Novi predsednik vrhovnega sodišča Damjan Orož pravi, da je sodstvo v leto 2026 vstopilo optimistično, vendar z »zdravo mero zavedanja o dejanskem stanju«. Prav leto 2026 bo za sodstvo izjemno pomembno, saj se bo moral celoten sistem reorganizirati in pripraviti na 1. januar 2027, datum, s katerim se prvostopenjski sodniki ne bodo več delili na okrajne in okrožne, okrajna sodišča pa bodo postala zunanji oddelki okrožnih sodišč. »Gre za reorganizacijo, ki bo zajela 11 okrožnih sodišč in 44 okrajnih sodišč, torej si lahko predstavljate, kako obsežna je zadeva in kako zahtevno je to,« pravi Orož in dodaja, da je bilo konec lanskega leta na okrožnih in okrajnih sodiščih zaposlenih 3429 ljudi, od tega 629 (od skupno 863) sodnikov, kar pomeni, da se bo reorganizacija dotaknila približno 80 odstotkov vseh zaposlenih v sodstvu.
»Kakor koli obračamo številke, treba je zagotoviti našim državljanom, prebivalcem Republike Slovenije, pravico dostopa do sodišča,« je ob tem poudaril Orož in izpostavil dva ključna cilja reorganizacije. Prvi je, da se z enakomerno obremenjenostjo sodišč doseže večja učinkovitost sodstva, drugi pa, da pri samem prehodu na novo ureditev ne bo prišlo do zastojev, kot denimo ob reformi sodstva leta 1998. Ob prehodu se bodo predvsem poskusili izogniti spirali (pre)dodeljevanja zadev. »Zadev ne bomo vrgli v boben in jih ponovno razdelili med sodnike in sodišča, temveč si bomo zastavili mehak prehod v enovitega sodnika,« pojasnjuje predsednik vrhovnega sodišča in razlaga, da bodo po novem principu dodeljevali vse nove zadeve, ki bodo prišle na sodišče, in pa le tiste stare, kjer bo to potrebno zaradi zagotavljanja sojenja v razumnem roku.
Molzenje brezplačne pravne pomoči?
Sodstvo po mnenju Oroža, ki je vodenje vrhovnega sodišča prevzel s prvim januarjem letos, v prihodnjih letih potrebuje tudi nekatere druge spremembe. Ena izmed teh je obravnava zapuščinskih zadev. Med njimi je kar 70 odstotkov takšnih, v katerih ni nikakršnega spora med dediči, kljub temu pa postopek dedovanja teče pred sodišči, ki letno izdajo približno 25.000 sklepov o dedovanju; čeprav bi enostavne zapuščinske zadeve lahko reševali tudi notarji, kar je praksa v številnih, tudi sosednjih državah.
Težave opaža tudi na področju brezplačne pravne pomoči, ki je bila sicer dobro zamišljena, saj izhaja iz pravice do sodišča za vse in deluje kot socialni korektiv. Vendar pa nastopi težava, ker mora o sami pravici do brezplačne pravne pomoči prav tako odločiti sodišče, kar pomeni, da tudi v tem primeru za odločanje o zadevi, v kateri niti ni spora, sodišča potrošijo ogromno resursov. Lani je bilo v dodeljevanje brezplačne pravne pomoči vključenih 37 sodnikov, 51 strokovnih sodelavcev, 44 sodniških pomočnikov in 49 ljudi drugega sodnega osebja. Poleg kadrovske potratnosti ima po opažanju Oroža brezplačna pravna pomoč še eno težavo. »Opažamo, da v določenih postopkih pomeni oviro oziroma vpliva na čas reševanja zadeve. Opažamo, da je tam, kjer je brezplačna pravna pomoč odobrena – pa da ne bo pomote, to seveda ni vsepovsod –, vloženih zelo veliko vlog in procesnih aktov. Vsaka vloga ima neki svoj stroškovnik, zlasti pereče pa se mi zdi, če se to dogaja tam, kjer se ne bi smelo. Tam, kjer gre za postopke, ki so namenjeni varstvu tistih, ki sami sebe ne morejo braniti. Denimo otrok,« je Orož dokaj neposredno prst usmeril tudi v odvetnike, ki jih v primerih, ko stranke zastopajo po sistemu brezplačne pravne pomoči, plača državni proračun.
Med drugim je opozoril na zakon o kazenskem postopku, »ki je star, ki je iz nekega drugega obdobja in ne odgovarja več vsem izzivom«, in pa na težave, povezane z odpovedmi privedb pripornikov in zapornikov na sodišča. Lani je bilo odpovedanih približno 3000 privedb, čeprav pravosodnim policistom ponekod že povsem utečeno pomagajo tudi »običajni« policisti, hkrati pa se del privedb tako ali tako nadomešča z videokonferencami.