Zgodil se je hiter prevzem nekaterih najpomembnejših sistemov, na čelu s SDH in energetiko, vlada je že zelo zgodaj odprla fronto s kulturniki, nevladniki in sindikati, na vidiku je tudi s šolniki, ter poskrbela za obrat v zunanji politiki. O kakšnih vidnejših dosežkih (še) ni mogoče govoriti, so pa nekateri ukrepi in posegi jasno nakazali nove vzorce in smeri.
V nadaljevanju analiziramo, kaj je zaznamovalo prvih sto dni nove vlade Janeza Janše.
Značaj in agenda nove vlade sta se pokazala še pred njeno zaprisego, ko je že v času medvladja nova koalicija ob podpori Resnice začela vlagati zakonske predloge, ki so bili v precejšnjem nasprotju z Janševo željo po »dolgočasnem« in »sistematičnem« mandatu, »brez nenehnih dnevnopolitičnih sporov«. Kot smo v Dnevniku analizirali že takrat, so bili predlogi poslanskih zakonov pripravljeni (in medtem večinoma že sprejeti) na hitro, enostransko, brez strokovne in javne razprave, z močnim simbolnim in ideološkim predznakom. Na ta seznam lahko uvrstimo več zakonov, začenši s spornim interventnim zakonom za razvoj Slovenije, v zvezi s katerim teče referendumski postopek, in zakonom o parlamentarni preiskavi, za katerega so bili podpisi za zakonodajni referendum že zbrani in bomo o njem odločali na referendumu 11. oktobra. Koalicija je kot »protiudarec« referendumu o »politični policiji« na isti dan razpisala še tri posvetovalne referendume – o ukinitvi RTV-prispevka, pogojevanju socialne pomoči z družbeno koristnim delom in volilni pravici tujcev iz tretjih držav – ter si s tem nakopala kritike, da skuša mobilizirati svoje volilce na račun starih in preverjenih »tarč«. V zvezi z blokiranjem opozicijskih preiskovalnih komisij o aferi Black Cube in o financiranju strank pa so jo ugledni ustavni pravniki opozorili na kršitve in zlorabe ustavnih določb.
1. Ideološki zakoni in referendumi
V naboru polemičnih zakonov sta tudi že sprejeta zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ter novela zakona o lokalnih volitvah, ki je odvzela volilno pravico državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Po prehitro umaknjeni referendumski pobudi ti na prihajajočih lokalnih volitvah najverjetneje ne bodo volili, bo pa o (ne)ustavnosti zakona presojalo ustavno sodišče, ki zakona sicer ni zadržalo. V postopku je tudi predlog novele zakona o delovnih razmerjih, ki ukinja avtomatično obračunavanje sindikalnih članarin, kar sindikati razumejo kot napad nanje in slabo popotnico krepitvi socialnega dialoga. Resnica pa je predlagala novo zdravstveno zakonodajo, ki odseva koalicijske ideje o sledenju denarja pacientu. Ob predolgih čakalnih dobah bi zdravljenja z denarjem zdravstvene blagajne opravljali tudi sedanji čisti zasebniki. Zdravstveni minister Tadej Ostrc je zatrdil, da z vsebino predhodno ni bil seznanjen. Na zdravstvenem področju določbe, ki odpravljajo nekatere ukrepe Golobove vlade, kar zadeva jasnejše razmejitve med javnim in zasebnim, prinaša interventni zakon.
2. Prioritetni Stkok, demografski sklad in dolgotrajna oskrba
Poleti je vlada v parlamentarno proceduro poslala svoj prvi pomembnejši zakonski predlog – o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, tako imenovanem Stkoku, ki je bil ena glavnih predvolilnih obljub Demokratov. Predlog zakona, ki naj bi poskrbel za učinkovitejši boj s korupcijo in organiziranim kriminalom, je naletel na številne kritike strokovne javnosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilstva je povsem neustrezen. Povečuje politični vpliv na kadrovanje na tožilstvu, nekatere nejasnosti in nesmisli pa bi lahko celo ohromili boj proti korupciji.
