V Verdijevi ulici v Piranu je bilo tudi letos veselo, dišeče in predvsem domače. Pred prodajnim ateljejem Mozaik se je znova zbrala pisana druščina domačinov, prijateljev, vikendašev, naključnih mimoidočih in turistov, ki jih je privabila zdaj že legendarna kulinarična ulična fešta Pridi in prinesi kaj, da se imamo fajn. Glavni protagonist in pobudnik je bil tudi tokrat Mario Druscovich.
Da gre za dogodek z dolgo brado, pove že podatek, da letos mineva kar 26 let od njegovih začetkov. In kot pravi Mario, se je vse skupaj začelo precej spontano, skorajda mimogrede. »S prijatelji smo bili v gostilni in so rekli, da bi lahko poskusil sodelovati na Ex-temporu. Rekel sem: kaj naj poskusim? Takoj sem šel kupit dve platni in povedal, da bom naslednji dan slikal. Naj pridejo pogledat, ampak naj ne hodijo praznih rok,« se začetkov spominja Mario.
Iz te preproste ideje se je rodila tradicija, ki se je skozi leta lepo prijela. Kar se je nekoč začelo na Rokovem trgu, se je preselilo v Verdijevo ulico, kjer je danes skorajda nepogrešljiv del zaključka poletja in piranskega družabnega utripa.
Polne roke za polne mize
Pravilo fešte je preprosto: kdor pride, naj nekaj prinese. In Pirančani ga že dobro poznajo. Mimoidoči se ustavljajo, poklepetajo, domačini prihajajo s polnimi rokami, pridružujejo pa se tudi turisti, ki hitro ugotovijo, da so naleteli na nekaj posebnega. Na mizah se je tudi letos znašlo marsikaj – od narezkov in različnih jedi do dobrot z žara. Iz piranske ribarnice je ekipa prinesla sveže kapesante, za drugo so poskrbeli udeleženci sami. Vsak po svojih močeh in okusu, vsi pa za skupno mizo.
»Nekaj narezkov, gamberi in kapesante, pa razne vrste jedi. Tudi sladko,« je na kratko naštel Mario, medtem ko je bilo okoli njega že veselo in delovno. Posebnost fešte je prav v tem, da nihče zares ne ve, kaj vse se bo znašlo na mizi. A na koncu je vedno dovolj za vse.
Najbolj pomembno je druženje
»Pridi in prinesi kaj, da se imamo fajn« zato ni le kulinarični dogodek. Je predvsem srečanje ljudi, ki se poznajo, in tistih, ki se morda še ne. Ob dobri hrani se hitro začne pogovor, mimoidoči postanejo del družbe, turisti pa za trenutek dobijo občutek, kako je videti Piran, ko ga doživiš nekoliko bolj po domače.