Koliko naj bi stala naložba v ljubljanski objekt za energijsko izrabo odpadkov (sežigalnico)? Kakšna je najugodnejša varianta za izvedbo naložbe? Kakšno tehnologijo bo imela toplarna in po kolikšni ceni je pripravljena izvajati javno gospodarsko službo? Vse to in še več je mogoče razbrati iz dokumentacije, ki jo je na svoji spletni strani objavila Mestna občina Ljubljana.
Zaradi tehnične malomarnosti dokumentacija javnosti obenem razkriva tudi počrnjene informacije. Zakrivanje so namreč opravili podobno amatersko kot uslužbenci na ameriškem pravosodnem ministrstvu ob objavi dokumentacije v zadevi Epstein. Počrnjene odseke v elektronskem dokumentu je namreč mogoče enostavno razgaliti s splošno dostopnimi spletnimi orodji za branje PDF-datotek.
Dnevnik je že poročal o vsebini dokumentacije, s katero sta se mariborski občinski podjetji Snaga in Energetika Maribor prijavili na razpis ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE); ta je namreč že nekaj časa objavljena na spletni strani skupnega podjetja EIOM. Za istovrstno dokumentacijo smo prosili tudi Energetiko Ljubljana. »Podatkov oziroma gradiv vam v tem trenutku ne moremo posredovati ali vanje omogočiti vpogleda,« nam je odgovorilo ljubljansko javno podjetje in dodalo, da bo to mogoče šele potem, ko bo ministrstvo sklenilo razpisni postopek. Terjali smo, da nam izdajo odločbo v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, zato da bi lahko informacijski pooblaščenec v pritožbenem postopku presodil, ali so skrivalnice zakonite.
Sledil je preobrat. Potem ko je MOPE v začetku aprila priznal Energetiki Ljubljana in Voki Snagi sposobnost v okviru 1. faze konkurenčnega dialoga javnega razpisa, sta vodstvi družb »z vidika transparentnosti in seznanitve javnosti« sklenili objaviti informacije in podatke iz prijave na javni razpis. Na spletni povezavi je zgolj en dokument. Spisala ga je inženirsko-svetovalna družba IBE s sedežem v Ljubljani.
Kaj razkriva vpogled v dokument, tudi v počrnjene odstavke?
Vrednost naložbe v sežigalnico (TEO Ljubljana) je po stalnih cenah ocenjena na 348 milijonov evrov, pri čemer je treba k znesku prišteti še DDV in stroške financiranja. Stroški obresti bi se, odvisno od izbrane variante, gibali med 5,2 in 21,2 milijona evrov. Po stalnih cenah bi torej sežigalnica stala med 430 in 450 milijoni evrov. Če vrednost investicijskih vložkov povečamo za pripadajočo pričakovano inflacijo, se projekt podraži še za slabih 50 milijonov evrov. Naložba naj bi se Ljubljani poplačala v 19 letih.
Zgraditev dimnika naj bi stala slabih 12 milijonov evrov (brez DDV), pri čemer njegova višina še ni določena. »Lokacija TEO Ljubljana pomembno vpliva na okolje in zdravje ljudi, zato sta ustrezna višina dimnika in zadostna varnostna razdalja ključni za zmanjšanje lokalne izpostavljenosti,« piše v nezakritem delu dokumentacije. »Pri načrtovanju TEO Ljubljana je osrednji princip zagotavljanja minimalnih vplivov na okolje uporaba najsodobnejših tehnik čiščenja dimnih plinov. Čeprav bo višina dimnika določena na podlagi modeliranja zračnih plasti in širjenja emisij, ostaja primarni cilj brezkompromisna kakovost odstranjevanja vseh potencialnih onesnaževal že na viru,« navajajo v dokumentu.
Investicijski program obravnava postavitev objekta na Barju, ob Cesti dveh cesarjev, v bližini obstoječega regionalnega centra za ravnanje z odpadki. Obstajata še dve lokaciji na območju TE-TOL, in sicer med Zaloško in Letališko ulico. Izbira najprimernejše lokacije bo izvedena v študiji variant, ki bo opravljena v sklopu umeščanja sežigalnice v prostor.
Cena proizvodnje toplote bi bila za 40 odstotkov nižja
Če bi jo postavili na Barju, naj bi začela obratovati leta 2034 in bi sežgala 130.000 ton prevzetih odpadkov na leto. In sicer 86.000 ton po koncesijski pogodbi in 44.000 ton kot posebne storitve, v skladu z uredbo o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Na tak način bi letno proizvedla 295.625 megavatnih ur (MWh) toplote, ki bi jo prodajali po ceni 55 evrov po megavatni uri, kar je približno 40 odstotkov ceneje kot zdaj. Sočasno bi proizvedli še 78.000 megavatnih ur elektrike s prodajno ceno sto evrov po MWh. S poslovanjem bi ustvarili med 4,5 in 4,7 milijona evrov »zmernega dobička« na leto.