Z bistveno bolj pozitivnimi odzivi, tudi iz vrst opozicije, je bil pospremljen predlog zakona o začasnih ukrepih za učinkovitejše izvajanje sistema dolgotrajne oskrbe, s katerim želijo na pristojnem ministrstvu odpraviti nekatere anomalije v novem sistemu, uvajajo tudi začasni dodatek za zaposlene. Kljub dobrodošlim in potrebnim interventnim popravkom pa je vstop v sistem dolgotrajne oskrbe še naprej predolgotrajen, zaradi pomanjkanja kadra pa predvsem dolgotrajna oskrba na domu vsem prosilcem ni dostopna takrat, ko jo potrebujejo, in v obsegu, ki jim pripada.
Na ministrstvu za finance so pohiteli s pripravo osnutka še enega za vlado zelo pomembnega zakona – o demografskem skladu in ga sredi poletja poslali v dvotedensko javno obravnavo. Po izraženem nezadovoljstvu iz vrst sindikatov, da se tako pomembna zakonodaja sprejema hitro in mimo ESS, so jo nato podaljšali, obenem pa zagotovili, da se bo ministrstvo usklajevalo s socialnimi partnerji. Tudi v zvezi s tem predlogom, ki predvideva preoblikovanje SDH v nacionalni demografski sklad, kjer bi bilo skoncentrirano lastništvo in upravljanje praktično vseh državnih naložb, je veliko pomislekov o tem, ali ne bo šlo le še za en politični plen, medtem ko ključno vprašanje, kaj naj bi bili dodatni viri za pokojnine in kakšen naj bi bil učinek koncentracije premoženja, ostaja brez jasnega odgovora.
Po zamenjavi vlade se je z vrha SDH brez posebnega pompa in brez odpravnine poslovil Žiga Debeljak. Pod njegovim vodstvom je SDH beležil rekordne dobičke, visoke donose, na rekordni ravni pa je bil tudi obseg izplačanih dividend. Nasledil ga bo Branko Bračko, sicer član SDS.
3. Več za obrambo, na udaru javni sektor in tujci
Z rebalansom letošnjega proračuna, pripravo katerega je olajšala izboljšana gospodarska rast (primanjkljaj bo tako 2,2 milijarde evrov oziroma 2,9 odstotka BDP, kar je še v okviru fiskalnih pravil), je vlada med drugim povečala sredstva za obrambo. Predsednik vlade je pred skorajšnjim obiskom generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja poudaril, da Slovenija prvič dosega dva odstotka BDP za obrambo, s čimer uresničuje zavezo, ki je bila v preteklosti večkrat napovedana, vendar nikoli dosežena.
Se je pa Janša ob predstavitvi rebalansa obregnil ob po njegovem mnenju preobsežen in premalo učinkovit javni sektor ter napovedal prestrukturiranje, decentralizacijo in obrzdanje mase plač. Naloga naj bi bila lažje izvedljiva tudi zaradi manjšega števila ministrstev v novi vladi, pri čemer pa kritike že letijo na zamisli o selitvi sedežev določenih ministrstev v domače kraje ministrov.
Po Janševi oceni so v naši državi kadrovski resursi neracionalno razporejeni. Zaposlenih v javnem sektorju je na določenih področjih preveč – med ta področja Janša očitno prišteva tudi šolstvo, čeprav vse analize kažejo drugače. Z »buldožerji« se ga namerava zdaj lotiti šolski minister Borut Rončević – naloge se podvajajo, ugrezamo se v »nepregledno birokratsko močvirje«, v gospodarstvu pa na drugi strani delovne sile primanjkuje, zato vrzel zapolnjujejo tujci. Da slednjim ni ravno naklonjena, je vlada nakazala s predlagano novelo zakona o tujcih, ki zaostruje pogoje za tuje delavce in njihove družine, kar je že sprožilo negativne odzive nevladnih organizacij, deljena so tudi mnenja delodajalcev. Po oceni ekonomista dr. Bogomirja Kovača se je vlada s tem predlogom zaletela v lasten zid. Zakon v taki obliki bi namreč zamejil ekonomsko migracijo, Slovenija bi izgubila davkoplačevalce, gospodarstvo pa potrebno delovno silo, čeprav je glede na demografsko sliko priseljevanje neizbežno.
