»Minulo sredo je bilo najhladnejše aprilsko jutro v zadnjih skoraj sto letih. To pomeni, da česa takega še ni bilo. Res pa je, da je razvojni cikel rastlin po Sloveniji različen, zato ta trenutek še ne moremo delati generalnih sklepov o škodi za vse sadno drevje,« poudarja Andreja Sušnik, doktorica agrometeorologije z Agencije Republike Slovenije za okolje.
Ne prehitevajmo ledenih mož
»Če temperature padejo pod šest, sedem stopinj pod ničlo, je rastlino težko rešiti. Takšen mraz poškoduje tudi bolj zaprte brste, ne le cvetov,« je izpostavila agrometeorologinja. Dodala je, da so se pozebe dogajale že v preteklosti, a kvečjemu do tri na desetletje, zdaj pa se njihova pogostost povečuje. »To ni povezano samo z vdorom hladnega zraka, ki je naključen in bo vedno ostal. Težave nam delata topla zima in zgodnja pomlad. Prej vse brsti in cveti, in to po vsej Sloveniji, ne več zgolj na Primorskem. Toda ljudi že več let zaman opozarjamo, naj ne prehitevajo z zgodnjo setvijo ali zgodnjim odprtim gojenjem zelenjave, krompirja… To ne gre. Čeprav so zime toplejše, smo še vedno v alpskem prostoru, zato je vdor hladnega zraka mogoč vse do ledenih mož, torej skoraj do sredine maja,« opozarja Sušnikova.
Kakšno rešitev pred uničevalno pozebo predlaga sadjarjem – zamenjavo sadnih vrst? Ob tako obsežnih pozebah se izkaže, da je naprednejša tehnologija, denimo uporaba oroševalnih sistemov, najučinkovitejše zaščitno sredstvo. »Druge alpske države svoje sadovnjake uspešno orošujejo že od 90. let prejšnjega stoletja, pri nas pa je tega zanemarljivo malo,« odgovarja sogovornica.
Koliko je zanemarljivo malo, smo preverili na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP). Postregli so nam s tem podatkom: v registru je vpisanih 4361 hektarjev intenzivnih sadovnjakov, ki jih obdeluje 3241 sadjarjev. Sistem za oroševanje je postavljen na 120 hektarjih intenzivnih sadovnjakov (pri manj kot štirih odstotkih, op. p.) pri petnajstih sadjarjih. V nasadih jagodičevja sistem oroševanja še ni postavljen, pri zelenjavi pa se ne uporablja.
Kmetje opozarjajo, da je ta sistem zelo potraten z vodo, saj je gre za oroševanje hektar velike površine od 40 do 50 kubikov na uro. Za nameček za hribovite predele oroševanje ne pride v poštev.
Več proračunskega denarja, manj zavarovanj
Država kmetom od leta 2006 subvencionira zavarovalne premije pri komercialnih zavarovalnicah (od letos 55-odstotno), zato od takrat za škode, ki jih je mogoče zavarovati (med njimi je tudi pozeba), niso več upravičeni do odškodnine iz državnega proračuna. Ne glede na to jim jo je – zaradi uničenih poljščin, sadja in grozdja – vlada dvakrat vseeno izplačala, leta 2016 in 2017, in sicer s sprejetjem interventnega zakona. O tej možnosti tudi tokrat razmišlja aktualni kmetijski minister dr. Jože Podgoršek, medtem ko Andreja Sušnik meni, da to ni trajna rešitev. »Zdaj imamo pozebo, čez kak mesec bo morda toča, potem suša… Tega dolgoročno ni mogoče reševati z interventnimi zakoni in z izplačevanjem odškodnin. Denar bi bilo bolje vlagati v preventivo,« meni agrometeorologinja.
Kilavi so tudi rezultati pri zavarovanju kmetijskih rastlin pri komercialnih zavarovalnicah. Statistika kaže, da kmetijska zavarovanja niso zanimiva niti za kmete niti za zavarovalnice, saj jih ponujata le še dve – Triglav in Agro, ki je podružnica avstrijske kmetijske zavarovalnice Österreichische Hagelversicherung. Odstotek zavarovanih površin kljub temu, da država subvencionira zavarovalne premije (letos je svoj delež s 50 povišala na 55 odstotkov), drastično pada. Pri vinogradih se je od leta 2009 zmanjšal skoraj za polovico, občutno manj je zavarovanih tudi intenzivnih sadovnjakov, daleč najbolj marljivi pa so v tem pogledu hmeljarji, saj imajo zavarovanih kar 94 odstotkov hmeljišč.
Vzpostavitev rizičnega sklada spet odložena
Če je manj zavarovanih površin, to po eni strani pomeni prihranek proračunskega denarja. MKGP je namreč za sofinanciranje zavarovalnih premij v rekordnem letu 2009 namenilo skoraj trinajst milijonov evrov, najskromnejše je bilo leto 2016, ko je država drastično znižala delež sofinanciranja premij in tako zanje namenila le 1,4 milijona evrov. Lani je MKGP za ta namen izplačalo 5,3 milijona evrov, za letos jih je rezerviralo sedem.
V letih od 2003 do 2019 je bila škoda po različnih naravnih nesrečah, ki so prizadele kmetijstvo, ocenjena na 634,2 milijona evrov, država pa je prizadetim v tem obdobju izplačala 113 milijonov evrov pomoči. Vlada Janeza Janše se je nameravala s katastrofično škodo, ki jo kmetijstvu povzročajo naravne nesreče, spopasti z vzpostavitvijo vzajemnega oziroma rizičnega sklada. Ministri, pristojni za to področje, ga po vsaki večji naravni nesreči napovedujejo že dvajset let, a se projekt še ni premaknil z mrtve točke in se tudi ne bo, čeprav je bil predviden v osnutku vladnega načrta za okrevanje in odpornost. Njegova vzpostavitev naj bi po prvih izračunih stala dobrih 31 milijonov evrov, od tega bi deset milijonov zagotovili iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. A iz tega spet ne bo nič, saj se deležniki niso zmogli uskladiti, kdo bi koliko prispeval v sklad in po kakšnih merilih bi odločali, kdo bi bil upravičen do pomoči. »V tem trenutku vzajemni sklad ni več del predloga načrta okrevanja. Projekt ne vsebuje nujnih zahtev glede terminskega načrta izvedbe kot tudi nujnega usklajenega soglasja vseh deležnikov,« so nam potrdili na kmetijskem ministrstvu.
