Na ministrstvu za naravne vire in prostor ter direkciji za vode ta čas vodijo 300-milijonski projekt protipoplavnih naložb, a očitno nimajo nobenih dokumentov, ki bi dokazovali, kako so projekte in občine, v katerih bodo financirali protipoplavne ukrepe, izbrali.

Potem ko smo v Dnevniku opozorili na netransparentno razdeljevanje dobrih 300 milijonov evrov evropskih sredstev za protipoplavne ukrepe iz načrta za okrevanje in odpornost, so se na ministrstvu za naravne vire in prostor, ki ga vodi Uroš Brežan, in direkciji za vode, ki jo vodi Neža Kodre, sprva izmotavali s pavšalnimi izjavami. »Ministrstvo in direkcija nikakor nista po svoje izbirala projektov iz načrta za okrevanje in odpornost, temveč je bil v ozadju celoten proces, o čemer smo sproti obveščali evropsko komisijo,« so bili odločni. A naposled so ugotovili, da tega, kako je izbor občin oziroma projektov, ki si bodo razdelili 300-milijonsko pogačo, potekal, pravzaprav sploh ne vedo. »Neposredno spodbujeni prav s časopisno objavo v Dnevniku in procesom priprave odgovorov na postavljena vprašanja smo ugotovili, da o izvedbi nekaterih postopkov aktualna ekipa na ministrstvu nima vseh potrebnih informacij,« so priznali.

Danes na direkciji priznavajo celo, da v zvezi z izborom občin in projektov nimajo niti enega samega dokumenta. Ker na naša vprašanja še vedno niso podali konkretnih odgovorov, smo se namreč v uredništvu zaradi molka organa pritožili pri uradu informacijske pooblaščenke.

Na naša vprašanja o tem, zakaj niso objavili javnega povabila občinam, kdo je odgovoren za to odločitev in kako je izbor občin torej potekal, smo po njenem posredovanju prejeli naslednji odgovor: »Postopek izbora in usklajevanje sta potekala pod prejšnjim vodstvom. Ker informacija ne obstaja v materializirani obliki, vam na to vprašanje ne moremo odgovoriti.« In še: »Ker se informacija ne nahaja v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, vam na to vprašanje ne moremo odgovoriti.«

Na ministrstvu in direkciji očitno torej ne najdejo nobenega dokumenta, ki bi pojasnil, kako je izbor projektov, ki bodo prejeli 300 milijonov evrov evropskih sredstev, potekal in kdo je bil za odločitve v zvezi s tem odgovoren. Njihovi odgovori razkrivajo, da minister Brežan ne pozna osnovnih postopkovnih informacij o enem največjih projektov, ki jih vodi njegovo ministrstvo. »Minister ni bil seznanjen s tem, kako oziroma ali sploh je direkcija za vode v letu 2020 naslovila javno povabilo,« so priznali na ministrstvu. Kot smo v Dnevniku že poročali, naj bi zato na ministrstvu dogajanje za nazaj ugotavljali z večmesečno notranjo revizijo.

Zapisnikov ni bilo, kriva pokojna sekretarka?

Svoja pojasnila o tem, kako je izbor občin potekal, nam je medtem ponudil nekdanji direktor direkcije za vode Roman Kramer, ki je sporazume o izvedbi investicij z izbranimi občinami tudi podpisal. Spomnimo: sklepanje sporazumov z občinami, ki so podlaga za razdelitev dobrih 300 milijonov evrov za protipoplavne ukrepe, je potekalo lani spomladi pod Kramerjevim vodenjem direkcije, v času vlade Janeza Janše ter ministra za okolje in prostor Andreja Vizjaka.

Kako torej nekdanji direktor komentira navedbe ministrstva, da o poteku izbora občin pod njegovim vodstvom nimajo nobenih dokumentov? Po eni strani trdi, da dopisi o tem obstajajo na njegovem elektronskem naslovu, ki je bil ukinjen, po drugi strani pa priznava, da zapisnikov o teh odločitvah ni. Krivdo za to je pripisal kar – lani preminuli – nekdanji državni sekretarki na ministrstvu za okolje in prostor v Janševi vladi Metki Gorišek. »Malo je res nesreča, ker sekretarka Metka Gorišek nikoli ni delala zapisnikov kolegija na ministrstvu za okolje in prostor. To ni bilo prav. Jaz sem to hotel. Če imaš zapisnik kolegija, potem je sled. Tega ni,« je dejal. »Na žalost vam tega ne morem več dokazati z elektronsko pošto, ker so mi elektronski naslov ukinili. Sem jih že spraševal, ali se da to kako obuditi, pa so mi rekli, da ne. Zadeve sem namreč po elektronski pošti pošiljal sektorjem na direkciji in ministrstvu za okolje in prostor, od koder sem dobival odgovore, da je to v redu,« pravi Kramer. Čeprav na ministrstvu danes pravijo, da dokumentov o tem nimajo, sam vztraja, da dopisi obstajajo: »Taki dopisi in ostalo mora obstajati, ker sem jih jaz pisal in po elektronski pošti pošiljal ministrstvu za okolje in prostor.«

Bivši direktor ima drugačna pojasnila

Kramar v nasprotju z aktualno ekipo na ministrstvu in direkciji trdi, da glede izbora občin oziroma projektov za protipoplavne naložbe nejasnosti ni. Med drugim prostodušno priznava, da na direkciji pod njegovim vodstvom javnega povabila občinam, ki ga predvideva načrt za okrevanje, niso objavili. Razlog? Po Kramerjevih besedah naj to ne bi bilo mogoče, ker je končni prejemnik evropskih sredstev direkcija za vode in ne občine. »Direkcija za vode je investitor vseh protipoplavnih ukrepov, ki se bodo izvajali v okviru načrta za okrevanje in odpornost, hkrati pa v vlogi izvajalca ukrepa in končnega prejemnika. Glede na navedeno je jasno, da ni bilo mogoče izvesti javnega razpisa, saj je edini končni uporabnik sredstev načrta za okrevanje in odpornost direkcija za vode,« je Kramer navedel v pisnih pojasnilih, ki nam jih je izročil. In kako je postopek izbora občin torej potekal – če je potekal mimo javnega povabila? Kramer pravi, da naj bi se v okviru takratnega ministrstva za okolje in prostor dogovorili, da bo kot osnova za izbor projektov, ki se bodo financirali iz načrta za okrevanje, služil seznam projektov, ki so zbrani v posodobljenem načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti 2023–2027 (ta vključuje več kot 400 protipoplavnih projektov v celotni Sloveniji). Kramer pa naj bi, kot pravi, vsem osmim sektorjem območij, ki so specializirani za posamezna povodja, naročil, naj pregledajo projekte na svojih območjih in pripravijo nabor projektov, ki izpolnjujejo kriterije iz načrta za okrevanje. Tako naj bi po njegovih besedah s seznama več kot 400 protipoplavnih projektov izluščili nabor 32 projektov in 34 občin, s katerimi so nato sklenili sporazume o naložbah. A kakršnih koli dopisov oziroma dokumentov, ki bi pričali o takšnem načinu izbora, kot ga opisuje Kramer, do danes na ministrstvu, kot kaže, niso našli.