Slovenija je v zadnjih letih uzakonila več sprememb, ki naj bi izboljšale dobrobit živali. Prepovedala je denimo baterijsko rejo kokoši nesnic in kastracijo pujskov brez protibolečinskih sredstev. Privezovanje psov na verige je dokončno prepovedano tudi za tiste na kmečkih dvoriščih, v zavetiščih za zapuščene živali pa veljajo novi, višji standardi glede namestitve psov in mačk. Toda ali je zaradi naštetega živalim res bolje? V zavetiščih trdijo, da ne.
Zakonodajalec je povzročil sistemsko motnjo
»Intenzivni odvzemi živali zaradi mučenja so redki, saj jih inšpektorji nimajo kam namestiti. Prave razsežnosti se bodo pokazale šele prihodnje leto. Vsaka psica v romskem naselju, ki je ne bodo odlovili letos, bo imela veliko potomcev. Kar zadeva skrb za živali, se bomo vrnili deset let v preteklost,« je črnogled Dušan Hajdinjak, vodja trebanjskega zavetišča Meli in predsednik Združenja oskrbnikov slovenskih zavetišč za zapuščene hišne živali.
Ker zavetišča nimajo toliko namestitvenih enot za pse in mačke, kot jih zahteva avgusta lani uveljavljena novela zakona o zaščiti živali (občina si mora na vsakih začetih osemsto registriranih psov v izbranem zavetišču zagotoviti eno namestitveno mesto za psa in po novem tudi dve za mačke), so bila prisiljena številnim občinam odpovedati pogodbe o sprejemu zapuščenih živali z njihovega območja. Hajdinjak ocenjuje, da je trenutno približno polovica občin brez takšne pogodbe. Zgolj zavetišče Meli jo je zaradi pomanjkanja prostora odpovedalo trinajstim občinam.
Na ta problem opozarjajo tudi v Skupnosti občin Slovenije (SOS). »V praksi se je pokazalo, da zaradi strožjih prostorskih in organizacijskih zahtev številna zavetišča odpovedujejo pogodbe ali jih ne sklepajo več, občine pa posledično pogosto ne morejo zagotoviti namestitve zapuščenih živali, čeprav gre za zakonsko obvezno javno službo,« so poudarili v SOS in opozorili tudi na neustrezen odziv države. »Pristojni organi se kljub opozorilom in dejanskim težavam na terenu izogibajo aktivni vlogi pri iskanju rešitev. Zakonodajalec, ki je s spremembo predpisa povzročil sistemsko motnjo, občinam ne ponuja niti prehodnih navodil niti konkretne pomoči. Vso odgovornost prelaga nanje, tudi v okoliščinah, ko je izvajanje javne službe objektivno oteženo ali onemogočeno,« so zapisali v SOS.
Psi z verig v zavetišča
Od 11. novembra lani velja popolna prepoved trajnega privezovanja psov, tudi na vodoravno vodilo, kar je bilo v dveletnem prehodnem obdobju še dovoljeno. V zavetiščih poudarjajo, da tudi to povečuje pritiski nanje. Tisti, ki so imeli psa leta na verigi (gre predvsem za kmečka dvorišča), bi mu morali zdaj zagotoviti ograjen pesjak, ki mu omogoča prosto gibanje, ali kombinacijo zunanje ograjene površine in notranjega prostora. Nekateri bi namesto tega žival raje oddali v zavetišče. Na to je na družbenih omrežjih opozorila tudi Polona Samec, vodja zavetišča Horjul. »Prepoved verig je z vidika dobrobiti živali logičen korak, ki je sledil 'no kill' politiki (uspavanje zdravih zapuščenih psov in mačk, ki jim imetniki zavetišč v tridesetih dneh ne najdejo novih lastnikov, že nekaj let ni več dovoljeno, op. p.). Toda brez več zavetišč, subvencij za ograje, obvezne sterilizacije, izobraževanja lastnikov … tak zakon ustvari pritisk na zadnji člen verige, na zavetišča. In tam potem 'poči', ker se zgodi učinek ozkega grla,« je pojasnila Samčeva. Ožbalta Podpečana, vodje Nacionalnega centra za dobrobit živali, povečan »priliv« psov v zavetišča zaradi prepovedi privezovanja ne preseneča. »Smo v svoji dobronamernosti s prepovedjo verig, tudi tistih na jeklenicah, dosegli, da so sedaj nekateri psi trajno zaprti v pesjakih? Mar ni to le druga stran iste medalje?« se sprašuje Podpečan.
Župani vidijo rešitev v gradnji regijskih zavetišč za zapuščene živali, vlogo financerja pa naj prevzame država, pravijo v SOS. Dušan Hajdinjak meni, da bi v Sloveniji potrebovali od dva do tri regijske centre, v katere bi preselili tiste pse, ki jih noče nihče posvojiti. »Naj zanje skrbijo nevladniki, ki so napisali neživljenjsko zakonodajo na področju zaščite živali,« poziva Hajdinjak.
Prepovedali bi izvoz živih živali v tretje države
Društvo AETP, ki skrbi za dobrobit rejnih živali, je pred volitvami političnim strankam poslalo vprašalnik z več zavezami za dodatno izboljšanje zaščite živali. Med njimi sta tudi opustitev reje vseh živali v kletkah do leta 2040 in popolna prepoved izvoza živih živali v tretje države, da bi jim prihranili muke med dolgotrajnim prevozom.
Je opustitev reje vseh živali v kletkah do leta 2040 smiselna in izvedljiva? »Najprej se moramo vprašati, kaj je kletka, kaj jo opredeljuje in kaj zamejuje. Če govorimo na primer o kletkah baterijske reje kokoši ali reje prepelic ali reje kuncev, potem je opustitev izvedljiva. Če govorimo o voljeri za rejo nesnic, ki je tudi neke vrste kletka, potem je o opustitvi takšne tehnologije treba dobro premisliti. Ali je kletka tudi prostor, ki je zamejen s petih strani, navzgor pa ne? Kaj bo z rejo govejih pitancev v boksih oziroma pitališčih? So bazeni za ribe, akvariji, terariji in ograde za rejo polžev kletke?« se ob tem predlogu AETP sprašuje Podpečan in poudarja: »Pred sprejetjem takšnih odločitev je potreben dober premislek o alternativah.« Prepoved izvoza živih živali v tretje države, še posebej po morju, pa je po mnenju Podpečana dober, če ne že nujen ukrep. »Ko ladja, četudi je opremljena po najvišjih standardih za prevoz živih živali, enkrat zapluje v mednarodne vode, nad njo, kar zadeva ravnanje z živalmi, nihče več nima oziroma ne izvaja nadzora,« je pojasnil.