Med izobraževanjem na daljavo morajo učenci in dijaki učbenike in delovne zvezke velikokrat uporabljati sami, brez neposredne učiteljske razlage. Zato je pomembno vprašanje, ali so učbeniki razumljivo napisani. Ali primeri in vprašanja, ki so jih sestavljali univerzitetni profesorji z doktorati, ustrezajo dojemanju otrok oziroma najstnikov? Da bi to ugotovili, so pedagoški in računalniški strokovnjaki, združeni v projektu KaUč (Za kakovost slovenskih učbenikov), razvili posebno spletno aplikacijo, ki s pomočjo umetne inteligence preverja ustreznost besedil.
Razumevanje znakov
»Učenci in dijaki imajo včasih težave z dešifriranjem, kaj pomeni posamezen element v učbeniku, zakaj ima besedilo okvirčke, kaj na primer pomeni znak 'svinčnik', kaj znak 'žarnica', kaj risbica nekoga, ki se praska po glavi,« ugotavlja vodja projekta KaUč, profesor Gregor Torkar s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
Trg učbenikov in delovnih zvezkov je v Sloveniji zelo razvejen, država pa vanj skorajda ne posega. Učbenike sicer potrjuje oziroma izbira posebna strokovna komisija, ki deluje pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, a je nabor učbenikov različnih založb še vedno zelo velik. Standardi sestavljanja učbenikov pa niso poenoteni. »Učenci in dijaki morajo vsakih petinštirideset minut, ko pri naslednji uri uporabijo naslednji učbenik, dešifrirati, kako se ga uporablja,« pravi Torkar. Vsak učbenik je napisan na drugačen način, vprašanja so zastavljena drugače, logika razlag je različna. V razredu otrokom pri dešifriranju učbeniških besedil lahko pomaga učitelj, ko so doma, pa so prepuščeni samim sebi ali intuiciji staršev (če so starši sposobni pomagati in če imajo čas).
»Letos smo situacijo preverjali s pomočjo mreže šol, sodelujočih pri projektu KaUč. Ugotovili smo, da je bilo spomladi, ko so se učenci in dijaki izobraževali od doma, razumevanje boljše pri tistih, ki so jim učitelji vnaprej razložili, kako se posamezen učbenik uporablja,« pravi Torkar. Koristne so tudi posebne strani v učbenikih, ki razlagajo pomen grafičnih elementov, dodaja.
Pomoč ocenjevalcem
Poleg tega pa je pomembno tudi, kako kakovostno je osnovno učbeniško besedilo, ki učencem predstavlja snov. »Preverjali smo, ali je besedilo sestavljeno na pričakovan način, ali se v besedilih pojavljajo 'presenečenja', neznane besede, neobičajne stavčne strukture,« pravi profesor Marko Robnik Šikonja s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Za osnovni razvoj računalniškega programa, ki temelji na tehnologiji globokih nevronskih mrež, so raziskovalci uporabili uradni korpus besedil Gigafida. Ta vsebuje standardna besedila v slovenščini, ki obsegajo kar 1,2 milijarde besed. »To so časopisna besedila ali denimo književna dela, ki so nedvomno kakovostno napisana, lektorirana in ustrezajo standardom knjižne slovenščine,« pravi profesor Robnik Šikonja.
»Učenje« računalnika poteka med drugim tako, da program statistično analizira, katera beseda običajno sledi neki drugi besedi, ali pa analizira običajno dolžino stavkov. Ko je računalniški program besedila analiziral in se naučil, kakšne so pričakovane strukture besedil, pa so avtorji aplikacije to primerjali še z besedili učbenikov, ki so že v uporabi in ki veljajo za kakovostne. »Založbe so nam dale v uporabo besedila različnih učbenikov. Preverjali smo denimo, ali učbenik za peti razred ustreza standardom berila za peti razred,« pojasnjuje Robnik Šikonja.
Ko je preverjanje izvedeno in je računalniški sistem »naučen«, nadaljnje delo poteka izredno hitro, pravi. Branje, ki ocenjevalcu vzame nekaj dni, računalnik opravi v nekaj sekundah. Seveda pa ocenjevanje učbenikov poslej ne bo kar prepuščeno računalnikom. Strokovni ocenjevalci bodo nove učbenike še vedno ocenjevali »na roko«, le da jim bo statistična ocena, ki jo bo pripravila aplikacija s pomočjo umetne inteligence, pri tem v pomoč.
