Predvidoma prihodnji teden gre v javno obravnavo zakon o psihoterapiji, ki naj bi uredil to področje. V Sloveniji poklic psihoterapevt uradno ne obstaja, posledično ni meril in pogojev za izvajanje psihoterapije. Neurejenost tega področja je zelo problematična, kajti brez ustrezne zakonodaje lahko nekvalificirani in osebnostno neprimerni posamezniki ogrozijo zdravje in dobrobit uporabnikov.

»Danes neprimernega psihoterapevta ne moreš nikamor prijaviti, s tem poklicem pa se lahko ukvarja praktično vsak. Potrebujemo organ, ki bo to reguliral. Psihoterapevt potrebuje vsaj sedmo stopnjo izobrazbe in specializacijo, ki ustreza kriterijem Evropske zveze za psihoterapijo (EAP),« izpostavlja psihoterapevtka Urška Battelino, predsednica Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov - Slovenija. In dodaja: »Psihoterapevt potrebuje določeno število ur s pacienti, supervizijo itd. Šele po vseh nujnih korakih lahko bodoči psihoterapevt pristopi k strokovnemu izpitu in se vpiše v register. Če psihoterpevt ni vpisan v register, ne bi smel opravljati dejavnosti; tako je pri zdravnikih in psihologih.«

Psihoterapija za elito

Problematično je tudi to, pravi naša sogovornica, da je psihoterapija velik biznis. To pomeni, da ranljive skupine in tisti na družbenem obrobju ostanejo zunaj, saj si psihoterapije ne morejo privoščiti. »Psihoterapija je torej za elito. Posamezen terapevt lahko naredi kakšnih 30 ur na teden, jih dobro zaračuna in od tega dobro živi.« Urška Battelino se nadeja, da bodo storitve psihoterapije z novim zakonom na voljo znotraj sistema javnega zdravstva, s čimer bodo postale širše dostopne. »Želim si, da bi bil ta poklic reguliran in del sistema. Ko bodo psihoterapevti delali v centrih za duševno zdravje in bolnišnicah, bodo pacienti deležni celostne obravnave in dinamika bo povsem drugačna. Nujno je, da pokrijemo tudi tisti del prebivalstva, ki si psihoterapije ne more privoščiti.«

Novi zakon bo najverjetneje zmanjšal število psihoterapevtov, ki bodo lahko izvajali prakso. A za psihoterapevtske storitve je povpraševanje že zdaj večje od ponudbe, pandemija pa je razmere še poslabšala. V okviru javnega zdravstva lahko sicer psihoterapevtske dejavnosti opravljajo psihologi in psihiatri, vendar stroka opozarja, da je z razvojem ta okvir postal preozek, saj se psihoterapija opravlja kot samostojen poklic. Po drugi strani pa lahko psihoterapija pomaga razbremeniti javno zdravstvo.

»Psihoterapevti spodbujajo paciente z duševnimi motnjami, zlasti tiste s ponavljajočimi, da uporabljajo tehnike samoocenjevanja in metode samopomoči,« piše v gradivu za normativno ureditev psihoterapije, ki ga je leta 2016 pripravil kolegij fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in psihosocialnega svetovanja. V kolegiju ugotavljajo, da je bilo v Sloveniji takrat 300 psihoterapevtov, ki izpolnjujejo kriterije EAP za ta poklic, in opozarjajo, da kriterij Svetovne zdravstvene organizacije zahteva enega terapevta na tisoč prebivalcev. V Sloveniji bi torej potrebovali 2000 terapevtov. Urška Battelino poudarja, da bi moral zakon predvideti tudi primerne kapacitete za izobraževanje znotraj javnih institucij, kar bi rešilo problem premajhne ponudbe. Ključni pogoj za to pa je vključitev psihoterapevtov v javno zdravstvo.

Slovenija v zaostanku

Leta 2018 sta nova zakona o psihoterapiji sprejeli Hrvaška in Malta, leta 2019 Nemčija, Srbija pa je leta 2020 oblikovala nov zakonski predlog. Slovenski državni zbor je marca 2018 sprejel resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, v kateri so med drugim poudarili, da je treba področje psihoterapije in psihosocialnega svetovanja zakonsko urediti. Osnutek zakona bi moral biti pripravljen že do konca leta 2018, do leta 2020 pa bi moral biti implementiran. Izobraževalne ustanove na področju psihoterapije so takrat opozarjale, da se je zataknilo na ministrstvu za zdravje, kjer so si zaman želeli, da stroka soglasno in enotno podpre predlog zakona. Toda stroka je bila tudi v Nemčiji neenotna, a je nemško ministrstvo za zdravje odgovorilo z obsežno raziskavo o psihoterapiji na domačih tleh in mednarodno primerjavo, kar je služilo kot osnova za novelo zakona. Ali se bo slovenska stroka lahko poenotila glede tokratnega predloga zakona o psihoterapiji, bo jasno v prihodnjih tednih.