V Sloveniji so številni primeri deportacij prosilcev za azil, ki so že vključeni v slovensko družbo. Pred kratkim so deportirali devetnajstletnega nogometaša in delavca iz ljubljanske restavracije, ki je v Sloveniji živel dve leti. Oba sta bila zaposlena, vključena v okolje, vendar to ni preprečilo njunega izgona. V Ambasadi Rog opozarjajo, da takšni primeri niso izjema, temveč simptom sistemske prakse, ki jo omogoča dublinska uredba, Slovenija pa jo izvaja birokratsko.
»Ne gre za deportacije«
Z ministrstva za notranje zadeve so se na očitke odzvali z zavrnitvijo trditev o nepravilnostih. Kot so zapisali, država »spoštuje zakonodajo na področju mednarodne zaščite«. Poudarili so, da ne gre za deportacije, temveč zakonite predaje pristojni državi članici.
Lani je bilo izvedenih 68 predaj, letos do aprila 17. Ključni pravni instrument je sklep o zavržbi prošnje za mednarodno zaščito, če Slovenija ugotovi, da zanjo ni pristojna. Takih sklepov je bilo lani 2387, letos že skoraj 500. Predaje izvaja devetčlanska ekipa javnih uslužbencev, strošek posamezne predaje znaša od 3000 do 6000 evrov.
Ureditev v nasprotju z realnostjo
Civilnodružbena stran pa vztraja, da je takšna ureditev v nasprotju z realnostjo. »Ne trdimo, da so bile vse deportacije nezakonite. Trdimo pa, da ima Slovenija zakonite vzvode za obravnavo prošenj, a tega ne želi,« pravi Miha Blažič iz Ambasade Rog. Po njegovem bi morala država upoštevati okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za azil, ki pogosto bežijo iz držav, kot sta Hrvaška in Bolgarija, ker jim tam niso zagotovljene osnovne človekove pravice. »Gre za ljudi, ki jim je bil v teh državah onemogočen pošten postopek. Slovenija jih tja vrača – in s tem vzdržuje sistem, kjer se ljudje leta premeščajo brez izida,« je pojasnil. Tudi trditev, da ne gre za deportacije, po njegovem mnenju ne drži. »Za delavca, ki ga policija ponoči iztrga iz bivališča in ga odpelje v drugo državo, je to vedno deportacija. Pravna terminologija ne spremeni izkušnje izgona,« je opozoril Blažič in dodal, da država velik del prošenj zavrne že v izhodišču, zaradi česar mnogi zapustijo Slovenijo sami – ne prostovoljno, ampak ker vedo, da njihova prošnja ne bo obravnavana.
Dublinska uredba je fleksibilna
Dublinska uredba iz leta 2013 določa, da mora prošnjo za azil obravnavati država EU, v katero prosilec najprej vstopi. Pogosto se omenja, da preprečuje tako imenovani »azilni shopping«. Vendar to ni nevtralna tehnična rešitev. Kot opozarjajo v Ambasadi Rog in številni strokovnjaki, je bil sistem v resnici zasnovan kot orodje, s katerim so severne članice EU, zlasti Nemčija in skandinavske države, dobile pravni vzvod za vračanje beguncev v države prvega vstopa – Italijo, Grčijo, Hrvaško, Bolgarijo. Namesto pravične porazdelitve odgovornosti je uredba institucionalizirala neenakomerno obremenitev držav na robu Unije.
Slovenija se je – kot mnoge druge članice – odločila za strogo implementacijo, čeprav zakonodaja omogoča tudi fleksibilnost. To pomeni, da ima država pravico – ne dolžnost – da prošnjo obravnava, tudi če formalno zanjo ni pristojna. To je tako imenovana prostovoljna pristojnost iz 17. člena dublinske uredbe, ki pa je Slovenija skoraj nikoli ne uporabi.
