Do petka, 31. julija, je Viktorija Krivolucka v Sloveniji uživala precejšnjo mero anonimnosti. Prometna nesreča na primorski avtocesti v predoru Kastelec, v kateri sta trčili policijski vozili, jo je tistega popoldneva katapultirala v ospredje javne pozornosti. Mediji so se začeli spraševati, kdo je v Rusiji rojena dolgoletna osebna prijateljica in kegljaška partnerica Nataše Pirc Musar, ki ima možnost s predsednico države potovati s policijskim spremstvom v policijskem kombiju.
Medijska hiša Dnevnik in avstrijska tiskovna agencija APA sta preiskali, kaj je o Viktoriji Krivolucki dostopno v ruskih bazah uradnih podatkov. V njih se tesna prijateljica predsednice pojavlja skupaj z nekdanjim razvpitim namestnikom vodje prve slovenske obveščevalne službe. Razkriti ruski podatki kažejo tudi to, da je Pirc-Musarjeva pred svojim predsedovanjem z njo večkrat potovala po Rusiji, med drugim nekaj tednov pred začetkom ruske napadalne vojne.
Pomemben igralec v največjih osamosvojitvenih aferah
V Sloveniji je ime Roman Jeglič utonilo v pozabo. Nekdanji sodelavci, novinarji in zgodovinarji že dolgo niso slišali ničesar o njem. Preden se je sredi 90. let za njim nekje v Rusiji izgubila vsaka sled, je bil namestnik direktorja Varnostno-informativne službe (VIS). Položaj je zasedal v osamosvojitvenem obdobju 1991–1993. Že pred tem je bil vpleten v izjemno pomembne epizode slovenske zgodovine. Prav on je leta 1988 kot načelnik službe za zatiranje kriminalitete UNZ Ljubljana mesto podpisal ovadbo, ki je privedla do aretacije Janeza Janše v aferi JBTZ in je bila izhodišče velike politične kariere zdajšnjega premierja.
Leta 1991 je napredoval na položaj namestnika direktorja VIS. V tej funkciji je leta 1993 s pismom takratnemu premierju Janezu Drnovšku povzročil odmeven škandal in razrešitev svojega šefa Mihe Brejca. Kasneje so ga mediji pogosto povezovali še z zloglasno piramidno igro catch the cash, v kateri je svoje vložke izgubilo na desettisoče naivnih vlagateljev. V tistem času je odpotoval v Rusijo, kjer je bil slovenskemu pravosodju nedosegljiv. Naše preiskave so zdaj odkrile doslej neznane sledi, po katerih naj bi v tistem času deloval kot predstavnik Gorenja v sibirskem Krasnojarsku.
Jegličev naslov v sibirski Ladjedelniški ulici
Doslej ni bilo znano, da je nekdanji visoko postavljeni obveščevalec kakor koli povezan z dolgoletno osebno prijateljico Pirc-Musarjeve. Tudi sicer je o ruskem življenju leta 1972 rojene Viktorije Krivolucke na voljo le malo preverljivih podatkov. Dokazano je, da je bila pred letom 2009 funkcionarka zveze za športno kegljanje v Krasnojarsku. Bivališče je imela takrat prijavljeno v bloku v Krasnojarsku, v ulici Sudostroiteljnaja (Ladjedelniška ulica). Ta naslov je navedla tudi leta 2010, ko je postala prokuristka družbe Ruska dača, d. o. o., podjetja Aleša Musarja, moža zdajšnje predsednice države.
V ruski bazi podatkov »Rodstvenniki-2022« (»Sorodniki-2022«), ki je pricurljala na svetovni splet in v kateri so zbrani naslovi prijavljenih bivališč prebivalcev Ruske federacije, so bile v istem stanovanju prijavljene še druge osebe: poleg ženske z enakim priimkom Krivolucka, letnik 1952, je bil tam prijavljen tudi Roman Andrejevič Jeglič, letnik 1951.
Pirc-Musarjeva ve, da njena prijateljica pozna Jegliča
V konkretno kakšnem razmerju so bile oziroma so še vedno te osebe, iz teh podatkov ni razvidno. Čeprav naj bi imel rusko državljanstvo – na to kažejo številke potnih listov pri nekaterih rezervacijah letov v letih 2007 in 2008 – je v razpoložljivih ruskih bazah podatkov presenetljivo malo informacij o Jegliču. Tam tudi ni podatka o tem, kdaj natanko se je prijavil v stanovanju Krivoluckovih.
