Mediji smo se te dni razpisali o tem, kako je kandidatura Flurine Ametaj za celjsko mestno svetnico na listi Gibanja Svoboda podžgala spletne razprave tako o njenem poreklu kot tudi o njeni predvolilni kampanji. Prostaških in ksenofobnih zapisov ne poobjavljamo. Ametajeva je med drugim predsednica Zveze albanskih društev pri nas, ki o sebi pove, da je »tretja generacija Kosovcev s Kosova«. Tudi ali predvsem zaradi tega je v zadnjem obdobju postala tarča spletnih napadov, h katerim je prispevala objava na kosovskem portalu, kjer so ob njeni fotografiji in številki za celjski mestni svet povzeli njen predvolilni program v albanščini.
Vse od takrat se mora otepati očitkov, da je sama izdelala plakate in volilno gradivo v albanskem jeziku. »Stojim za tem, da je bila objava na mojem osebnem profilu izključno v slovenskem jeziku,« pravi. Tako pravijo tudi v njeni stranki: »Odločno zavračamo navedbe, da smo za našo kandidatko izdelali predvolilno gradivo v albanskem jeziku. Ne stranka ne kandidatka nista sodelovali pri pripravi, prevodu ali objavi tega gradiva na spletu, prav tako objave nista naročili ali financirali. Da omenjena spletna objava vsebuje strankarske simbole, ne pomeni, da je nastala po naročilu stranke ali v sodelovanju z njo. Ob tem poudarjamo, da kampanjo za lokalne volitve v Svobodi vodimo v skladu z zakonom o volilni in referendumski kampanji.«
Oglasila sta se Jelinčič in Hojs
Ob kandidaturo Ametajeve se je med drugimi obregnil nekdanji poslanec Zmago Jelinčič Plemeniti. To, da so kosovski mediji delili predvolilna gradiva in pozive v albanskem jeziku, ki so etnične Albance z volilno pravico v Sloveniji pozivali, naj oddajo svoj glas za Flurino Ametaj, je komentiral: »Gibanje Svoboda se požvižga na pravila in zakone. Na listo kandidatov za mestne svetnike v Mestni občini Celje si dajo kandidatko albanske narodnosti in ji naredijo letak kar lepo v albanskem jeziku. Me zanima, kaj bodo naredili pristojni inšpektorati in računsko sodišče.«
»V Slovenski nacionalni stranki že leta opozarjamo na to, da nam lahko tujci prevzamejo del oblasti. Tega ne smemo dovoliti!« je Jelinčič komentiral tudi poreklo kandidatke. Pri tej točki se je s tvitom oglasil tudi nekdanji notranji minister Aleš Hojs, ki je komentiral enega od videov, v katerem nastopa Flurina Ametaj: »Njihova aroganca gre do te mere, da javno govorijo, da se ne želijo asimilirati. Ne bi sprejeli jezika, kulture, okolja, navad in izročil slovenskega naroda. Le zastonj stanovanja, socialne podpore, NVO zaposlitve, zastonj zdravstvo in šolstvo … pa volilno pravico.« Kandidatka Svobode se je odzvala na Hojsov zapis in poudarila, da so njene besede izrezali iz konteksta, pri tem pa opozorila, da je v Sloveniji »ponosno integrirana«, ne »asimilirana«.
V Svobodi so ksenofobne izjave, ki jih lahko beremo na družbenih omrežjih, označili za nedopustne: »Ostro obsojamo pozive k izključevanju ljudi iz političnega življenja na podlagi njihove narodnosti. Takšni pozivi samo krepijo predsodke in spodbujajo sovraštvo do celotne skupnosti. Kandidatke in kandidate je treba presojati po njihovem delu, stališčih in programih.« Spomnimo, da smo retoriko, podobno Jelinčičevi, na spletu pogosto zaznali tudi ob robu referendumske kampanje glede volilne pravice tujcev na lokalnih volitvah.
Nasilje nad ženskami v politiki
Ob tem je jasna, da so tovrstni nesprejemljivi napadi vse pogostejši. »Ne dogaja se prvič in bojim se, da tudi zadnjič ne. Nasprotno, vse kaže, da bodo tovrstni napadi postajali vse pogostejši. Duh nestrpnosti, ki ga spodbujajo tudi najvišji predstavniki domače in mednarodne politike, se vse bolj nezadržno širi, sovražni govor, diskreditacije in osebni napadi pa postajajo skorajda običajen del političnega obračunavanja. Danes je tarča Flurina Ametaj, jutri bo lahko katera koli druga ženska, ki s svojim delovanjem, stališči ali zgolj prisotnostjo v političnem prostoru ni po volji določenim političnim opcijam in njihovim pomagačem,« opozarja redna profesorica na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete.
Primer Flurine Ametaj v tem smislu razkriva širši problem: ko osebne diskreditacije postajajo običajen del političnega obračunavanja, je vse bolj ogrožena tudi možnost enakopravnega sodelovanja v političnem življenju, ne glede na poreklo, spol ali stališča.