V koaliciji, ki je predlagala takšno referendumsko poizvedovanje, menijo, da bi s tovrstno ureditvijo dolgotrajno brezposelne spodbudili, da se vključijo na trg dela in v družbo, v opoziciji pa, da da gre za populistično vprašanje in da že zdajšnja ureditev vsebuje varovalke.
Do denarne socialne pomoči je v skladu z zakonom o socialnovarstvenih prejemkih upravičena le oseba, ki si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sama ne more vplivati oziroma ni mogla vplivati, torej zaradi objektivnih razlogov, in obratno.
Referendumsko vprašanje je, kot je opozorila že zakonodajnopravna služba državnega zbora, torej najmanj nejasno oziroma lahko tudi protislovno. Pri osebah, ki so delovno sposobne, nimajo objektivnih ovir za delo in so brezposelne oziroma brez zadostnih sredstev iz razlogov, na katere lahko vplivajo, namreč ni jasno, kako bi bile sploh lahko prejemniki denarne socialne pomoči že po veljavni ureditvi.
Če je veljavni sistem pomanjkljiv, koalicija ni pojasnila, kako konkretno naj bi ga nadgradili in učinkoviteje preprečili morebitne zlorabe. Namesto tega nameravajo, kot je bilo sklepati iz izjav poslanca NSi Janeza Beje, kampanjo graditi na »brezdelnežih«, ki zlorabljajo davkoplačevalski denar.
Bistvo: odpravljanje vzrokov socialne izključenosti in podpora
Anja Tekavčič, predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije, opozarja, da je ena večjih zmot v javni razpravi enačenje prejemnika denarne socialne pomoči (DSP) z brezposelno osebo. »DSP prejemajo družine in so zato med upravičenci tudi otroci, osebe, ki zaradi različnih okoliščin niso sposobne za delo, ter zaposleni oziroma delovno aktivni ljudje, kadar dohodki gospodinjstva ne dosegajo zakonsko določenega minimalnega dohodka.«
Za brezposelne imamo zelo konkreten podatek Zavoda RS za zaposlovanje. Konec julija je bilo registriranih brezposelnih 43.257, od katerih jih je denarno socialno pomoč prejemalo 16.741, od tega je bilo 10.277 dolgotrajno brezposelnih, 6655 jih je bilo v evidenci brezposelnih prijavljenih več kot dve leti.
Tekavčičeva ob tem pojasnjuje, da pri delu dolgotrajnih prejemnikov DSP pogosto ne gre zgolj za trenutno odsotnost zaposlitve, ampak za kumulacijo različnih dejavnikov socialne izključenosti – nizko izobrazbo, zdravstvene in psihosocialne težave, stanovanjsko negotovost, zadolženost, slabo mobilnost, šibke socialne mreže, družinske in skrbstvene obremenitve ter druge ovire.
»DSP je zato predvsem nujna socialna varovalka, preko katere se uresničuje ustavna kategorija, da je Slovenija socialna država, in ki preprečuje materialni padec posameznika oziroma družine.«
Sama po sebi pa vzrokov socialne izključenosti DSP ne more odpraviti. Tu je bistvena vloga socialnega dela: prepoznavanje ovir, krepitev človekovih virov in podpora pri ponovnem vključevanju v družbo ter, kadar je to mogoče, tudi na trg dela. »To seveda ne izključuje odgovornosti posameznika. Kjer človek zmore, je legitimno pričakovati njegovo aktivnost in sodelovanje.«
Tveganje dodatne stigmatizacije socialno najbolj ranljivih
Tudi v Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije podpirajo vsa prizadevanja, ki krepijo opolnomočenje posameznikov in njihovo dejavno vključevanje v družbo. Toda hkrati opozarjajo, da denarna socialna pomoč izhaja iz temeljnega ustavnega načela socialne države, ki zagotavlja posameznikom eksistenčni minimum in človekovo pravico do osebnega dostojanstva, zato gre za izjemno občutljivo področje, ki pri urejanju zahteva visoko raven previdnosti.
Kot se je v praksi že pokazalo, (referendumsko) odločanje o načelnih vprašanjih brez vnaprej dorečenih celovitih in izvedljivih zakonskih rešitev odpira resna strokovna ter izvedbena tveganja na terenu.
