Le redki narodi na svetu se lahko pohvalijo, meni Golob, s takšno zavezanostjo kulturi, kot smo kulturi zavezani Slovenci. S kulturnim praznikom se poklonimo kulturi kot eni najtrdnejših vezi, ki so v stoletjih oblikovale slovenski narod. Kultura ni le prostor ustvarjalnosti, temveč je temelj naše identitete, jezika in zavedanja o tem, kdo smo.
France Prešeren je v Zdravljici zapisal verze, ki so postali jedro našega skupnega vrednotnega prostora: "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan." Ti verzi so jasno sporočilo o sožitju, spoštovanju in odgovornosti drug do drugega. Prav kultura nas je učila, da svoboda ni popolna brez solidarnosti in da skupnost obstaja le, če "dobro v srcih mislimo", kot je Prešeren zapisal drugje.
Ljubezen do domovine, kot jo je razumel France Prešeren, ni bila nikoli izključujoča. Temeljila je na spoštovanju jezika, kulture in skupnosti, ki verjame v človekovo dostojanstvo. Prav kultura je bila vedno tista vez, na kateri je slovenski narod zrasel, se ohranil in dozorel, je zapisal Golob.
In še: v času, ko Slovenci še nismo imeli svoje države, je bila kultura naš prostor svobode. Z jezikom, knjigami, pesmimi in gledališčem smo ohranjali identiteto, gradili narodno zavest in utrjevali samozavest naroda, ki je znal obstati tudi v zahtevnih zgodovinskih preizkušnjah. Brez kulture ne bi bilo slovenske narodne ideje in močne narodne zavesti. Brez nje ne bi bilo slovenske države.
Golob meni, da kultura ostaja ključni del našega skupnega prostora. Je ogledalo družbe in njenega odnosa do človeka, solidarnosti in dostojanstva. Vsak dan nas prav kultura opominja na vrednote, ki temeljijo na spoštovanju in dostojanstvu vsakega posameznika.
Zato je odgovornost države, da kulturo varuje in razvija ter zagotavlja, da ostaja dostopna vsem. Kultura ni privilegij, temveč skupna dobrina. Ni strošek, temveč naložba v razumevanje, povezanost in prihodnost, je sklenil zapis.