»Predsednica zasebnega življenja gospe Krivolucka ne more komentirati,« nam je na zastavljena pisna vprašanja odgovoril urad predsednice Republike Slovenije. »Je pa seznanjena, da sta se z Romanom Jegličem spoznala, ko je ta deloval kot predstavnik slovenskih podjetij v Rusiji. Kot je tudi znano predsednici, gospa Krivolucka z njim že več kot 15 let nima nobenega stika, prav tako predsednica republike gospoda Jegliča osebno ne pozna.«
Viktorija Krivolucka ni odgovorila na vprašanja, zastavljena po elektronski pošti. Prav tako se ni odzvala na SMS-sporočila in telefonski klic. Mimogrede: edini nam razpoložljivi kontakt do Jegliča je bil njegov profil na kegljaškem spletnem portalu bowling-planet.com. Na poslano sporočilo se ni odzval.
Sodna pošta ga v Sibiriji ni dosegla
V času, ko je bil Jeglič namestnik direktorja VIS, je obveščevalno službo vodil Miha Brejc. Jegliča je zaradi lažnivega pisma Drnovšku kasneje kazensko ovadil in tudi odškodninsko preganjal. Postopki niso imeli pozitivnega učinka za Brejca; Jeglič je bil za sodišče nedosegljiv, ker se je umaknil v Rusijo. O tem so leta 1998 med drugim obširno poročale Slovenske novice. Članek je tedaj omenjal tudi Krasnojarsk.
Brejcu ni znano, kje Jeglič danes živi in kaj počne. »Škoda mi je časa, da bi se še ukvarjal z njim,« pravi. »Če enkrat spoznaš, da je nekdo slab – na žalost sem takšnih v svoji karieri srečal veliko –, je umik najboljša pot.«
Brejc uvodoma omeni, da mu je tedanji notranji minister Igor Bavčar priporočal Jegliča kot sodelavca. Kmalu je dobil vtis, da je nesposoben. »Kar koli sem mu naročil, je trajalo, nakar je bil rezultat njegovega dela neuporaben. Bil je na seznamu za zamenjavo, vendar sem imel tedaj druge prioritete in se nisem imel časa ukvarjati z njim,« se spominja.
Da naj bi imel Jeglič čas ukvarjati se s stvarmi, ki z obveščevalno-varnostnim delom nimajo nič skupnega, je razvidno iz že omenjenih medijskih zapisov iz devetdesetih let. »Prišel me je prepričevat, da bi kot služba vstopili v sistem catch the cash, zato da bi ga imeli pod nadzorom. Nemudoma sem ga ustavil in mu to prepovedal. Ampak on je bil tedaj tako ali tako že notri in je pobiral veliko denarja. Pozneje sem slišal, da je postal lastnik več apartmajev na Hrvaškem,« nam je razložil.
Kako pojasniti, da se je sredi devetdesetih let umaknil v Rusijo, ki je bila v tistem času vse prej kot urejena in gospodarsko rastoča država? »Takrat je bila Rusija za marsikoga poslovna priložnost,« se spominja Brejc. Informacija, da je Jeglič tam postal predstavnik Gorenja, mu doslej ni bila znana: »To slišim prvič.« Da bi Jeglič v Rusijo odšel zato, ker bi imel morebiti stike s tamkajšnjimi varnostno-obveščevalnimi službami, se Brejcu ne zdi verjetno.
Bivši obveščevalec s spletnim odtisom mrtve osebe
Časi so se od takrat spremenili. Medtem ko so krize v 90. letih, v času Jegličeve selitve v Sibirijo, vodile do slabitve ruskih obveščevalnih služb, so te v zadnjem času dokazljivo pokazale zanimanje tudi za Slovenijo. Z »Ludwigom Girschem« in »Marío Roso Mayer Muñoz« je ruska zunanja obveščevalna služba SVR leta 2017 v Sloveniji namestila celo dva tako imenovana ilegalca, v Ljubljani je med letoma 2018 in 2021 deloval tudi dopisnik tiskovne agencije TASS Ivan Popov, ki je leta 2024 v Avstriji izgubil akreditacijo.
Neposrednih dokazov o tem, da bi bil Jeglič kakor koli povezan z ruskimi obveščevalnimi službami, v razkritih bazah podatkov ni mogoče najti. Preseneča prav to, da je v njih na voljo tako malo informacij o nekdanjem slovenskem obveščevalcu, ki ima očitno tudi rusko državljanstvo. »Pri pregledu razpoložljivih podatkov dobiš vtis, kot da gre za dolgo mrtvo osebo,« to praznino komentira preiskovalni novinar Sergej Kanev s portala The Insider, ki je specializiran za ruske tajne službe in razkrite baze podatkov. Neobstoj informacij je mogoče utemeljiti s tem, da Jeglič ni uporabljal telefona in elektronskega naslova, ki bi bila povezana z njegovim imenom. Prav tako ostaja nejasno, ali in kakšno vlogo je imel pri preselitvi Viktorije Krivolucke v Slovenijo.