Med državami Evropske unije in od tam v tretje države v komercialne namene na leto prepeljejo približno milijardo glav perutnine in desetine milijonov glav goved, svinj, ovac, koz… Lani, denimo, je bila v koprskem pristanišču ekipa Arabcev, ki je želela iz Evrope voziti ovce v Savdsko Arabijo. Ta jih ob muslimanskem prazniku potrebuje kar deset milijonov glav. Kupujejo jih po vsem svetu, največ v Avstraliji, od koder jih pripeljejo ladje, ki sprejmejo tudi do 70.000 ovac.
Živali v Luko Koper, preden jih natovorijo na ladje, pripeljejo s tovornjaki, največ iz Litve, Madžarske, Nemčije, Hrvaške, Poljske, Romunije… Iz Slovenije potem štiri do pet dni plujejo v Izrael, Libanon, Egipt, v zadnjem obdobju znova tudi v Sirijo, kjer je več let divjala srdita vojna. Samo lani je šlo iz Kopra v Libanon skoraj 30.000 glav goved, ki pa ne končajo vsa v tej žepni državici. Libanonski trgovci namreč z živalmi iz Evrope oskrbujejo zaledne države – Jordanijo, Savdsko Arabijo, Irak… – zato se pot mnogih od njih ne konča v Bejrutu.
»Vidite, da se živali pri nas počutijo kot v hotelu«
Terminal za živino v koprskem pristanišču velja za enega najbolj urejenih v Evropi. V dveh hlevih je prostora za 1600 živali, med našim obiskom tik pred božično-novoletnimi prazniki jih je tam na ladjo za prevoz v Izrael čakalo okoli štiristo. Prevladovali so biki iz Madžarske, od koder arabske države prek koprskega pristanišča uvozijo največ goved.
Začelo se je leta 1981. Takrat je prvo povpraševanje po natovarjanju poslal eden od libanonskih trgovcev, ki jih je prej vozil iz Trsta (tam je terminal za živino že desetletje zaprt, op. p.), a ker je bilo preveč strank, je želel drugam.
»Veste, v tem poslu je tako, da se trgovci z živino ne marajo preveč, zato se je omenjeni za sodelovanje dogovoril s Koprom. Prvo leto so v arabske države izplule le dve ali tri ladje, zdaj jih gre na leto med 60 do 80. To pomeni približno 80.000 glav goved in okoli 20.000 glav ovac. Prometa s prašiči iz koprskega pristanišča pa ni, kar je razumljivo. Prašiči in Arabci ne gredo skupaj,« pove Robert Špeh, delovodja in skladiščnik na terminalu za živino.
Pred dvajsetimi leti so v Kopru zgradili sodobna hleva. Živali v njiju začasno naselijo dan ali dva pred napovedanim prihodom ladje. Naš sogovornik pravi, da potrebujejo približno dve uri, da se po vožnji s tovornjakom v hlevu umirijo. »Pri njih ni opaziti posebnega stresa. Vidite, da se počutijo kot v hotelu,« doda Špeh.
Pritrdil mu je tudi Simeon Žilevski, direktor mejne veterinarske postaje v Luki Koper, ki je bil ob prihodu v hlev zadovoljen z zvedavimi pogledi njegovih začasnih prebivalcev. »Že v srednji šoli so nas učili, da je prvi znak, da je žival bolna, njen otožen pogled. Tista, ki gleda zvedavo, ni bolna,« nam je zagotovil in ocenil, da so prevozi živali veliko bolj humani, odkar med članicami EU ni več meja.
