Višje prihodke lahko v prihodnje pričakujejo zlasti medicinske sestre v bolnišnicah. V primeru zdravnikov tovrstnih zavez še ni, a je le malo verjetno, da bi v teh okoliščinah ostali praznih rok. Zastavlja pa se vprašanje, ali bo vlada zagotovila tudi dodaten denar za zdravstvo, ki bi ga taki dogovori zahtevali.
Kdo bo dobil več denarja in kdo je slabe volje?
Višje plače se za zdaj obetajo okoli 35.000 ljudem, najbolj pa se bo izboljšal položaj medicinskih sester v bolnišnicah. Te si lahko obetajo dvig od treh do šestih plačnih razredov. Poleg osebja v zdravstvu bo višanje plač zajelo tudi zaposlene v socialnem varstvu, v obeh primerih pa bo na boljšem okoli osem od desetih zaposlenih. V primeru zdravstva so finančne posledice dviga ocenjene na slabih 86 milijonov evrov, v primeru socialnega varstva pa na 37 milijonov evrov.
A nova razmerja, ki se pri tem vzpostavljajo, so že zanetila nejevoljo. Očitki o nepravični razporeditvi povišanj prihajajo iz vrst srednjih medicinskih sester, prikrajšani se čutijo tudi zdravniki na začetku poklicne poti. Do dogajanja so bili doslej kritični v sindikatu Fides, v skupini Mladi zdravniki Slovenije pa izpostavljajo neto urne postavke, ki segajo od šestih do dvanajstih evrov.
Bodo v vladi ugodili tudi zdravnikom?
Na Zdravniški zbornici Slovenije so v petek zjutraj objavili podatek, da so v samo nekaj urah prejeli več kot 70 prošenj mladih zdravnikov za potrdilo o dobrem imenu. Pri vseh je bil kot razlog za takšno prošnjo naveden odhod v tujino, so zapisali. Množični upor zdravnikov in medicinskih sester si vlade, kot smo videli že v preteklih letih, težko privoščijo. V razmerah, ko posegi in pregledi odpadajo že več kot leto in pol, to velja še toliko bolj. Hkrati so ob medlem vladnem odzivu na četrti val novega koronavirusa in nizko precepljenost – po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je polno cepljenih 54 odstotkov prebivalcev – pred Slovenijo težki meseci. Tudi pri urejanju kadrovskih razmer v bolnišnicah je bilo v tem obdobju marsikaj zamujenega. Dodatno dviganje plač je bolj ali manj vprašanje časa, neznanka pa so končni zneski. Spomnimo, da je v igri tudi morebiten odhod zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev.
So višje plače dovolj močan magnet?
Višji dohodki lahko omilijo nejevoljo zaposlenih in zmanjšajo možnost, da bodo odšli na mirnejša delovišča. Pri iskanju osebja, ki bi se bilo pripravljeno zaposlovati v posebej zahtevnih okoljih, pa imajo le omejen učinek. Nazadnje se je to pokazalo ob finančni spodbudi za specializante družinske medicine v višini 20 odstotkov njihove urne postavke, ki jo je prinesel letos sprejeti zakon o nujnih ukrepih v zdravstvu. Dodaten denar je v tem primeru namenjen zdravnikom, ki so se za ta del zdravstva odločili letos ali pa bodo to storili prihodnje leto, a se za zdaj zanimanje za družinsko medicino ni kaj prida povečalo. Večina razpisanih mest za te specializacije tako kot v preteklih letih tudi to jesen ostaja nezasedena. Ali se bodo mladi strokovnjaki usmerjali tja, kjer jih najtežje pričakujejo, je ne nazadnje odvisno tudi od pogojev dela in odnosa do zaposlenih. Pri obojem imajo zdravstvene ustanove in oblasti še rezervo.
Iz katere malhe bodo jemali?
V preteklih letih se je že večkrat izkazalo, da lahko finančne posledice dogovorov s sindikati kaj hitro presežejo prvotne ocene. Tako kot za zdravljenje so tudi za plače zdravstvenih delavcev namenjena sredstva, ki se stekajo v zdravstveno blagajno. Če vlada na eni strani povišuje dohodke osebja bolnišnic in zdravstvenih domov, na drugi strani pa zdravstvu ne zagotovi dodatnega denarja, bodo kratko prej ali slej potegnili bolniki. Računi brez krčmarja imajo lahko v takih primerih resne posledice. Segajo lahko od krčenja sredstev za dodatne operacije in preglede pa do naraščanja finančnih težav zdravstvenih zavodov, če ti ne bi prejeli dovolj denarja za pokrivanje novih obveznosti do zaposlenih.
Ali bi se razmere, če bi zdravstvo dočakalo dodaten denar, izboljšale tudi za bolnike?
Zdravstvo bo dodaten denar potrebovalo že zaradi posledic pandemije, na primer zamud pri diagnostiki in zdravljenju, pa tudi zaradi staranja prebivalstva in uvajanja novih tehnologij. To pa je le eden od pogojev za izboljšanje razmer. Kot kažejo nedavno objavljeni podatki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za leto 2019, v Sloveniji v zdravstvu in socialnem varstvu dela komaj 6,4 odstotka vseh zaposlenih. V državah OECD je povprečni delež teh zaposlitev 10-odstoten. V Sloveniji na 1000 prebivalcev na primer delujejo malo več kot trije zdravniki, v sosednji Avstriji pa malo več kot pet. Kot je nedavno pokazala revizija računskega sodišča, zadnja leta ni bilo zares jasno niti, koliko zdravnikov manjka v katerih strokah. Brez predstave, kaj bi sploh potrebovali, pa je vprašljiv vsak poseg v zdravstveni sistem.