4. Nočno delo na avtocestah, kadrovske rošade v energetiki, višje marže in subvencije z zelenim denarjem
Kot glavni vladni operativec se je že na drugi delovni dan skušal javnosti predstaviti infrastrukturni minister Jernej Vrtovec. Zahtevo po večji učinkovitosti izvajanja del, predvsem na naših avtocestah, ki se utapljajo v zastojih, je demonstriral s praktično čez noč vzpostavljenim nočnim deloviščem pri Postojni, ki si ga je prišel ogledat pod reflektorji in pod medijskimi žarometi. Dars in izvajalce je pozval, naj možnost nočnega dela proučijo tudi na drugih avtocestnih gradbiščih, kjer to dopuščajo narava del, prometne razmere in veljavna zakonodaja. Napovedal je tudi, da bo v prihodnje rok izvedbe poleg cene ključen element za izbor izvajalcev na javnih razpisih. Vrtovec takrat tudi ni skrival, da zdaj že nekdanji prvi mož Darsa Andrej Ribič, kader bivšega premierja Roberta Goloba, ne uživa njegovega zaupanja. Ribič se je s položaja predčasno poslovil, potem ko je z nadzorniki sklenil sporazum o prenehanju funkcije iz ekonomsko-poslovnih razlogov. Ne glede na to, kdo bo sedel na vroči stol v družbi za avtoceste, čudežev ni mogoče pričakovati, saj so nujna vzdrževalna in investicijska dela tudi posledica pomanjkljivih vlaganj v minulih letih.
Vladajoči so konec avgusta poskrbeli za pravi kadrovski »blitzkrieg« tudi v energetiki, in sicer v enem od dveh ključnih stebrov – skupini Gen. Najprej je novi nadzorni svet Nado Drobne Popović, sicer teto Tine Gaber Golob, razrešil z mesta direktorice krovne energetske družbe. Generalni direktor Gen energije je postal nekdanji minister SDS Andrej Vizjak. Še isti dan je sledila zamenjava vodstva največjega trgovca z elektriko pri nas. Maksa Helbla je na mestu predsednika uprave Gen-I nasledil kriptomilijonar Jure Soklič, ki sodi v kadrovski bazen NSi. Krog Roberta Goloba je s tem izgubil nadzor nad Gen-I.
Na energetskem področju se je vlada soočila s kritikami na račun nezadostnega ukrepanja ob visokih cenah goriv. Iz opozicije so prišli pozivi k znižanju dovoljenih marž trgovcem z gorivi, ki jih je vlada zelo kmalu po prevzemu oblasti ob podaljšanju regulacije cen dvignila. Namesto tega se je odločila za znižanje trošarine na kurilno olje, ki se uporablja tudi kot gorivo v kmetijstvu, in ostale derivate, če bo EU dodatno znižanje odobrila. Subvencionirala bo tudi stroške nakupa goriva in pnevmatik avtoprevoznikom in kmetom, za subvencioniranje fosilnih goriv pa bo namenila namenska sredstva za spodbujanje zelenega prehoda državne družbe Borzen, kar odpira vprašanje o skladnosti s pravili o državnih pomočeh in pravili EU glede spodbujanja rabe obnovljivih virov energije.
5. Izboljšanje odnosa z delodajalci, zaostritev s sindikati, glavna fronta pa interventni zakon
V gospodarskih vrstah so ob prvih sto dneh vlade že pozdravili »pomembne premike« v odnosu do gospodarstva, kot sta ustanovitev strateškega sveta za gospodarstvo in priprava interventnega zakona za razvoj Slovenije, ki po njihovem mnenju predstavlja korak v smeri prvih razbremenitev podjetij in ljudi. Pozdravili so tudi prve ukrepe pri blažitvi visokih stroškov energentov, podaljšanje sheme skrajšanega delovnega časa in napoved hitrejših postopkov pri pridobivanju gradbenih dovoljenj. V nadaljevanju pričakujejo sistematično izboljševanje poslovnega okolja.