»S severa Nemčije je dobrih tisoč kilometrov, zato tovornjak to pot brez težav opravi v enem dnevu. Tudi ceste so tako na vzhodu kot v Sloveniji boljše kot nekoč, tovornjaki in ladje za prevoz živih živali pa so sodobnejši,« pove Žilevski in pripomni, da iz Nizozemske in Hrvaške živali sem in tja s tovornjakom v Koper pripeljejo tudi voznice. »To je za živali boljše, saj voznice spoštljiveje ravnajo z njimi. Nekatere jih celo same raztovorijo v hleve.«
Arabci zaradi obrednega zakola iz Evrope ne vozijo mesa
Med našim prihodom v koprsko pristanišče so iz enega od hlevov pripeljali poginjenega bika. Imajo veliko poginov? Po podatkih mejne veterinarske inšpekcije so lani, ko so pretovorili skoraj 75.000 živali, zabeležili 61 poginov (31 govedi in 30 ovac), ki so bili posledica transporta. »Nadzora poginov na ladji nimamo in moramo verjeti kapitanom. Na vsaki tretji plovbi je v povprečju en pogin. Tako nam povedo,« nam je odvrnil Simeon Žilevski.
Prek Luke Koper gredo v arabski svet večinoma biki, nekaj je tudi krav, tudi breje prihajajo, zato se terminal za živino sem in tja spremeni v porodnišnico. »V tem primeru damo matere z mladiči v manjše ločene bokse, nad njimi bedi veterinar. Tudi ladje imajo veterinarja in tudi tam so matere z mladiči ločene od drugih živali,« pojasni Robert Špeh.
Največ ladij z živino gre iz Kopra v Libanon in Izrael. Na vsako jih lahko v približno treh urah naložijo okoli tisoč. Vkrcajo jih s pomočjo premičnih zapornic. Veterinar Žilevski v zvezi s tem pove: »Telice vstopajo brez težav, kot bi šle jadrat, s kakšnimi trmastimi biki je pa malo težje.« Na vprašanje, zakaj živali raje ne zakoljejo v Evropi in v arabski svet nato izvozijo meso, da bi živalim prihranili vsaj muke, ki so jim izpostavljene med dolgotrajnimi prevozi, Špeh pojasni: »Arabci zaradi obrednega zakola iz Evrope ne vozijo mesa.«
Če se ladja med plovbo ziblje, živali shujšajo
Za pretovor živine v Luki Koper že od leta 1992 skrbi pomorska agencija Savica. Njen prokurist, pomorski agent Zlatan Čok, spomni, da je v rekordnih letih, denimo 1995, iz Kopra odplulo tudi 120 ladij z živino. Sledil je velik osip ladijskega prometa (še leta 2011 so pretovorili 8868 goved in 239 ovac, leta 2017 pa rekordnih 84.970 goved in 21.920 ovac), potem ko so v Nemčiji prepovedali izvoz klavne živine. Posledično so se Libanonci kot njeni največji kupci v Evropi preusmerili v Južno Ameriko. Zgradili so velike ladje, na katere lahko naložijo tudi do deset tisoč glav velike živine, medtem ko te, ki iz Kopra vozijo v arabske države, sprejmejo od 1000 do 1500 živali.
Po Čokovih navedbah so kupci živine večinoma tudi lastniki ladij. Naloga njegove pomorske agencije je, da od šoferjev tovornjakov prevzame zajeten šop dokumentacije, ki spremlja vsako pošiljko živih živali. Potem ko jo natančno pregledajo, jo predajo v pregled in potrditev mejni veterinarski inšpekciji.
»Vnaprej vemo, koliko, kam in od kod prihaja živina, zato naročimo krmo za ladjo. Sena se na leto naloži okoli dva tisoč ton in okrog tisoč ton slame, posebno ko se meša z močnimi krmili, ki jih naložijo prav tako približno tisoč ton, saj živali, če se ladja med plovbo malo ziblje, nimajo apetita in izgubijo nekoliko več teže, krmila pa jim jo ohranjajo,« pojasni Zlatan Čok.
