Novak je v svoji karieri deloval tudi kot reševalec, vojak in gorski reševalec, izkušnje iz teh poklicev pa združuje s svojo osebno izkušnjo z ADHD. Po hudi prometni nesreči je oblikoval svojo novo življenjsko pot: z uporabo lastnih izkušenj in strokovnega znanja vodi delavnice, izobraževanja in svetovanja za otroke, starše in strokovne delavce o ADHD-ju.
Kot poudarja, ADHD ne predstavlja samo izziva, temveč tudi vir potenciala: otroci in odrasli z ADHD imajo lahko visoko energijo, ustvarjalnost in posebno dojemanje sveta. Njegov pristop temelji na doživljajski pedagogiki – učenju skozi izkušnjo, praktični podpori in spodbujanju pozitivnih vidikov ADHD-ja, o čemer je med drugim tekla beseda v tem intervjuju.
Ste si morali takoj zapisati datum in uro, ko sva se zmenila za tale sestanek?
Jaz si moram takoj zapisati. Če počakam dve minuti, v smislu, da si rečem, 'še to končam in bom', gre mimo. Potem se midva ne bi dobila, verjetno bi sploh pozabil, da to imam. Nato si naredim še 'back up' in dam partnerki v beležko (smeh). Zdaj sem toliko v teh dogodkih, da sem razvil rutino in vsako jutro pogledam koledarček. Če imam pa več stvari, ki jih moram prilagajati, vmes vožnjo ali obroke, pa ne gre.
Kako pravzaprav poteka postopek diagnostike ADHD?
Odvisno, koliko so simptomi izraženi. Najprej opazijo starši, nato skupina, v katero pride otrok, ki morda preveč upada v osebni prostor ali kaj podobnega in ga drugi začnejo izločati. Lahko se opazi že v vrtcu, kjer je neki urnik, otrok ne zdrži tega tempa. V osnovni šoli pa sploh. Starši gredo nato do pediatra, otrok dobi napotnico za pedopsihatra in kliničnega psihologa, ki naredi preglede. Na podlagi tega otrok dobi diagnozo.
Večinoma se v primeru ADHD-ja govori o otrocih. Kako pa je pozneje v življenju?
Vsako obdobje ima svoje specifike. V otroštvu na primer je za ljudi okoli nas in za nas same težavno čustvovanje, razumevanje tega, napačne predstave, etiketiranje. V puberteti je nato zelo odvisno od tega, koliko imaš postavljeno mrežo, koliko imaš doma varno in stabilno okolje, če kaj treniraš in imaš tam zdravo okolje, partnerja oziroma partnerko, ki te zna podpreti. Če pa si prepuščen sam sebi, jaz pravim, da gre za življenjsko razpotje – lahko greš navzgor ali navzdol. Če ni podpornega okolja, če niso prej s teboj ustrezno delali, gre pot dostikrat navzdol.
V obdobju odraslega se ti začne zavest še bolj odpirati, uvidiš, da so imeli starši nekatere stvari prav, da se ti ponavljajo določeni vzorci. Potem greš iskat vzroke in delaš na njih. Bistveno, kar se zgodi v odrasli dobi, je, da telesna hiperaktivnosti upade in se bolj preseli v miselno. Ta je še bolj problematična. Odvisno je tudi od tega, kakšno službo si najdeš.
Pred leti ste ustanovili Modre junake, kaj je bil njihov namen in kam vas je pot peljala naprej?
Modri junaki so bili začetek dela z otroki, starši, predavanja in te stvari. Nato sem videl, da razdajam veliko svojega časa za majhne efekte. Potreboval sem nekaj več – da lahko svoje rezultate preverim tudi s kakšnimi raziskavami in da lahko vstopim na bolj sistemsko raven. Ko sem začel z delom na osnovni šoli, sem spoznal Ingrid (Klemenčič, socialna pedagoginja in ravnateljica ene od kranjskih osnovnih šol, op. a.), ki sem ji predstavil svojo vizijo in prišla je skupna ideja, da bi se povezala, da bi skupaj poskusili to zadevo širiti in ustvarjati. Ustanovila sva Inštitut za razvoj potencialov ADHD, katerega namen je delati spremembe na višjih, bolj sistemskih nivojih, kjer lahko vplivaš na širšo množico.
Ingrid Klemenčič je ravnateljica, ki tovrstne zadeve zna prepoznati. Kaj pa drugi ravnatelji, učitelji, ne nazadnje zdravniki?
Bistveno manj je ljudi, ki to razumejo ali sploh želijo razumeti. Tisti, ki zares razumejo, so manjšina. Nekateri menijo, da stvar razumejo, a je ne in situacijo enačijo z vzgojnimi težavami, razvajenostjo. Ogromno jih je, sploh v šolstvu, ki ne želijo narediti spremembe v koraku z generacijami, ki so zdaj aktualne. Sistem, ki je deloval še pred dvajsetimi let, v katerem je bil učitelj res avtoriteta in vir informacij, ko internet ni bil v množični uporabi, se je namreč popolnoma obrnil.
