Projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga vodi okoljsko ministrstvo, izvaja pa Geodetski inštitut Slovenije v sodelovanju s partnerji, že enajsto leto sistematično izboljšuje dostopnost v Sloveniji. V projekt je trenutno vključenih 129 občin, kar zajema več kot 1,7 milijona prebivalcev oziroma približno 70–80 odstotkov države.
Po besedah Romana Renerja, svetovalca direktorja Geodetskega inštituta Slovenije, med ranljive skupine v prometu sodi več kot 45 odstotkov prebivalstva, vključno z okoli 9 odstotki invalidov, 15 odstotki mladih in 22 odstotki starejših od 65 let. Delež starejših se vsako leto poveča za približno 0,5 odstotka, kar dodatno povečuje potrebo po prilagojenih rešitvah.
Eden ključnih rezultatov projekta je obsežna baza podatkov, ki vključuje več kot 100.000 objektov, približno 4500 parkirišč ter okoli 10.000 evidentiranih ovir v prostoru, ki ostajajo. Posebnost projekta je participativni pristop – kar 70 odstotkov podatkov na terenu zberejo invalidi sami, kar omogoča realno in sprotno sliko dostopnosti.
Vzpostavljen je tudi enoten državni standard podatkov ter javni digitalni pregledovalnik, ki uporabnikom omogoča načrtovanje poti in preverjanje dostopnosti. Podatki so odprti in uporabni tudi za občine pri prostorskem načrtovanju. Projekt je prejel mednarodno priznanje na Dunaju, kar potrjuje njegovo inovativnost in potencial kot primer dobre prakse širše.
Napredek, izzivi in pomen vključevanja uporabnikov
Predstavniki ranljivih skupin pa vseeno poudarjajo, da se mobilnost hitro razvija, zato so nujne stalne prilagoditve politik in rešitev. Med izboljšavami izstopajo dostopnejši prevozi, sistemi na klic in povečanje ponudbe javnega potniškega prometa za približno 20 odstotkov po uvedbi novih koncesij leta 2024.
Kljub napredku pa ostajajo pomembni izzivi. Dostopnost je na podeželju še vedno slabša kot v mestih, pogosto prihaja tudi do razkoraka med zakonodajo in dejanskim stanjem. Med največjimi težavami so nedostopne javne ustanove, neustrezne arhitekturne rešitve in pomanjkljiva digitalna dostopnost.
Uporabniki projekta izpostavljajo, da so izboljšave opazne, predvsem pri informiranosti in možnosti načrtovanja poti. Slepi in slabovidni opažajo napredek pri taktilnih poteh, gluhi več digitalnih informacij, gibalno ovirani pa boljši vpogled v dejansko stanje na terenu. Kljub temu opozarjajo na nedoslednosti, zlasti v železniškem prometu in medkrajevnih povezavah.
Poseben problem ostajajo dostopne javne sanitarije, ki jih uporabniki še vedno težko najdejo. Ocenjuje se, da se skoraj pol milijona ljudi v Sloveniji vsakodnevno srečuje z ovirami pri dostopu do osnovnih storitev.
Vsi pa so si bili enotni, da je ključna prednost projekta celosten pristop, ki povezuje tehnologijo, stroko, lokalne skupnosti in uporabnike. Načelo »nič o invalidih brez invalidov« se uresničuje v praksi, saj uporabniki aktivno sodelujejo pri oblikovanju rešitev. Tudi zato je po besedah Renerja zaključek projekta jasen: dostopnost mora postati standard, ne izjema. Za dosego tega cilja pa bo potrebno dolgoročno, usklajeno in sistematično sodelovanje vseh udeležencev ter nadaljnji razvoj digitalnih in infrastrukturnih rešitev.