Danes si težko predstavljamo, da šola nekoč ni bila samoumeven del otroštva in vsakdanjega življenja. Še težje si predstavljamo, da so se morali starši o njeni vrednosti šele prepričati, otroci pa so morali v šolo včasih priti bosi, s skromno malico in z zvezkom, ki je bil prava dragocenost.
Kustosinja Slovenskega šolskega muzeja mag. Marjetka Balkovec Debevec ob primerjavi prvega šolskega dne nekoč in danes opozarja na nekaj, kar se skozi stoletja vendarle ni spremenilo. »Vznemirjeno pričakovanje. Mešanica veselja, strahu, negotovosti in pričakovanja je bila podobna pri otrocih pred več kot sto leti in je podobna tudi danes.«
Ko govorimo o začetkih obveznega šolstva, se moramo vrniti več kot 250 let v preteklost. Leta 1774 je vladarica Marija Terezija izdala prvi osnovnošolski zakon, ki je pomenil pomemben prelom. Šola je postala obveznost, vendar njen prihod v vsakdanje življenje ljudi ni bil niti hiter niti preprost. »Šola se je prilagajala načinu življenja ljudi,« pojasnjuje Balkovec Debevec. Večina prebivalstva je takrat živela na podeželju, otroci pa so bili pomemben del družinskega gospodarstva. Pomagali so pri delu na polju, doma in pri drugih opravilih, zato začetek šolskega leta ni mogel biti povsem ločen od ritma kmečkega življenja.
Od šole, ki se je morala prilagoditi življenju, do šole, ki oblikuje naš vsakdan
Prvi september kot prvi šolski dan se je uveljavil šele postopoma. Jeseni je bilo na kmetijah še veliko dela, zato se je šolsko leto pogosto začelo šele oktobra ali novembra. Tudi konec pouka je bil prilagojen kmečkim opravilom. Sprememba v načinu življenja otrok pred uvedbo obvezne šole in po njej je bila ogromna. Otroci, ki so bili do tedaj tesno vpeti v družinsko življenje in delo, so dobili novo obveznost. Ritem družine se je moral začeti prilagajati šolskemu urniku. »Danes se nam zdi povsem običajno, da šola določa pomemben del družinskega vsakdana, vendar je bilo treba do takšnega razumevanja šole priti postopoma.«
Še pomembnejši korak je sledil z avstrijskim osnovnošolskim zakonom leta 1869. Ta je šolsko obveznost podaljšal s šestih na osem let in v šolo prinesel tudi nove predmete. »Šola je v tistih najbolj grobih temeljih enaka do danes,« pravi kustosinja. V šolski program so med drugim vstopili geografija, fizika, zahtevnejša matematika in telovadba. Prav slednja pa ni bila sprejeta brez odpora. Starši so se spraševali, zakaj bi otroci pri pouku potrebovali gibanje, nekateri pa so menili, da za dekleta takšno razgibavanje sploh ni primerno. »Ljudje so se upirali, kaj pa zdaj to, otroci bodo samo trgali obleke, tudi za deklice ni primerno, da se tam raztegujejo,« pripoveduje Balkovec Debevec. Danes seveda težko razumemo, zakaj bi bila telovadba v šoli nekaj spornega. Toda prav takšni primeri kažejo, kako zelo se je morala družba skozi čas navaditi na idejo, da je šola več kot prostor, kjer se otrok nauči brati, pisati in računati.
