Rok trajanja najhujših kaznivih dejanj, ki na sodiščih dlje časa čakajo na svojo pravnomočno usodo, se utegne podaljšati. Predlog novele kazenskega zakonika namreč predvideva odpravo anomalije, po kateri se zastaralni rok za najhujša kazniva dejanja, če vrhovno sodišče razveljavi sodbo in odredi ponovno sojenje, drastično skrajša prav pri najhujših kaznivih dejanjih. Sodišča imajo po razveljavitvi obsodbe na vrhovnem sodišču namreč le dve leti časa, da o zadevi pravnomočno odločijo, kar je v kompleksnejših zadevah, ali če pride do kakršnih koli zapletov na sojenju, izjemno težko.
Najodmevnejši primer, v katerem se je zastaralni rok na ta način bistveno skrajšal, je bržkone sojenje zaradi umora direktorja kemijskega inštituta Janka Jamnika. Pregon obtoženega Milka Noviča bi v običajnih razmerah zaradi teže kaznivega dejanja zastaral šele leta 2064 (50 let po kaznivem dejanju), dejansko pa bo zastaral že v kratkem; najverjetneje že jeseni, odvisno od tolmačenja, ali je rok tekel tudi med epidemijo covida-19.
Do bistveno krajšega zastaralnega roka umora Janka Jamnika je v konkretnem primeru prišlo, ker je Novičevo obsodilno sodbo razveljavilo vrhovno sodišče in jo vrnilo v ponovno sojenje. S tem se je zastaralni rok skrajšal le na dve leti od razveljavitve sodbe, za nadaljnji zaplet pa je poskrbel ljubljanski okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić. Ta je Noviča sicer oprostil, a s škandaloznim vodenjem sojenja storil hude postopkovne napake, zaradi česar so višji sodniki njegovo sodbo gladko razveljavili.
Podaljšanje z dveh na pet let
Sojenje Noviču, ki mu grozi zastaranje, ni edini tovrstni primer, je pa prav pregon Noviča nazorno pokazal, kako problematično je lahko tovrstno krajšanje zastaralnega roka na zgolj dve leti. Zastaranje je namreč najmanj zaželeni izid katerega koli sojenja, kaj šele tistih za najhujša kazniva dejanja.
Dveletni rok za ponovno sojenje do pravnomočnosti (sodba mora biti potrjena na višjem sodišču) je v praksi lahko zelo kratek tudi v kompleksnejših gospodarskih zadevah. Predvsem takrat, ko sojenje steče pred novim sodnim senatom, ki mora pred sojenjem najprej preučiti vso dokumentacijo v sodnem spisu.
Na ministrstvu za pravosodje so zato pripravili predlog novele kazenskega zakonika, v katerem naslavljajo tudi problematiko dveletnega roka v ponovljenem sojenju. Predlog zakona tako predvideva, da bi imela sodišča po tem, ko je pravnomočna obsodba razveljavljena na vrhovnem sodišču ali na ustavnem sodišču, pet let časa, da do konca izpeljejo ponovljeno sojenje.
Različno stališče sodišča in tožilstva
Podaljšanje roka za novo sojenje na pet let sicer ni bila edina možna rešitev. Kot je razvidno iz gradiva pravosodnega ministrstva, so snovali tudi rešitev, po kateri bi rok za ponovljeno sojenje lahko določilo sodišče, znašal pa bi tretjino siceršnjega predpisanega zastaralnega roka, ki je odvisen od teže kaznivega dejanja.
S tem predlogom se niso strinjali niti na vrhovnem državnem tožilstvu niti na vrhovnem sodišču, le da sta bili njuni stališči različni. Tožilci so opozarjali, da tudi takšna določba močno skrajša zastaralni rok, in predlagali, naj rok za ponovljeno sojenje znaša polovico zastaralnega roka. Na vrhovnem sodišču pa so nasprotovali rešitvam, po katerih bi sodniki določali rok za zastaranje, in predlagali, da se podaljšanje roka za ponovljeno sojenje enostavno podaljša z dveh na pet let.
S takšno rešitvijo so se nazadnje strinjali tudi na pravosodnem ministrstvu, seveda pa se lahko novela kazenskega zakonika do sprejetja še spremeni.