Podjetje IBE je moralo v investicijskem načrtu preigrati tri variante izvedbe projekta. Prva predvideva, da bi projekt 80-odstotno financirali s posojilom, preostalo petino pa bi zagotovili javni podjetji. V drugi in tretji varianti bi 60-odstotno sofinanciranje zagotovili država in EU, pri čemer tretja predpostavlja, da bo koncedent pri izračunu cene storitve upošteval amortizacijo sredstev, financiranih z nepovratnimi sredstvi.
Po prvi varianti bi cena izvajanja javne gospodarske službe znašala 215 evrov po toni sežganih komunalnih odpadkov, po drugi 49 evrov in po tretji 137 evrov po toni sežganih odpadkov; vse cene so brez DDV. Za primerjavo: Energetika Celje je na razpisu MOPE ponudila ceno 138,60 evra (brez DDV), mariborsko podjetje EIOM pa 196 evrov (brez DDV). Cena 215 evrov približno ustreza sedanji ceni izvoza tone istovrstnega odpadka v tujino oziroma je malenkost pod njo.
Raje bančno zadolževanje kot državna subvencija
Ocenjeni rezultati investicijskega programa podajajo presenetljiv zaključek. In sicer naj bi bila najbolj optimalna prva varianta z zadolževanjem, brez podpore države in EU. »Predvideva višjo ceno storitev gospodarske javne službe in predstavlja bolj realističen in vzdržen odziv na negotovosti projekta, temelji na financiranju, ki je v trenutnih okoliščinah bolj dosegljivo in dosega pozitivno finančno ter ekonomsko neto sedanjo vrednost projekta,« piše v dokumentu. Alternativni varianti, ki predvidevata 208,8 milijona evrov nepovratnih sredstev, naj ne bi pokrivali stroškov in nista finančno samovzdržni brez zunanje podpore.
Če se upoštevajo tudi širše družbene koristi projekta (nižja cena toplote, nižja cena odvoza komunalnih odpadkov ter nižje emisije toplogrednih plinov zaradi krajših transportnih poti), je naložba z vidika družbenoekonomskih učinkov upravičena po vseh treh variantah.
Koristi zaradi nižje cene toplote so ocenjene na 11,8 milijona evrov na leto. Koristi zaradi nižjega odvoza in obdelave odpadkov pa naj bi (zaradi vse dražjega izvoza) iz leta v leto naraščale: z 1,8 milijona evrov v letu 2034 naj bi poskočile na kar 18,3 milijona evrov v letu 2064.
Na Barju naj ne bi bilo brezvetrja
Kakšna je prevetrenost lokacije? Če so v Mariboru namerili povprečno hitrost vetra 1,8 metra na sekundo, so v Ljubljani v pripadajočem razpisnem merilu navedli podatek 1,158 metra na sekundo. »Pogoji za širjenje onesnaževal v zraku so najmanj ugodni v situacijah, ko hitrosti vetra ne presežejo metra na sekundo,« piše v dokumentu. Do višine sto metrov veter te hitrosti ne preseže približno 42 odstotkov časa. Nad sto metri in višje delež bistveno upada. »Ugotovitve kažejo, da je hitrost vetra do višine 100 metrov skoraj konstantna, nad to mejo pa začne postopoma naraščati, pri čemer so vetrovi najmočnejši spomladi in najšibkejši jeseni.«
Delež brezvetrja je na območju mariborske lokacije 0,4-odstoten. Na Barju ga ni. V podjetju Atmosferix, ki je izdelalo analizo meteoroloških razmer, namreč niso zaznali niti enega dneva, ko bi hitrost padla pod 0,4 metra na sekundo. Merilo ima zato vrednost 0.
Dokument nagovori izrazito problematiko temperaturne inverzije v Ljubljanski kotlini. Iz analize izhaja, da je bilo v Ljubljani v obdobju od leta 2004 do 2023 v povprečju približno 260 dni s temperaturno inverzijo (71,4 odstotka dni) na leto. Srednja vrednost višine spodnje meje inverzne plasti znaša 120 metrov, višine zgornje meje 440 metrov, globine 260 metrov, intenzivnosti pa 2,6 stopinje Celzija. Pozimi in jeseni so temperaturne inverzije intenzivnejše in globlje.
»V preteklosti so se pogosto pojavljali pomisleki glede neprimerljivosti Ljubljane z mesti, kot sta Dunaj in Köbenhavn, predvsem zaradi slabše prevetrenosti Ljubljanske kotline v času zimskih temperaturnih inverzij,« navaja dokument. »Vendar pa je z meteorološkega vidika ustreznejša primerjava s Celovško kotlino, ki ima podobne značilnosti, a je obenem manjša. V njej uspešno delujejo štiri (so)sežigalnice, vključno z objektom za nevarne odpadke, pri čemer dotedanji monitoringi niso zaznali povečanih tveganj za zdravje prebivalstva.« Ustrezna je tudi projektirana energijska učinkovitost sežiganja odpadkov, ki je – tako zatrjujejo avtorji dokumentacije – primerljiva z najsodobnejšimi napravami v Evropi.