Toda kar zadeva ukrepe v smeri administrativnega in davčnega razbremenjevanja, kot jih je začrtal interventni zakon, so pogledi delodajalske in sindikalne strani daleč vsaksebi. Prvi pozivajo k podpori zakonu na referendumu, saj sicer »vlada ne bo mogla uveljaviti nobenih pomembnih sprememb s področij davčnih olajšav, zdravstva, pokojnin in dela v prid državljanom vsaj leto dni«. Nasprotna stran je prepričana, da je treba zakon v takšni obliki nujno zavrniti, pa ne zato, ker bi bili sindikati s svojim nasprotovanjem zakonu proti »nižjim davkom, nižjim cenam osnovnih živil, ugodnejšim najemninam za mlade družine«, saj zakon ne prinaša nič od tega. Od njega bi imeli običajni ljudje malo koristi, saj bi koristil le nekaterim skupinam, velik javnofinančni izpad, ki bi ga povzročil, pa po prepričanju sindikatov pomeni velika tveganja za stabilnost družbenih podsistemov, predvsem pokojninskega in zdravstvenega. Vprašanje pa je tudi, kako bi njegova morebitna potrditev vplivala na izvedljivost davčne reforme, ki bi z dvigom splošne dohodninske olajšave in vrednosti davčnih razredov, kakršno predlagajo sindikati, deloma pa se pokriva tudi z vladnimi napovedmi, koristila vsem zaposlenim.
6. Oster zunanjepolitični zavoj
Spremembe zunanjepolitične usmeritve Slovenije spadajo med najbolj vidne politične odločitve vlade v njenih prvih sto dneh vladanja. Najbolj se kažejo pri odnosu do izraelsko-palestinskega konflikta, kjer je država prej zavzemala propalestinsko držo in ugotavljala, da se v Gazi dogaja genocid, zdaj pa se je spremenila v podpornico Izraela, ki ni sposobna izreči besede na »g«. Razveljavila je vse ključne ukrepe prejšnje vlade glede Palestine – bojkot produktov iz izraelskih naselbin, embargo na izvoz in uvoz orožja iz Izraela, sankcije proti ministroma Itamarju Benu Gviru in Bezazelu Smotriču – in z vetom preprečila sprejetje evropske izjave o gradnji naselbinskega sklopa E1 na Zahodnem bregu …
Premier Janša v gorečem zagovorništvu Izraela, ki sega od razumevanja za izraelski naseljenski projekt na Zahodnem bregu do podpore rokohitrskemu odpiranju rezidenčnega izraelskega veleposlaništva pri nas, počne še veliko več. Demonstrante, slovenske državljane, ki uveljavljajo svojo demokratično pravico do protesta proti tem odločitvam, zmerja za podpornike Hamasa in levičarske antisemite. Kaj prida državniška drža do svojih državljanov, četudi imajo drugačno mnenje, to ni. Aktualna vlada je tudi ni pokazala, ko je maščevalno storpedirala kandidaturo Tanje Fajon za posebno predstavnico Evropske unije za Sahel.
S kakšnimi velikimi obiski se predsednik vlade in zunanji minister Tone Kajzer v tem času nimata pohvaliti. Na postajališču turneje iskanja stališč članic za pogajanja o naslednjem evropskem proračunu je bil do predsednika evropskega sveta Antonia Coste Janša uglajen, stališča pa so bila v primerjavi z drugimi državami, ki jih ta čas obiskuje Costa, morda celo nekoliko preveč zadržana. Vendarle so slovenski interesi, ki se ne razlikujejo od levosredinske vlade, bili jasno razvidni v želji po ohranitvi kohezijskih in kmetijskih sredstev.