Nova obleka, zvezek in kos kruha
Če je danes začetek šolskega leta pogosto povezan z nakupovanjem šolskih potrebščin, novih oblačil, torb in športne opreme, je bila nekoč priprava na prvi šolski dan veliko bolj skromna. A tudi tu obstaja zanimiva vzporednica. Starši so si takrat prav tako želeli, da bi otrok v šolo prišel urejen in pripravljen. »Skrb za obleko je še ena nit, ki jo lahko spremljamo od nekoč do danes,« pravi kustosinja. Razlika je bila predvsem v tem, kaj je pomenilo biti lepo oblečen. »V pedagoških časopisih so pred začetkom šolskega leta starše opozarjali, naj otroci pridejo v šolo čisti in v urejeni obleki. Ni bilo pomembno, da je nova. Pomembno je bilo, da je bila čista in zakrpana.«
Oblačila so pogosto krožila znotraj družine. Iz večjih kosov za odrasle so nastali manjši kosi za otroke. Kustosinja ob tem omeni tudi pesnika Toneta Pavčka, ki je v pesmi o prvem odhodu v šolo zapisal zgodbo o novih hlačah, klobuku, stari čitanki in šolskih potrebščinah. Tudi njegova osebna izkušnja je bila povezana s skromnostjo in iznajdljivostjo. Mama mu je iz svoje stare obleke sešila dolge hlače.
Posebno zgodbo predstavljajo šolske potrebščine. Danes otroci pogosto izbirajo med številnimi vrstami zvezkov, barvic, peres, torb in drugih pripomočkov. Pred dobrim stoletjem je bil zvezek lahko prava dragocenost. Šele okoli leta 1900 so se v šolah začeli uveljavljati zvezki, vendar je bila na nekaterih slovenskih podeželskih območjih še desetletja v uporabi skrilasta tablica. »Na vasi je bila tablica v rabi še v 50. letih,« pripoveduje Balkovec Debevec.
Nekateri otroci so si zvezke izdelovali sami oziroma so jih izdelovale njihove mame iz papirja, ki so ga imele na voljo. Za šolske potrebščine je bilo treba tudi zaslužiti. Otroci so med počitnicami nabirali zelišča, gozdne sadeže in druge stvari ter jih prodajali, da so si lahko kupili tisto, kar so potrebovali za šolo.
Tudi pot v šolo je bila drugačna. Marsikateri otrok je hodil bos. To ni bilo nujno povezano samo z revščino, temveč tudi z navado in praktičnostjo. Čevlji so bili dragoceni in jih je bilo treba čuvati. Seveda, če je le bilo mogoče. »Zakaj bi čevlje uničevali, če lahko bosi hodijo,« je mogoče povzeti logiko časa.
Podobno velja za šolsko prehrano. Danes je malica za številne otroke samoumeven del šolskega dne, nekoč pa je otrok prinesel tisto, kar je imela družina doma – košček kruha, jabolko, orehe ali lešnike. V mestih so se že pred drugo svetovno vojno pojavljali začetki organizirane šolske prehrane. Žene ravnateljev oziroma upravnikov šol so v zimskem času pomagale poskrbeti za topel obrok za otroke, ki so prihajali od daleč.
Ob tem so nastajale tudi majhne zgodbe solidarnosti. Kustosinja pripoveduje o učiteljih, ki so skušali otrokom pomagati po svojih močeh. Eden od učiteljev, ki je bil tudi čebelar, je otroke pozval, naj prinesejo kruh, kakršnega imajo, nato pa jim ga je namazal z medom. Za današnje razmere preprosta gesta, za otroka takrat pa lahko poseben dogodek.
Prvi šolski dan naj bo praznik, ne razlog za strah
Prvi šolski dan nekoč ni bil nujno vesel dogodek, kakršnega poznamo danes. Ko se je šola šele uveljavljala, je bilo treba starše prepričati, da je pomembna, otroke pa, da šola ni prostor, ki se ga je treba bati.
»V starih pedagoških zapisih najdemo celo navodila učiteljem, kako naj sprejmejo otroke na prvi šolski dan. Šolska soba naj bo lepo urejena, učitelji naj bodo urejeni in prijazni ter naj se otrokom nasmehnejo,« pripoveduje kustosinja.
Tudi danes se za prvošolčke šole posebej potrudijo. Učilnice so okrašene, pripravljeni so sprejemi, prireditve in različni programi. Po drugi svetovni vojni se je uveljavila navada, da starejši učenci pripravijo program za prvošolčke. Za prve sprejeme so poskrbele kar šole same, pogosto z domačo pogostitvijo. »Šolske kuharice so se potrudile in pripravile nekaj za sprejem,« pravi Balkovec Debevec. Sčasoma so skromne sprejeme zamenjali bolj organizirani dogodki, toda namen je ostal enak: otroku pokazati, da vstopa v okolje, kjer je dobrodošel.
