Pregledali smo kandidatne liste 20 strank in vseh 1471 kandidatov ter analizirali njihov socialni status in starostno strukturo, preverili, ali kandidirajo v svojem domačem okraju ali izven njega, pozornost pa smo namenili tudi kriteriju “novih obrazov”; ali so kandidirali že pred štirimi leti, in če so, ali letos kandidirajo na listi iste stranke ali so vmes zamenjali barve.
Andrej Horvat je ime povprečnemu kandidatu, ki se bo na letošnjih državnozborskih volitvah 24. aprila potegoval za sedež v državnem zboru. Je torej moški, star je nekaj več kot 48 let in ima visokošolsko izobrazbo. Kljub srednjim letom je povprečen kandidat upokojenec. Na Dnevniku smo prečesali vložene kandidatne liste in vseh 1471 kandidatov, ki bodo nastopili na letošnjih državnozborskih volitvah, ter izluščili nekatere statistične podatke, ki lahko bralcu naslikajo letošnjo volilno izbiro. S presekom, analizo in križanjem statističnih podatkov smo tudi ustvarili uvodoma opisanega povprečnega kandidata. Vključno z imenom in priimkom; največ kandidatom, ki letos kandidirajo, je ime Andrej in se pišejo Horvat. Četudi se na prvi pogled zdi, da nekateri podatki ne gredo z roko v roki – v primeru našega Andreja denimo njegova starost in socialni status – naj bralcem pojasnimo, da gre za presek, mediano oziroma povprečje podatkov vseh kandidatov. Tako je povprečna starost kandidatov res nekaj več kot 48 let, po drugi strani pa je daleč največ kandidatov po svojem socialnem statusu upokojencev.
Prečesali smo vseh 20 vloženih kandidatnih list in 1471 kandidatov strank, ki kandidirajo na letošnjih državnozborskih volitvah, ter izluščili nekatere statistične podatke, ki lahko bralcu naslikajo letošnjo volilno izbiro. Sodeč po njihovi samoopredelitvi bo na listah pester, predvsem pa kreativen nabor kandidatov najrazličnejših poklicev in statusov. V statistični analizi smo se osredotočili na osem strank – Gibanje Svoboda, SDS, SD, Levica, NSi, LMŠ, PoS in SAB, ki bi po javnomnenjskih raziskavah zagotovo prestopile parlamentarni prag, ter vključili še dve, ki sta na meji oziroma tik pod pragom, to sta stranki Resni.ca in Naša dežela.
Dve tretjini poslancev in sedem ministrov
Daleč največ kandidatov na listah, kar 177, je upokojencev oziroma upokojenk. To je kar 12 odstotkov vseh kandidatov. 78 kandidatov je samostojnih podjetnikov, štirje so samozaposleni v kulturi in vsaj deset je kmetov, če ne upoštevamo tistih, ki so kot zaposlitev navedli dopolnilno dejavnost na kmetiji. Vsaj za prste ene roke je tudi takih. Kandidira 53 študentov oziroma študentk ter celo dve dijakinji. 51 kandidatov je direktoric oziroma direktorjev kakšne družbe ali (svojega) podjetja.
Na volitve se podajata dobri dve tretjini sedanje garniture parlamenta, saj je 65 kandidatov na listah danes poslank oziroma poslancev. Kandidira tudi sedem ministrov (od sedanjih 18, vključno s predsednikom vlade) in deset državnih sekretarjev, pa pet županov in dve županji ter prav toliko direktorjev občinskih uprav. Osemindvajset kandidatov je brezposelnih. K tem lahko domnevno prištejemo še šest kandidatk, ki so se opredelile za gospodinje, in sedem kandidatov oziroma kandidatk, ki so se opredelili za »aktivne iskalce zaposlitve«.
Sodeč po podatkih državne volilne komisije kandidira 69 doktorjev znanosti (skoraj pet odstotkov od vseh kandidatov) in en kandidat, ki nima izobrazbe, 19 jih ima osnovnošolsko izobrazbo. Največ kandidatov, 463, ima sicer univerzitetno izobrazbo oziroma visokošolsko izobrazbo druge stopnje.
Največ kandidatov (402) je starih od 50 do 59 let. To je najmočneje zastopana starostna skupina na kandidatnih listah, domnevno torej taki, ki jim do izpolnjenega pogoja za upokojitev zmanjka kakšno desetletje. Natančno 370 je kandidatov, ki so danes v svojih štiridesetih. Druge starostne skupine so bistveno slabše zastopane: kandidatov v svojih tridesetih oziroma šestdesetih je okoli 250. Kandidatov, ki še niso dopolnili 30 let, je 127, kar pomeni manj kot 10 odstotkov vseh. Kandidatov, ki so starejši od 70, pa je 71. Na listah so tudi trije starejši od 80 let.
