Konec avgusta se bo nadaljevala promocija slovenskih živil. Državni proračun bo za splošno promocijo izbrane kakovosti namenil 115.000 evrov, medtem ko si bodo stroške promocije izbrane kakovosti za mleko in meso (goveje in perutninsko) ter za generično promocijo mleka in mesa razdelili država ter pridelovalci in predelovalci. Sektor mleka je od 1. decembra lani do 21. junija letos po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) za sektorsko promocijo živil z oznako izbrana kakovost, ki upodablja smeška, zbral 84.711 evrov, sektor mesa pa 136.012. Država bo vsakemu primaknila po 230.000 evrov, promocijska akcija, skupno vredna slabih 800.000 evrov, pa bo potekala do konca tega leta.
Pozeba odložila promocijo sadja
Smeško naj bi potrošniku zagotavljal, da je proizvod, na katerem je odtisnjen, pridelan in predelan v Sloveniji ter da dosega višjo kakovost. Za zdaj ga smejo uporabljati le mleko in mlečni izdelki ter proizvodi iz govejega in perutninskega mesa. Za letos je bilo predvideno, da se bo v shemo izbrana kakovost vključil tudi sektor sadja, a naj bi se promocija sadja zaradi dveh zaporednih pozeb začela šele z letom 2019.
Sektor, ki se želi vključiti v promocijo, mora najprej sprejeti sklep o tem in med drugim določiti, koliko denarja bo prispeval zanjo. Če želi sodelovati v shemi izbrana kakovost – Slovenija, mora pripraviti tudi specifikacijo, v kateri natančno predpiše pravila igre pri proizvodnji živil, ki jih sodelujoči morajo spoštovati. Sektor, ki se želi v promocijo vključiti z začetkom naslednjega koledarskega leta, mora našteto postoriti v letu poprej, in sicer do 31. marca. Ker sektorja prašičje meso in zelenjava MKGP še nista oddala niti sklepa o vključitvi v promocijo niti predloga specifikacije, tovrstne promocije pred letom 2019 prav tako ne bo. Ana Ahčin, sekretarka GIZ mesne industrije Slovenije, nam je pojasnila, da se še usklajujejo, kolikšen bo pri prašičih vstopni prag za posamezno klavnico.
So »slovenski« prašiči res slovenski?
V shemi slovenska kakovost naj bi sodelovale tiste klavnice, ki zakoljejo vsaj deset odstotkov slovenskih prašičev, oznako izbrana kakovost pa bi smeli nositi tudi proizvodi iz uvoženih prašičev, vendar le tistih, ki bi jih vsaj štiri mesece pred zakolom redili v Sloveniji (pri izbrani kakovosti – Slovenija za govedo velja, da morajo biti uvožene živali v Sloveniji rejene najmanj devet mesecev, če so starejše od enega leta; če so mlajše kot eno leto, zadoščajo trije meseci reje v Sloveniji; piščanci, katerih meso sme uporabljati znak izbrana kakovost – Slovenija, pa morajo biti v Sloveniji izvaljeni, rojeni, zaklani in razkosani).
Pa je meso uvoženih prašičev res slovenskega izvora? »Pri izbrani kakovosti sta nadstandard krma in način reje, ne država rojstva prašičev,« odgovarja Ahčinova. Brez tako ohlapnega pojmovanja slovenskega “državljanstva” sektor prašičjega mesa v shemi izbrana kakovost – Slovenija ne bi mogel sodelovati, saj je reja prašičev pri nas že vrsto let na psu. Po podatkih državnega statističnega urada (Surs) je bila lani samooskrba s svinjskim mesom le 35-odstotna, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar pa opozarja, da zgolj ta podatek ne daje prave slike. »Ker gre nekaj prašičev in prašičjega mesa v izvoz, Slovenci pojemo le okoli 25 odstotkov prašičjega mesa slovenskega izvora,« pravi Kuhar. Še bolj porazna je statistika pri zelenjavi, s katero smo bili lani po podatkih Sursa 41,7-odstotno samooskrbni. Toda Branko Majerič, eden večjih pridelovalcev zelenjave pri nas, trdi, da ta številka niti približno ne drži. Po njegovem je samooskrba v najboljšem primeru sedemodstotna. »Kot sektor zelenjava se sploh ne moremo v vključiti nacionalno promocijo po shemi izbrana kakovost, saj stvari nimamo sistemsko urejenih. Dokler ne bomo imeli takšne zakonodaje za pridelavo zelenjave in poljščin, ki bo omogočala ugotavljanje izvornosti, ne moremo promovirati izbrane kakovosti, katere osnovni pogoj je slovenski izvor, saj tega ne moremo niti ugotoviti niti nadzirati. V Sloveniji imamo za 60 vrst zelenjave, ki jo pridelujemo na prostem, eno samo šifro, to je 402. Ko torej govorimo o zelenjadnicah, ne govorimo o paradižniku, kumarah, zelju, čebuli, česnu… Pri nas se vsa zelenjava imenuje 402. Toda če nimamo šifranta, ki ločuje zelenjadnice med seboj, ne moremo vedeti, kaj pridelujemo. Tako lahko vsi ribarimo v kalnem in ne moremo zagotavljati izvora zelenjave, saj nihče ne ve, kaj ima posamezni kmet na njivi – paradižnik, zelje ali kaj tretjega,« je kritičen Majerič.
