Prav zaradi te preteklosti se je gradu dolgo časa oklepala posebna mistika. Domačini so se mu radi izogibali, še manj so o njem govorili. V zadnjih letih pa je grad vendarle zaživel v polnem sijaju. Vsaj tako v salonu Josipine Turnograjske, Ksenijine sorodnice, pripovedujeta Jerca Gabor, ki skrbi za dogodke na gradu Strmol, in Špela Munih Stanič, direktorica javnega gospodarskega sklada Brdo, kamor sodi tudi Strmol.
»Prvi zapisi o gradu Strmol se v Mekinjskem samostanu pojavljajo od leta 1287, ko prvič zasledimo ime strmolski vitezi. Bili so ugledni člani tedanje družbe, grad je takrat dobil tudi svoje ime. Seveda so tudi tod naokoli opletali Turki, ampak Strmola niso prizadeli. Za Strmolskimi so grad prevzeli bližnji sorodniki Raini, ki so bili pripadniki protestantizma in so v gradu nekoč za eno noč prenočili tudi Primoža Trubarja, a jim pozneje ni prizaneslo divjanje protireformatorja Tomaža Hrena. Eden od lastnikov gradu je bil tudi Michelangelo Zois, oče barona Žige Zoisa. Zanimivo je, da je v zgodovini krožila legenda, da je na Dvorjanskem hribu zlata ruda, in morda je bil tudi to eden od razlogov, da so se premožni ljudje radi odločali za nakup gradu,« pripovedujeta Jerca Gabor in Špela Munih Stanič.
Med klepetom si radovedno ogledujemo opremo v sobanah. Tudi popolnemu nepoznavalcu je hitro jasno, da se grad ponaša s čudovitim pohištvom in umetninami. »Grad je res prav fantastičen, saj je poleg Snežnika še edini z avtentično opremo. Najstarejši predmet na gradu je majhna omarica ob vratih, izvira pa iz petnajstega stoletja. Njena posebnost je, da je služila tudi kot mizica za shranjevanje nakita ali kakšnih skrivnih sporočil, morda celo ljubezenskih pisem, saj ima skrivne predalčke, ki jih ni mogoče kar tako odkriti. Verjetno jo je uporabljala ženska, saj znotraj deluje bolj po žensko urejeno,« se nasmehne Špela Munih Stanič.
Svetovljana na gradu
A večina zgodbe na Strmolu se vedno znova vrti okrog Rada in Ksenije Hribar. »Rado je grad ustvaril tak, kot je zdaj, in tudi v času prenove smo si prizadevali, da smo se držali teh izhodišč. Ksenija in Rado sta bila dejansko posebna človeka. Bila sta svetovljana, ljubitelja umetnosti in vsega lepega. Tudi danes se to vidi. Nakupovala sta pohištvo in umetnine, in čeprav izvirajo iz različnih obdobij, ustvarjajo skladno podobo. Zelo obžalujemo, da se je njuna zgodba končala tako tragično. Zaradi tega se je gradu kar dolgo držala neka mističnost, črna senca, govorilo se je o gradu duhov. Zdaj, ko smo grad in vse posestvo odprli javnosti, se zadeve spreminjajo, premikajo.«
Zgodovina je pač taka, kot je, pravita. »Skušamo pa dodajati nove stvari, na novo osmisliti dogajanje. Zato vsako leto pripravljamo umetniške dogodke, delamo za to, da se v grad vrača kultura, umetnost. V predvojnem času je sem zahajala ljubljanska smetana, med drugimi tudi Izidor Cankar, zato smo prepričani, da je prav, da je grad namenjen umetniškemu dogajanju.« Potem se povrnemo v Hribarjevo obdobje. »Znano je, da je bila Ksenija Hribar energična, živahna in po svoje tudi misteriozna ženska. Imela je tudi dobrega prijatelja, celo več od tega, Vladimirja Glišića. Ksenija se je pri njem učila jahanja, saj je bila navdušena nad konji. V tem času se je razvila romanca med njima, tako da je z njim tudi odšla. Drago Jančar vse to čudovito opiše v romanu To noč sem jo videl,« pripoveduje Jerca Gabor.
