»Poglej, tule bom skopiral ukaz in ga dodal v naslednjo vrstico. Zdaj bo delovalo!« Osnovnošolec Val je z veliko vnemo tipkal po računalniški tipkovnici in obenem v rokah vrtel miniaturno računalniško napravico. V njej sta bili združeni dve zeleni ploščici z vezji in čipi, dve lučki, zelena in rdeča, ter za prst velik ekran. Val je stisnil tipko za zagon programa in na ekranu naprave se je izpisal pozdravni napis: »Jaz berem Dnevnik.« Zadovoljno se je nasmejal.
Geniji v kratkih hlačah
Val ima aspergerjev sindrom, najmilejšo in, kot pravijo strokovnjaki, najbolje obvladljivo obliko avtizma. Dobra stran aspergerjevega sindroma so določena močna področja, strokovne veščine, ki otroke povsem prevzamejo in so jih sposobni izpiliti do popolnosti. Tovrstna »genialnost« seveda ni lastnost izključno otrok s tem sindromom, je pa pri teh otrocih pogostejša kot pri drugih otrocih. Težja plat sindroma je nekoliko »drugačno« dojemanje dogodkov in interakcij med ljudmi.
Med našim pogovorom je prišla do izraza izključno otrokova izjemna bistrost in spretnost pri računalniškem programiranju.
Val je eden od udeležencev poletnega tabora za učence z diagnozo aspergerjev sindrom, ki ga je v minulem tednu organizirala ljubljanska fakulteta za elektrotehniko. V eni od računalniških učilnic so fantje – aspergerjev sindrom imajo dekleta redkeje kot fantje – ves teden sestavljali računalniške naprave in jih programirali. Pomagali so jim študentje in učitelji z gostiteljske fakultete in študentke specialne pedagogike.
Njihova naloga je bila sestaviti senzor, ki meri temperaturo, vlažnost zraka in količino svetlobe. Mogoče ga je računalniško programirati in povezati s spletom. »Ta koncept imenujemo ’internet stvari’,« je rekel Marko Jankovec, docent iz Laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko, ki je bil vodilni mentor delavnice. »Učenci z aspergerjevim sindromom so se pri tem izkazali za zelo uspešne,« je poudaril. »Zelo so zavzeti za delo in jih zlepa ne spravimo stran od ekranov,« se je nasmejal. Tudi sam je bil presenečen nad ravnjo njihovega znanja – med udeleženci je bil denimo fant, ki ima že v sedmem razredu znanje fizike, kot ga imajo srednješolci ali študentje fizike.
»Ta famozna napravica«
Na fakulteti za elektrotehniko organizirajo več poletnih elektroinženirskih in računalniških taborov za otroke, na taboru za otroke z aspergerjevim sindromom pa opažajo, da so v primerjavi z drugimi otroki bolj osredotočeni na tisto, kar jih zanima. Jankovec pravi, da je povezavo teh otrok z računalniškim programiranjem morda treba iskati v računalniškem jeziku. »Kot so nam povedali na strokovnih predavanjih o aspergerjevem sindromu, ki smo jih imeli pred začetkom delavnice, je lastnost oseb s tem sindromom, da zelo dobesedno razumejo svet okrog sebe. Težave imajo denimo z razumevanjem šal ali prenesenih pomenov, metafor. Včeraj smo denimo otrokom rekli, da bomo zdaj to ’famozno napravico’ priključili na splet. Mislili smo seveda na računalniško vezje, ki so ga otroci sestavili. Vendar smo ugotovili, da otroci ne vedo, kaj bi lahko ta ’famozna napravica’ bila. Morali bi jim reči, da bomo priklopili računalnik, pa bi bilo vse jasno,« je značilen zaplet opisal Jankovec. S tovrstnim učnim nerazumevanjem – ki je obojestransko, pri učencih in pri učiteljih – se otroci z aspergerjevim sindromom sicer srečujejo v šolah. Frustrira jih, da so povsem dovolj ali celo nadpovprečno sposobni za učenje, a se učni proces zatakne ob nenavadnih interpretacijah. Težje razvijejo tudi odnose z vrstniki, saj se drugim zdijo »čudni«. »Pri računalniškem programiranju pa dvomov, kaj je kdo mislil, ko je nekaj rekel, ni,« pravi Jankovec. »Računalniški program ima samo dve možnosti – deluje ali pa ne deluje. Je niz ukazov, ki so povsem jasni in nedvoumni. Morda so zato otroci z aspergerjevim sindromom na tem področju tako uspešni.«
Potrebujejo celovito obravnavo
Maja Škrubej Novak iz Svetovalnice za avtizem, ki je delavnico soorganizirala, nas je spomnila, da je v Silicijevi dolini v ZDA, ki je eno od tehnoloških središč sveta, statistično dokazano več oseb z aspergerjevim sindromom. Odrasli s tem sindromom niso hendikepirani – živijo lahko povsem uspešno ali celo nadpovprečno uspešno. Mnogi imajo doktorate znanosti, res pa včasih veljajo za malo »čudaške«, pravi Škrubej-Novakova.
Sama upa, da se bo v prihodnosti zavest o aspergerjevem sindromu dvignila. Za zdaj, pravi, pa so starši otrok prepuščeni predvsem lastni iznajdljivosti, saj zdravstveni sistem celovite obravnave ne ponuja. »Starši se večinoma zatekajo k zasebnim strokovnjakom, katerih storitve so precej drage in nekatere tudi zavajajoče,« opozarja Škrubej-Novakova.
»Moj sin se je z veseljem udeleževal delavnice na elektrotehniški fakulteti, saj je spoznal, v čem je res dober,« je ob zaključku delavnice povedala Tina Božjak, mama enega od otrok. »V šoli tega zadovoljstva žal ne doživi, razen pri izbirnem predmetu robotike,« je dodala. »Ima močno voljo in na tem področju bi mu lahko uspelo.«