Spremenil se je tudi položaj učitelja. Nekoč je bil učitelj ena najpomembnejših osebnosti v kraju. Bil je eden redkih izobražencev, zato se ljudje nanj niso obračali samo zaradi šole. Sodeloval je pri kulturnem življenju, organiziral prireditve, uprizarjanje iger, skrbel za napredek kraja in bil pogosto eden njegovih glavnih nosilcev. »Učitelj je bil v kraju eden od stebrov življenja, eden redkih izobražencev v kraju,« poudarja kustosinja. Njegova avtoriteta je segala daleč preko šolskih zidov.
Danes je odnos drugačen. Avtoriteta učitelja ni več takšna, kot je bila nekoč, ko je veljalo, da je beseda učitelja skorajda dokončna. Toda Balkovec Debevec opozarja, da to še ne pomeni, da sodobni učitelj avtoritete ne more imeti. »Če hočeš, če znaš, imaš lahko avtoriteto,« pravi in dodaja, da je ta danes drugačna. Ne temelji več na strahu ali kazni, temveč na znanju, odnosu in sposobnosti učitelja, da vzpostavi zaupanje.
Tudi odnos staršev do šole se je skozi desetletja močno spremenil. Na začetku so morali učitelji starše šele prepričati, da je šola pomembna. Pozneje je bila njihova avtoriteta tako velika, da se starši praviloma niso vmešavali v njihovo delo. Danes so pričakovanja drugačna in starši veliko bolj aktivno spremljajo otrokovo šolsko pot.
Zanimivo je, da je prav čas epidemije covida-19 mnogim ponovno pokazal, kako zahtevno je učiteljsko delo. »Ko so se šolske učilnice preselile v domove, so starši izkusili del vsakodnevnega procesa, ki ga je od daleč lahko komentirati, veliko težje pa je v njem vsak dan sodelovati,« je povedala sogovornica. »Modrovati od strani je lažje kot pa biti vsakodnevno vpet v ta proces, izpeljati stvari, ki morajo biti izpeljane, in naučiti otroke znanja in lepega vedenja.«
Šola ni nikoli obstajala ločeno od družbe
Prav v tem je morda ena pomembnejših lekcij zgodovine šolstva. Šola ni nikoli obstajala ločeno od družbe. V njej se odražajo gospodarske, politične in družbene spremembe, hkrati pa šola te spremembe pomaga oblikovati. Za starše, ki bodo v prihodnjih dneh pospremili otroke skozi šolska vrata, ima zato kustosinja preprost, a pomemben nasvet. Prvi šolski dan naj bo praznik.
»Že pred več kot 150 leti so v pedagoškem časopisju zapisali, da je prvi šolski dan velik in vesel praznik. To naj bi veljalo tudi danes. Hkrati bi se morali zavedati, da je tudi neka prelomnica, zlasti za prvošolčke, ko prvič prestopijo šolski prag,« pravi. »Od tukaj naprej se res začne ta vpetost v neke sisteme, v izobraževanje, v družbo, ki je po eni strani lahko kdaj obremenjujoča, ampak zavedati se moramo, da je šola tudi preplet toliko lepih stvari, prijateljstev, ljubezni, osebne rasti.«
In prav zato je lahko prvi šolski dan kljub vsem razlikam med nekoč in danes še vedno nekaj zelo posebnega. Pred več kot sto leti so otroci pred šolo morda držali skrilasto tablico, danes držijo novo torbo in bleščeč zvezek. Nekoč so lahko v šolo prišli bosi, danes jih pogosto pospremijo starši. Nekoč je bilo treba starše prepričevati, da je šola pomembna, danes je del našega vsakdana. Toda otrok, ki prvič stopa skozi šolska vrata, ostaja isti v najpomembnejšem: ne ve še povsem, kaj ga čaka. In prav v tem je čar prvega šolskega dne.