DeSUS in SAB z najstarejšimi kandidati
V povprečju najstarejšo kandidatno listo ima – razumljivo – DeSUS (na grafih podatkov stranke sicer ni, saj sodeč po javnomnenjskih raziskavah ne bo prestopila parlamentarnega praga). Povprečna starost njenih kandidatov je 65 let. Na kandidatnih listah ima stranka le štiri kandidate, ki so mlajši od petdeset let. Sledi stranka SAB, kjer je povprečna starost kandidatov na listah 56 let. SAB ima na svojih listah le 22 kandidatov, ki so mlajši od petdeset let, takih, ki so v svojih petdesetih, pa je dodatnih 22. Tudi to je razumljivo, saj je septembra lani kar 250 članov DeSUS prestopilo v SAB, večina iz nekdanjih pokrajinskih odborov DeSUS Velenje, Kočevje, Šoštanj, Brezovica in Logatec. Tik za SAB je koalicija Povežimo Slovenijo, v kateri je povprečna starost kandidatov 53 let.
Po drugi strani ima najmlajšo kandidatno strukturo Lista Borisa Popoviča – Digitalizirajmo Slovenijo (tudi ta se na naših grafih ne pojavlja, saj po rezultatih javnomnenjskih raziskav ne bo prestopila parlamentarnega praga, vendarle pa vpliva na statistično povprečje), kjer je povprečna starost kandidatov 33 let. Le 19 kandidatov je starejših od 40 let, a pri tem je treba izpostaviti, da omenjena lista ne kandidira z 88 kandidati – to je število, h kateremu težijo etablirane stranke z močnimi lokalnimi bazami – ampak le 63. Zakon namreč omogoča, da posamezni kandidat kandidira v dveh ločenih okrajih hkrati. Podobno nizko povprečno starost imajo tudi Pirati, le 33 let, a se tudi Pirati na volitve podajajo z 48 kandidati. To pomeni, da skoraj vsak njihov kandidat v povprečju kandidira v dveh okrajih.
Izvoženi ali domači?
Na Dnevniku smo analizirali tudi, koliko kandidatov – in na katerih listah – kandidira v okraju, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče, in koliko jih kandidira v drugih okrajih. Če posamezen kandidat kandidira v dveh okrajih, smo upoštevali oba, in če je od teh dveh vsaj en domač, smo kandidata uvrstili med tiste, ki kandidirajo v svojem okraju. Ugotovili smo, da imajo večje, tako imenovane tradicionalne stranke več kandidatov, ki kandidirajo v svojem domačem okraju. Tudi to je razumljivo, saj imajo večje stranke praviloma večjo lokalno bazo in s tem tudi številnejši (lokalni) kadrovski bazen. Manjše stranke, ki nimajo ne močnega kadrovskega bazena ne močne lokalne baze, so primorane h kandidiranju svojih kandidatov ne glede na to, od kod prihajajo, in v več okrajih hkrati. Tako imata stranki SD in SDS največ kandidatov, ki kandidirajo v svojem domačem okraju. Stranke SAB, Naša dežela in Levica pa imajo po drugi strani največ kandidatov, ki kandidirajo v drugem okraju, ki ni povezan s krajem stalnega prebivališča. Delno lahko tako prehajanje kandidatov pojasnimo tudi drugače: stranke svoje najmočnejše kandidate praviloma kandidirajo v močnih okrajih, kjer je veliko število volilcev, saj pričakujejo, da bodo znana, močna imena pritegnila volilce in bodo tako nabirali glasove tudi za stranko. Tako urbano območje z velikim številom volilcev so denimo ljubljanske volilne enote. Zato Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec, ki so vsi predsedniki svojih strank, kandidirajo v ljubljanskih okrajih, četudi je Golob iz Nove Gorice.
Čeprav morajo stranke na kandidatnih listah upoštevati zakonsko določene ženske kvote, to pomeni, da mora biti na listah vsaj 35 odstotkov kandidatk, lahko imajo vendarle bolj ali manj uravnoteženo spolno strukturo kandidatne liste. Graf prikazuje, da ima stranka Gibanje Svoboda najbolj uravnoteženo spolno strukturo, SDS in LMŠ pa najmanj.
Nazadnje smo pogledali še kriterij tako imenovanih novih obrazov. S križanjem podatkov o kandidatih, ki so se za mandat potegovali na volitvah leta 2018, in podatkov o kandidatih, ki kandidirajo letos, smo prikazali, koliko kandidatov posamezne stranke znova kandidira na listi iste stranke, koliko kandidatov je prestopnikov in letos kandidirajo na listi druge stranke kot pred štirimi leti ter koliko starih kandidatov je v štirih letih nad politiko obupalo in ne kandidirajo več.