Hladneje ko je, bolj gre govedina v promet
Pa se boji, da bi njegovi pomorski agenciji zmanjkalo posla, če bi se ljudje zaradi dobrobiti živali odrekli uživanju mesa? »Ne, tega se niti malo ne bojim. Ljudje morajo jesti,« odgovarja. Tudi Boštjan Špindler, direktor družinskega podjetja Vita – Špindler, ki se ukvarja z nakupom in prodajo živih živali, težko verjame, da bi se lahko prehranske navade povsem obrnile na glavo. »Po moje je največji problem naraščajoča prireja mesa po svetu. Ljudje bi ga morali uživati vsak dan, da bi pojedli vse, kar priredijo,« meni Špindler.
Po podatkih državnega statističnega urada Slovenec v povprečju pospravi dobrih 93 kilogramov mesa na leto, od tega 20,1 kilograma govejega, kar je približno dvajset odstotkov nad evropskim povprečjem, a krepko za svetovnimi rekorderji. To so Američani in Brazilci, ki na leto zmažejo približno 38 kilogramov govedine, v nekaterih južnoameriških državah še precej več. V letu 2018 naj bi po svetu porabili 60,9 milijona ton govejega mesa, od tega milijon ton prebivalci zgolj ducata držav. Slovenci po Špindlerjevih izkušnjah najmanj govedine zaužijemo poleti. »Takrat so na jedilniku najpogosteje solata, špageti in morski sadeži. Povpraševanje po govedini se poveča tik pred začetkom šolskega leta. Hladneje ko je, bolj gre. Tako je do velike noči, potem njena poraba zelo hitro upade.«
Zakaj nimamo več lastnih telet?
Večji slovenski rejci teleta za nadaljnje pitanje kupujejo v vzhodnoevropskih državah, ker slovenskih ni dovolj. Dr. Jože Verbič, strokovnjak za kmetijstvo in okolje na Kmetijskem inštitutu Slovenije, razloži: »Telet nam manjka predvsem zaradi sprememb pri prireji mleka. Nekoč smo ga prirejali predvsem s kombiniranima pasmama, lisasto in rjavo. Sledila je preusmeritev v specializirano prirejo mleka. Povečalo se je število krav črno-bele pasme, ki je v prvi vrsti namenjena prireji mleka. V želji za povečanjem mlečnosti sta se tudi lisasta in rjava pasma postopoma preoblikovali v pasmi s poudarkom na prireji mleka. Od leta 1985 do 2017 se je število molznic zmanjšalo s približno 250.000 na zgolj 100.000, ob tem se je pri kravah molznicah poslabšala plodnost, zaradi česar se je število telet dodatno zmanjšalo. S selekcijo in boljšo oskrbo krav je mogoče mlečnost povečati, števila telet pa ne. Z izjemo redkih rojstev dvojčkov lahko od krave dobimo kvečjemu eno tele na leto,« nam Verbič predstavi slovensko stvarnost.
Mag. Ben Moljk, strokovnjak za ekonomiko živinoreje na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pripomni, da velik delež govejega mesa v Sloveniji pridobimo iz rej krav dojilj in rejnic. Teh imamo v Sloveniji okoli 60.000. Toda po njegovih ugotovitvah je glavnina rej krav dojilj v Sloveniji neučinkovita. Med drugim imajo premajhne črede in preslabe rezultate reje, za nameček je to delovno ekstenzivna dejavnost.
»Za eno polnovredno delovno silo pri reji krav dojilj kot edini dejavnosti za preživljanje je treba rediti vsaj 60 do 80 krav in obdelovati vsaj toliko hektarjev kmetijskih površin. Zaradi naravnih danosti, strukture zemljišč in drugih omejitev v Sloveniji ni veliko območij, kjer bi se takšne reje lahko pojavile. V zadnjem desetletju se v Sloveniji zakol v domačih klavnicah in izvoz živih živali povečujeta, medtem ko se je baza telet zaradi strukturnih sprememb v govedoreji zmanjšala. Zato je uvoz telet nujen,« poudarja Moljk.