Kakšna je torej ta nova generacija?
Danes imajo otroci že pri petih, šestih letih pametni telefon. Eni že prej, kar je zame absurd. Že to je absurd, da imaš pametni telefon v osnovni šoli, saj ga ne potrebuješ. Te generacije so instant, vse mora biti takoj, frustracijska toleranca je nižja. Ta generacija je po eni strani pomehkužena, po drugi ima previsoka pričakovanja in zgrešene ideale, možnosti v življenju, ki jih narekujejo vzorniki na raznih socialnih omrežjih. To povzroča napačno predstavo poteka življenja, tempa življenja. To prenašajo v vse interakcije. In kje se to najbolj vidi – v šoli. Vidiš generacije, ki so nemotivirane, samosvoje, trmoglave, nezainteresirane.
A če ti to vidiš, razumeš, zakaj je tako in greš lahko v korak s temi generacijami. Potem jim lahko ponudiš nekaj, kar jim primanjkuje – v smeri prepoznavanja človeka kot organizma, kako funkcionira v odnosih, da se jih uči ponovno socializirati. To je bilo še posebej vidno po kovidu, ko je šlo vse v smeri od skupine v individualizem, ne družimo se več v živo, temveč se je to preselilo na družbena omrežja. Zato je otroke znova treba povezovati in biti kot pedagog del te skupine. Jih učiti spoznavanja sebe, izražanja sebe, razmišljanja.
Menite, da je vse to možno implementirati znotraj obstoječega šolskega sistema?
Ne da mislim, vem. Vse jim to omogoča. Težava je, da ne razumejo ene stvari. Avtoriteta je danes napačna predstavljena, bolj kot avtoritarnost. Ko sem začel s kampanjo Šola, ki raste z otrokom, so bili učitelji v stiski dati učencu petko z roko, saj so se bali, da bodo izgubili avtoriteto. Gre za napačno predstavo o avtoriteti, saj v trenutku, ko stopijo iz šole, na ulici, ta avtoriteta pade. Poučujejo namreč z ustrahovanjem in pogojevanjem. Na ta način ne bodo s temi generacijami nikoli funkcionirali. Krepili bodo čustveno-vedenjske težave, kreirali bodo nesamozavestne otroke, ki bodo funkcionirali le na način, ko jim bo nekdo rekel, kaj morajo storiti in kako morajo to delati. Ne da bi razmišljali s svojo lastno glavo in bili sposobni odločati in sprejemati drzne odločitve.
Morda bi bilo bolje govoriti o spoštovanju?
Tako. A najprej o spoštovanju učitelj – otrok. S tem sporočamo, da jih vidimo, slišimo. Gre za otroke, ki odraščajo in če jih zdaj okrepimo, da se otrok prepozna, da ve, kaj se v njem dogaja, kdaj ima preveč energije, kdaj premalo, kdaj se mora ustaviti, kaj narediti s čustvi. Ko ga to opremimo, se nehamo ubadati s težavami, se pa začnemo ubadati s potenciali. In se da, vidim neverjetne rezultate. Da bi postal ne učitelj nad razredom, temveč kot del skupine, pa potrebuješ ne avtoritarnost, temveč pravo avtoriteto. Kar kot prvo pomeni biti sočuten, empatičen, vključujoč in razumeti, kaj je prava inkluzija. Imeti tudi prave meje, pravila in posledice, ki pa ne temeljijo na principu ustrahovanja. To je za marsikoga težko.
Kako pa se je prijela kampanja Šola, ki raste z otrokom?
Želel sem narediti spremembo za otroka. Da bo v šoli bolj samozavesten in bo uzavestil svoje misli, dejanja, čustva. Da bo znal in imel možnost s tem nekaj narediti. Potem se je izkazalo, da jim okolje ne omogoča, da počnejo tisto, kar pravzaprav so – otroci, da se igrajo. Od tod ideja o toboganu v šoli in ideji za kampanjo za vse šole. Na prvi dogodek je prišlo več kot 200 ljudi, več kot 100 šol, skratka ogromen odziv. Intenzivnemu programu se je nato priključilo 30 šol. Program z izobraževanji traja eno leto. Učitelje tako opolnomočimo, da v svojih šolah zgradijo skupino otrok, primarno z ADHD in z njimi ustvarijo skupnost, v katero nato vnašajo tudi preostale otroke. Tako se dela prava inkluzivnost.
Ustavil se ne bom. Delam izključno in samo za otroka. Zavedam se ene stvari – če bomo generacije otrok ojačili, okrepili, naredili samozavestne, drzne posameznike, ki si želijo sprememb, jih bodo tudi delali in našo prihodnost naredili boljšo.