»To je farsa. Zapravil sem tudi po milijon dolarjev na mesec, da so se avtomobili vozili v krogu. Zakaj bi pral denar?« je začel 79-letni Walter Wolf razpredati o svoji karieri v formuli 1, potem ko je predsedujoča sodnica Tanja Rot že sklenila predobravnavni narok. »Ko niso več vedeli, kaj bi, so si izmislili kriminalno združbo. Nakar sva ostala samo Riedl in jaz. Kako sta lahko dve osebi kriminalna združba? Ali sta potemtakem tudi zakonca lahko kriminalna združba?« »Ne,« mu je prikimala sodnica, »za združbo so potrebni najmanj trije.«
Sodno premlevanje vseh okoliščin afere Patria še ni dokončno zaključeno. Na zatožno klop mariborskega okrožnega sodišča je moral danes sesti Walter Wolf in se soočiti z očitkom pranja denarja. Janja Bernard Korpar s specializiranega državnega tožilstva mu očita, da je pomagal prikriti izvor denarja, ki naj bi izviral iz kaznivih dejanj. Natančneje, gre za znesek 3,6 milijona evrov, ki ga je Patria namenila za podkupnine in je bil nakazan na račun avstrijske družbe posrednika in lobista Wolfganga Riedla. Ta je leta 2007 poskrbel, da je 2,3 milijona evrov prejel Wolf kot del provizije pri poslih za dobavo oklepnikov Slovenski vojski. Denar naj bi izviral iz podkupnin v aferi Patria in bil nato prenakazan na bančne račune v Avstriji, Liechtensteinu in Kanadi, v Slovenijo pa naj bi prispel v gotovini.
Wolf je bil tudi med osumljenimi v aferi Patria, a je kazenski pregon zoper njega avgusta 2015 zastaral. Sredi sojenja je namreč odšel v Kanado. Sodišče ga je zato izločilo iz postopka in spomladi 2013 zanj izdalo mednarodno tiralico. Kanadski policisti so ga aretirali januarja 2015, po plačilu varščine pa je bil izpuščen na prostost. V nadaljevanju je kanadski minister za pravosodje slovensko prošnjo za Wolfovo izročitev zavrnil, saj kanadsko sodišče zaradi procesnih in pritožbenih rokov izročitvenega postopka ne bi moglo izpeljati do nastopa absolutnega zastaranja. Wolf je bil sicer med obtoženimi v zadevi Patria tudi v Avstriji, kjer mu zaradi odsotnosti niso izrekli sodbe.
Zagovornica zahtevala izločitev sodnice
Wolf je danes zavrnil krivdo po obtožbi. Sodnici je še razložil, da ima stalno prebivališče v Kanadi in v Švici in da ima kanadsko, nemško, hrvaško in švicarsko državljanstvo. Slovenskemu državljanstvu se je pred leti odrekel. Dlje postopek na predobravnavnem naroku ni prišel. Anita Peček iz Odvetniške pisarne Dušan Korošec in odvetniki je namreč predlagala izločitev predsednice senata. Wolfova zagovornica je prepričana, da sodnica Tanja Rot v zadevi ne more nepristransko, neodvisno in pošteno soditi.
Kot članica zunajrazpravnega senata je Rotova februarja 2015 sodelovala pri odločanju o pripornem ukrepu zoper Wolfa. Rotova se je tedaj seznanila z vsebino in dokazi tožilstva in zavzela stališče v predmetni kazenski zadevi, o kateri se bodo v nadaljevanju postopka šele izvajali dokazi, je izpostavila zagovornica. Dvom o nepristranskosti predsednice senata je po oceni odvetnice podan tudi zato, ker je Rotova lani sedela v zunajrazpravnem senatu, ki je zavrnil ugovor obrambe zoper obtožnico, v katerem je bil postavljen dvom o pristojnosti slovenskega sodišča. Obravnavano domnevno pranje denarja namreč ni bilo storjeno na območju Slovenije, v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem pa je bil Riedl v Avstriji pravnomočno obsojen na zaporno kazen.
»V popravljeni obtožnici opis dejanja ni bil v ničemer spremenjen,« je opozorila Pečkova, »očitki obdolženemu ostajajo povsem enaki. Predsednica senata je skratka že zavzela stališče o jurisdikcijski pristojnosti slovenskega sodišča. To pa bi v nadaljevanju postopka porajalo dvom o njeni nepristranskosti.« O (ne)izločitvi Rotove bo odločila Alenka Zadravec, predsednica okrožnega sodišča v Mariboru.
Čez tožilca zlival žolč
Ob odhodu z mariborskega sodišča je Wolf začel bruhati besedni žolč na tožilca Stanislava Pintarja, ki je nekoč zastopal obtožbo zoper njega. »Kriminalni Pintar me je obtožil pranja denarja, on pa je goljufal, ko je delal na strani, in so ga zdaj poslali na Kosovo,« je dejal Wolf.
Po njegovih besedah je z Riedlom sodeloval 40 let, »in v tem času je pač šel denar levo-desno«. Trdil je, da je bil sporni denar nakazan na račun firme v Liechtensteinu, katere solastnik je, vendar ni bil nikoli njen menedžer. »A mislite, da si jaz z vsako oslarijo dajem opravka?« je dodal.
Slovenskemu državljanstvu se je, kot že rečeno, protestno odrekel. »Povedal sem jim, kam si ga lahko vtaknejo. Do ušes!« je dejal. »Po vojni so se najprej spravili na župnike, potem so se spravili name, ki nisem storil ničesar v tej državi. Zgubil sem tri milijone, ker sem plačeval ljudi, da so lahko delali. To je totalni kriminal. In Pintar? Takšnih ljudi niti obesiti ni vredno.«