Slovenski rejci teleta po njegovih zagotovilih načeloma uvažajo iz bližjih držav in na precej krajših razdaljah, kot si večina ljudi predstavlja ali dnevno porabi za prevoz na delo. »Uvoz telet iz baltskih držav in iz Poljske je potekal le v obdobju, ko je v regiji, na osi Češka–Romunija, zaradi velikega povpraševanja po teletih nastal velik primanjkljaj, uvoz iz Litve pa se je začel leta 2012, največ živali – okoli dva tisoč – so rejci od tam uvozili leta 2016, danes le še okoli petsto na leto,« našteva Ben Moljk.
Češke živali so zakon
»Slovenija na tem področju nima strategije. Pred sedmimi, osmimi leti, ko so začeli tudi Turki teleta na veliko kupovati na Madžarskem, v Latviji, Litvi, Estoniji in Romuniji, se je izkazalo, da zaradi skromnega števila lastnih telet nimamo kritega hrbta. Do takrat smo teleta v vzhodnoevropskih državah plačevali po 2,6 do 2,7 evra za kilogram, zaradi Turkov pa so cene čez noč zrasle na štiri evre. Takšnega cenovnega skoka naši rejci niso zmogli, zato je grozila nevarnost, da v svoje hleve, zgrajene s pomočjo kreditov, ki jih še vedno odplačujejo, ne bodo imeli kaj dati,« pa poudarja Boštjan Špindler, direktor družbe Vita – Špindler, d. o. o.
To družinsko podjetje je eden večjih uvoznikov in izvoznikov živine v Sloveniji. S prodajo in odkupom živih živali se ukvarja predvsem prek lastnega zbirnega centra v Jurovskem Dolu, kjer je prostora za okoli sto glav živine. Teleta – bikce in teličke mesnih pasem – največ uvažajo iz Češke, Slovaške in Madžarske, občasno tudi iz Romunije.
»Specializirali smo se za Češko. V Sloveniji so njihove živali cenjene, ker dajejo dobre rezultate, in dokler je teleta mogoče kupiti na Češkem, ta država nima konkurence. V Romuniji so težave z boleznimi živali, zato se trgovanje z romunskimi teleti ne prime. Tja hodijo ponje le posamezni slovenski rejci. Na Češkem imamo tudi zaposlenega sodelavca, ki nam nudi tehnično pomoč. Toda na Češkem teleta nabavljamo bolj sezonsko. Največ med avgustom in novembrom, decembra količina njihovih telet hitro pada. Od januarja do marca jih je zelo malo, zato je pozimi zanimiva tudi Litva, čeprav je že malo oddaljena. Ko grem septembra na Češko za teden dni kupovat živali, pride za mano v Slovenijo deset kamionov telet, ko grem tja februarja, prav tako ostanem ves teden, a prideta kvečjemu dva tovornjaka, časa pa porabim enako,« nam razmere pri trgovanju z živimi živalmi predstavi Boštjan Špindler.
Trgovske niti so v rokah madžarskega Hunlanda
Velika večina slovenskih rejcev teleta v tujini kupuje prek posrednikov, potem jih kako leto redijo, nato pa približno polovico uvoženih živali (lani 60 odstotkov) prodajo v tujino (največ v Italijo, Avstrijo in Libanon), medtem ko gre po navedbah strokovnjakov kmetijskega inštituta v izvoz le desetina v Sloveniji rojenih telet. »Delež uvoza in izvoza med leti precej niha, razlogi za to so zelo enostavni: pitalci se obnašajo tržno in govedo prodajo tistemu, ki zanj ponudi več,« povzame Ben Moljk.