Pred vsakršnim tovrstnim odločanjem bi po prepričanju skupnosti moralo biti natančno določeno, kakšne sistemske spremembe se predvidevajo ter kdo in po kakšnih merilih bo presojal dejansko zmožnost za delo. »Številni prejemniki so formalno sicer delovno sposobni, a se v vsakodnevni praksi soočajo s kroničnimi boleznimi, duševnimi stiskami in dolgotrajno socialno izključenostjo, zato je nujna strogo individualna obravnava vsakega posameznika. Za zdaj ostaja neznanka, kateri organ, s kakšnimi kadrovskimi viri in po katerih strokovnih merilih bi presojal te kompleksne okoliščine.«
Opozarjajo tudi, da je pred morebitnim uvajanjem novih pogojev prav tako treba natančno pregledati že obstoječe pravne podlage, saj veljavna zakonodaja in postopki zavoda za zaposlovanje že danes vključujejo jasne mehanizme aktivacije ter sankcije ob neupravičenem zavračanju sodelovanja.
Na centrih za socialno delo že vrsto let opozarjajo na pomanjkanje programov celostne socialne aktivacije in na potrebo po večjem obsegu časa za neposredno individualno strokovno delo z uporabniki, saj sta le strokovno vodenje in krepitev podpornih storitev pot do trajnih rešitev.
»Kot družba moramo preprečiti tudi tveganje dodatne stigmatizacije socialno najbolj ranljivih, saj sta dolgotrajna brezposelnost in revščina praviloma posledica prepleta težkih življenjskih okoliščin, ne pa osebne izbire.«
Utemeljeno na lažnem in zavajajočem sporočilu
Po mnenju dr. Vesne Leskošek, dolgoletne profesorice na fakulteti za socialno delo, ki se med drugim raziskovalno ukvarja s področji socialne države, družbenih neenakosti in revščine, ima referendum zelo jasen, vendar prikrit namen rušenja socialne države. To argumentira z več ugotovitvami. Referendumsko vprašanje je, kot ugotavlja, postavljeno skrajno populistično in manipulativno, saj kar kliče po tem, da se ljudje z njim strinjajo. Temelji na ustvarjanju sovražne klime do prejemnikov denarnih dodatkov. Utemeljeno je namreč, kot opozarja, na lažnem in zavajajočem sporočilu, da je večina ljudi, ki prejemajo denarno pomoč, za delo sposobna; da ne dela, ker ne želi, in da je moralno izprijena, ker izkorišča poštene davkoplačevalce za lastno materialno korist. Vprašanje je implicitno grajeno tudi na rasističnem odnosu do manjšin, ker je odziv na protiromsko gonjo in s tem povezane pobude za omejitev dostopa Romov in Rominj do denarne pomoči ter na omejevanje pravic migrantov, kar potrjujejo tudi zgodbe o socialnem turizmu, pri čemer »gre za povsem konstruiran problem, ki nima nikakršne realne podlage«.
Pravi razlog za referendum o tem vprašanju pa je po mnenju sogovornice ta, da je socialna država s sistemom socialnih pravic najresnejša ovira prostemu in nereguliranem trgu, ki omogoča dobičke podjetjem na račun zlorabe delavcev.
Ob tem opozarja, da bi delavci v primeru družbenokoristnih del delali za denarno pomoč, ki znaša za odraslega posameznika 507,43 evra, minimalna plača pa znaša 1481,88 evra bruto. »Gre torej za novodobno suženjstvo, saj bodo ljudje delali tako rekoč za golo preživetje, brez plačanih prispevkov, brez pridobljene delovne dobe, vprašanje je, ali bodo dobili vsaj malico.«
Dr. Vesna Leskovšek opozarja tudi na manipulativno uporabo abstraktnih pojmov, kot so »delovno sposobni« in »objektivno«, ki jih je zelo težko operacionalizirati, kar odpira vprašanje, kdo in kako bo to ugotavljal. To bi lahko vodilo v grajenje kaznovalne države in vzpostavljanje institucionalnega sistema, ki bi podpiral rasistične, seksistične, homofobne in druge politike.
Nenazadnje pa tovrstna vprašanja po mnenju Leskovškove razdiralno vplivajo na celotno družbo, ker zmanjšujejo družbeno kohezijo. »Ljudi hujskajo drugega proti drugemu in ustvarjajo ozračje sovražnosti, nezaupanja, pristranosti in iskanja lastnih koristi. Takšna družba je nujno neuspešna in neustvarjalna, ker je nepovezana.«