S krokodilom v Tivoli
A so se zadeve potem zasukale drugače. Ko Ksenije ni bilo v Ljubljani, je Rado Hribar kupil grad Strmol, Ksenija pa se je vrnila k njemu skupaj s svojo mamo! »Ko se je vrnila, so ju na grajski terasi še enkrat simbolično poročili, roke pa zvezali z verigo kot simbol, da se ne bi več ločila. Morda bi to simboliko znova uvedli pri naših porokah, ki jih imamo na gradu.« Sta pa seveda tudi pozneje obdržala vsak svojo spalnico, ki ju je povezoval osrednji sprejemni salon. »Ne bi mogli reči, da bi bila Ksenija posebna lepotica kot denimo v tistih časih Greta Garbo, bila pa je privlačna, predvsem je izstopala po svoji življenjski energiji. Vozila je avtomobil, z njim se je odpeljala celo na obisk v Nemčijo k svojim prijateljem. Bila je tudi prva pilotka v tedanji kraljevini. Imela sta prvo igrišče za golf v Sloveniji. S petimi luknjami leži pred gradom in je najstarejše v Sloveniji.«
V nasprotju s Ksenijo je bil Rado Hribar po vsem sodeč bolj umirjen, a zelo podjeten možak. Navsezadnje je izhajal iz družine Šumi, poleg te tovarne so imeli tudi Pletenino. »Tudi Rado je imel svoje letalo. V tedanji družbeni sliki sta bila vedno nekaj posebnega. Pa tudi napredna, če hočete ekstravagantna. Tudi krokodila danes nobena dama ne sprehaja po ljubljanskem Tivoliju, kot je to počela Ksenija. Pa krokodil ni bil edina 'domača' žival na gradu. Imela je kuščarja, sovo in volkuljo. Težko je na hitro povedati vse, kar sta počela, a naj vsaj omenim, da je dal Rado že tedaj tudi predlog za gradnjo brniškega letališča, financiral je celo dela v Planici. Za družbo sta naredila ogromno.«
Kruta vojna usoda
Pa jima je druga svetovna vojna prekrižala vse načrte in jima ob koncu prinesla kruto usodo. »Res se je vse skupaj zgodilo zelo tragično. Vosovci so ju v začetku januarja 1944 odpeljali in ubili. Hribarjeva sta tudi med vojno skušala ohraniti srednjo pot, predvsem pa grad in vse v njem. Zato sta gostila obe strani – partizane in Nemce, tako da drug za drugega niti niso vedeli. Govorice pravijo, da sta kdaj koga pomagala rešiti iz zapora. Ksenija je imela v Nemčiji prijatelje, saj je tam študirala, k njim je hodila celo med vojno. To pa je bilo v tistih časih zelo občutljivo. Nikoli pa ni bilo dokazano, da bi posebej aktivno sodelovala s katero od vojskujočih se strani.«
Tragična zgodba zakoncev Hribar je dobila svoj epilog, če ga sploh lahko dobi, leta 2015, ko so odkrili njun grob, našli njune posmrtne ostanke in jih pokopali v družinski grobnici v Ljubljani. Njun nečak Peter se je potrudil, da je zgodba prišla na dan in da so našli kraj, kjer sta bila pokopana med vojno. »Peter se je odločil, da grad za odškodnino prepusti državi, in še zdaj pride na grad. Kolikor razumem, je zadovoljen z načinom, kako skrbimo za poslopja in okolico, predvsem pa za vsebino. Nekoč je rekel, da je storilcem oprostil, pozabil pa ne bo. In s tem je menda zanj zgodba končana, končana pa je tudi s strani države z javnim opravičilom,« razlaga Špela Munih Stanič.
Hotel, kavarna, kozolec…
»Med letoma 2010 in 2012 je bil grad obnovljen, vse pohištvo pa restavrirano. Grad je zdaj hotel, ki deluje na podlag predhodnih najav. V njem je enajst sob, dvaindvajset ležišč, dve glavni jedilnici za 16 do 26 oseb. Ob tem so še konferenčni objekt, tri manjše dvorane, kavarna, manjša lovska brunarica. Pohištvo je ostalo avtentično, kot smo omenili, saj sta imela Hribarjeva res izjemen občutek za umetnost. Celo tale lestenec nad nami je iz muranskega stekla,« nekaj zanimivosti našteje Jerca Gabor. Direktorica Špela Munih Stanič jo dopolni: »Zanimanja za obiske je kar veliko, gostje prihajajo, tudi prespijo. Sem prihajajo vendarle malce drugačni gostje, torej predvsem ljudje, ki cenijo zgodovino, umetnost, kulturo. To nas je na začetku kar skrbelo. Na eni strani so bile želje po komercializaciji in večjem zaslužku, po drugi strani pa smo opazili, da se z množičnim obiskom povzroča škoda. Po letu 2015 smo se odločili, da bo Strmol namenjen predvsem poslovnemu turizmu in gostom, ki spoštujejo umetnost in zgodovino. Ponudbe ne dajemo več prek agencij, ampak gre bolj od ust do ust.«
Grad se ponaša tudi z lepo urejeno okolico. »Pazimo, da je vse urejeno. Ljudje se najraje zadržujejo v kavarni in okoli jezera. Se pa zgodi, da nekateri puščajo smeti in to nas žalosti, saj se uničuje narava, plastenke ostajajo v gozdu in s tem imamo veliko nepotrebnega dela.« Sicer pa je grad v veliki meri namenjen protokolarnim dogodkom. »Res je, da samo s tem ne bi mogli preživeti. Zato izvajamo tudi tržne dogodke, gre za osebna praznovanja, rojstne dneve, poroke. Imamo dve vrsti porok: ena je na gradu, druga pa pod lesenim kozolcem toplarjem,« dodaja Jerca Gabor.
»Grad je državni objekt in država zanj tudi skrbi, namenja sredstva, za ves protokolarni center Brdo, kamor spada tudi Strmol, namenja dobre tri milijone evrov in pol na leto. Gre za 76 zgradb vseh vrst. Drugo dobimo s pomočjo tržnih dejavnosti. Grad smo obnovili s pomočjo evropskih sredstev, tako kot tudi vilo Zlatorog.«
Zdi se, da počasi celo okoličani vidijo drugačno podobo dogajanja na Strmolu, lahko bi rekli, manj mračno, bolj prijazno. »Trudimo se, da domačine povabimo na različne dogodke in vidimo, da se počasi vse bolj odzivajo. Pripravljamo prednovoletne prireditve, zanimivi so naši Gregorčki, sodelujemo z okoliškimi vrtci, pripravljamo različne delavnice. Na Gregorčke pride celo od tri do štiri tisoč ljudi in tega smo res veseli,« pove Špela Munih Stanič.
Na gradu naj bi bili tudi »strahci« ali »duhci«. Temu se nasmejita. »Midve jih še nisva videli. So pa pred letom 2015, preden se je končala zgodba o usodi zakoncev Hribar, mnogi govorili, da so v gradu slišali kakšne strašljive glasove. Pa gre bolj za legendo kot kaj drugega. Zase pa lahko rečem, da me grad napolni s posebno, dobro energijo in zato tu rada delam,« sklene Jerca Gabor.