V Sloveniji je kar nekaj trgovcev z živino, a dela kljub temu nikomur ne zmanjka. »Povpraševanje po teletih iz tujine ne popušča. Vsako leto je večje, kmetje pa nimajo časa, da bi teleta sami nabavljali,« pove Špindler, ki gre vsak teden ponje na Češko. Njihovo podjetje slovenskim rejcem uredi tudi prodajo živali za zakol. Veliko jih gre v Libanon. V tem primeru se skoraj nič ne zgodi brez madžarske družbe Hunland Trade, ki je eden največjih trgovcev z živimi živalmi v Evropi. Ima petsto zaposlenih, pol milijarde evrov letnega prometa, nizozemskega lastnika in podjetje tudi v Libanonu.
Boštjan Špindler na vprašanje, ali nima slabe vesti, ker živali slovenskih rejcev prodaja v tujino, odvrne: »Ne, nobene slabe vesti nimamo. Vsi delamo za denar. Če je neki produkt na trgu, ga hoče tisti, ki ga je ustvaril, prodati po kar najvišji ceni.«
Italijani in Avstrijci plačajo več in pravočasno
Štefan Cigüt starejši iz Noršincev v Prekmurju je drugi največji rejec bikov v Sloveniji. Na leto jih zredi od 800 do 850, živali za nadaljnjo rejo kupuje na Češkem. Ko smo ga nedavno obiskali, so na kamion italijanskega kupca iz šesto kilometrov oddaljene Brescie nalagali 32 bikov »kapitalcev«, težkih v povprečju 750 kilogramov. Cigüt je vsakega od njih pred vstopom na tovornjak potrepljal in ga ponosno pohvalil: »Kak’ si lejpi. Ekstra roba. Prva liga!«
Vsi njegovi biki gredo čez mejo – v avstrijske in italijanske klavnice. Zakaj? »To je žalostna zgodba. Če bi delal z domačo prehrambno industrijo, mislim, da naše kmetije zaradi prenizkih cen in plačilne nediscipline ne bi bilo več. Italijani in Avstrijci plačajo več in plačajo pravočasno. Poleg tega pri nas nihče ne ceni kakovosti. Meso je za ljudi meso, ne glede na to, ali je od stare krave ali od mladega goveda. V tujini imajo to razdelano, pri nas pa kupujemo, kar je najceneje. Žal tudi v javne zavode, ki hrano kupujejo prek javnih razpisov in je zato ključno merilo najnižja cena, prihaja meso slabe kakovosti. Tudi naša mesnopredelovalna industrija nima interesa, da bi razlikovala med kakovostnim mesom in manj kakovostnim ter slabim. Razlike pa so velike,« poudarja Cigüt.
Zadnja leta se zakol goved v slovenskih klavnicah povečuje. To gre pripisati tudi shemi Izbrana kakovost, po kateri meso živali, kupljenih v tujini, ki so jih nekaj mesecev redili pri nas, dobi status slovenske »super hrane«. Mnenja, ali je to prav, so deljena. »Tudi v številnih modelih avtomobilov so sestavni deli proizvedeni v različnih državah, nato sestavljeni v eni državi, poreklo pa kupec ponavadi pripiše državi, v kateri je sedež podjetja. Sam menim, da ni nič narobe, če živali pridobijo slovensko poreklo. Uvožena teleta niso zgolj preprodana, temveč so pri nas spitana. To pomeni, da se zanje ravno tako prideluje krma, zaradi njih so ustvarjena delovna mesta, ne nazadnje se med pridelavo krme in pitanja v Sloveniji plačujejo dajatve in ustvarja dodana vrednost,« utemeljuje Moljk.
Dr. Verbič pa razmišlja takole: »Če vidimo ob nakupu le kos mesa, je vseeno, ali je bilo tele iz Slovenije ali iz uvoza. Če se zavedamo širše vloge govedoreje, kot je na primer prireja mesa in mleka iz krme, ki je ni mogoče nameniti prehrani ljudi, ali preprečevanje zaraščanja kmetijskih zemljišč, pa je ugodneje, če je bilo tele rojeno v Sloveniji. Moje osebno mnenje je, da bi moralo biti pri slovenskem poreklu tudi tele rojeno v Sloveniji.«