Popis odprtih vprašanj ministra Kajzerja s prijateljsko Hrvaško je medtem takšen vljudnostni obisk in diplomatska puhlica, ki jo vsak zunanji minister pač mora spustiti z vodjem diplomacije sosednje države. Zavzemanje za dobro sodelovanje z ideološko nasprotno, a po bistvu svoje politike nič manj pragmatično-interesno naravnano madžarsko zunanjo ministrico Anito Orban je medtem za vlado pod vodstvom zaveznika Viktorja Orbana že bolj pomembno. Toda ali se bo iz njega izcimilo kaj več kot le skrb za manjšino in skrb za energetsko varnost z vzpostavljanjem že dogovorjenega povezovalnega plinovoda med državama, bo treba še videti. Za zdaj še ni uresničena Janševa želja, da Slovenijo popelje bolj v srednjo Evropo, ne zato, ker je takšno naravno sodelovanje do določene mere naravno, temveč zato, ker ima tam svoje ideološke zaveznike.
7. Kulturno ministrstvo kot nekakšen predhodnik širše vladne politike
Usmeritve nove vlade so se precej hitro pokazale na področju kulture, kjer ministrica Ignacija Fridl Jarc ni potrebovala dolgo, da je v sektor z nekaterimi potezami najprej vnesla nemir in negotovost, nato pa si kmalu nakopala očitke, da je kljub svojim v celofan zavitim izjavam v resnici nastrojena »proti kulturi«, še posebej proti tistemu delu področja, ki je bilo trn v peti že prejšnji Janševi vladi, torej neodvisnim ustvarjalcem ali nevladnim organizacijam. Pravzaprav je ministrstvo za kulturo v mnogih primerih delovalo kot nekakšna »predhodnica« širše vladne politike. Prav na Maistrovi so denimo prvi »odkrili« domnevni usodni primanjkljaj v resornem proračunu, ki naj bi jim ga pustilo prejšnje vodstvo ministrstva in ki je seveda zahteval nujne ukrepe (zgodba se je v različnih oblikah nato ponovila še na drugih ministrstvih), ti ukrepi pa so zadeli pretežno samozaposlene v kulturi in neinstitucionalno krajino. Te vrste je bilo denimo znano obvestilo izvajalcem kulturnih programov in projektov, da jim ministrstvo zaradi »slabih finančnih razmer« do nadaljnjega ne bo izplačevalo sredstev, določenih z že sklenjenimi pogodbami – po njem so brez tekoče podpore ostale številne že pripravljene prireditve. Do podobnih rezov je prišlo z ustavitvami razpisa za delovne štipendije, namenjenega samozaposlenim v kulturi, in nekaterih drugih podpornih mehanizmov, na primer za mednarodna gostovanja. Po ocenah sindikatov so na ministrstvu s tem po nepotrebnem ohromili na stotine kulturnih produkcij in ogrozili preživetje več tisoč ljudi.
Podobno dogajanje je bilo mogoče spremljati na medijskem področju, kjer je ministrstvo – znova v imenu odgovorne porabe javnih sredstev – ustavilo javna poziva za sofinanciranje plač novinarskih delovnih mest in sklepanja letnih digitalnih naročnin pri izdajateljih splošnoinformativnih medijev, prihajalo je tudi do zastajanj pri financiranju RTV Slovenija, ki se je v različnih pogledih (ponovno) znašla na muhi aktualne koalicije in njenih satelitov. Ob tem je vlada pričakovano pohitela tudi s predlogi sprememb zakona o RTVS in zakona o medijih.
Močno je odmevala odločitev o izstopu vlade iz ustanoviteljstva Javnega zavoda za razvoj sodobne plesne umetnosti, ki ga je država po večletnih pripravah vzpostavila nekoliko pred koncem mandata prejšnje vlade skupaj z mestnima občinama Celje in Nova Gorica, med drugim tudi zaradi tega, ker so se pojasnila ministrice o razlogih za »miniranje« krovne nacionalne plesne ustanove izkazala za zavajajoča, nič kaj bolj prepričljive pa niso bile niti njene izjave, da so za podporo sodobnemu plesu našli »boljšo rešitev«; z izstopom se je vlada v imenu varčevanja odpovedala celo možnosti črpanja večmilijonskih kohezijskih sredstev. Je pa ministrstvo kljub finančnim omejitvam in pa načelnemu nasprotovanju »kulturni birokraciji« kmalu po začetku mandata našlo dovolj razlogov za ponovno ustanovitev samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve.