo. Pristojna ministrstva in vlada, ki bi sicer lahko dosegla premike, pa se temu »vročemu kostanju« iz notranjepolitičnih razlogov oziroma kalkulacij izogibajo. Varuh človekovih pravic je vlado in premierja Roberta Goloba zato že spomladi pozval, naj »storita vse za zagotovitev dodatnih prostorskih kapacitet UOIM za nastanitev iskalcev mednarodne zaščite«. Vlada je v odzivu varuhu sporočila, da se zaveda obremenjenosti nastanitvenih kapacitet, še posebej azilnega doma na Viču, in da bo še naprej izvajala vse potrebne aktivnosti za zagotovitev novih kapacitet. Varuh pa je vladi sporočil, da »pričakuje hitre in učinkovite ukrepe vlade (in ne zgolj UOIM, op. p.) v obliki ustreznih namestitvenih kapacitet za zaščito dostojanstva in varnosti v azilnem domu nameščenih ljudi«. Vlado k ukrepanju nenehno pozivajo tudi nevladne organizacije. »Razmere so že daljši čas nevzdržne, vendar rešitve v obliki novih namestitvenih kapacitet v okolici urbanih središč do zdaj še ni bilo,« opozarjajo v organizaciji Infokolpa.
