Kemis na Vrhniki, Ekosistemi v Zalogu pri Straži, Publicus v Suhadolah pri Komendi, Eko Plastkom v Ljutomeru, Fragmat v Podskrajniku pri Rakeku, Salomon v Lenartu… To je le nekaj požarov v industrijskih objektih, ki so izbruhnili od 15. maja 2017 naprej, ko je zagorelo na Vrhniki. Če k temu dodamo še požare v stanovanjskih blokih, jeseniški bolnišnici in drugih stavbah, se zdi, da vseskozi nekaj gori. Novice o požarih so postale pogoste kot gobe po dežju. Pa imamo v zadnjih letih res več požarov kot nekoč, ali imajo pri takšnem občutku prste vmes tudi klikov, poslušalcev, bralcev in gledalcev željni mediji ter družbena omrežja? In če je požarov res več, zakaj tako pogosto gori?
»Imamo statistiko za zadnjih sto let in ne bi mogel reči, da je na primer letos kaj drugače kot lani. Je bilo pa letos zelo malo požarov v naravi. Obstajajo nekatera odstopanja glede vrste požarov, a pod črto ni kaj dosti sprememb. V zadnjih 30 letih se število malenkostno manjša. Občutek, da je požarov veliko, je posledica družbenih omrežij,« je dejal vodja preventivne službe Gasilske brigade Ljubljana in projektant požarne varnosti Iztok Zajc, ki je govoril o vseh vrstah požarov.
Ob prvem pogledu na statistiko bi res težko trdili, da je zdaj bistveno več požarov kot nekoč. Toda številke ne pokažejo vsega, včasih kaj tudi zakrivajo in zavedejo. Če se malo bolj zakopljemo v podatke Uprave RS za zaščito in reševanje od leta 2005 naprej, ugotovimo, da je bilo leta 2017, ko so se zgodili trije veliki in odmevni požari, res najbolj kritično. To leto je po požarih v vseh objektih vsa druga preseglo za nekaj sto, prav tako je bilo tega leta veliko požarov v kompleksnih industrijskih obratih, ki so z vidika onesnaževanja okolja še posebno problematični (le leta 2011 jih je bilo več). Če upoštevamo vse požare (tudi v naravi), pa je bilo to leto prav tako eno najbolj vnetljivih v zadnjih 15 letih. Toda že lani je bilo požarov na objektih približno toliko kot v prejšnjih letih, po številu vseh požarov pa je bilo to leto eno najmanj problematičnih. Tudi letošnji podatki ne kažejo, da bi leto 2019 lahko spadalo med bolj vnetljiva.
Preventiva ni tako draga, kot se zdi
Stara modrost je tudi, da je hudič v podrobnostih. In te poznajo v Slovenskem združenju za požarno varstvo (SZPV), kjer opozarjajo, da je statistika pomanjkljiva, zato generalni sekretar SZPV Gašper Golob pravi, da doslej niso mogli narediti podrobne analize, na podlagi katere bi lahko določali preventivne ukrepe.
»Trenutno se lahko odzivamo le na aktualne primere, izkušnje iz tujine in naša lastna predvidevanja. Na upravi za zaščito in reševanje pravijo, da je s statistiko vse v redu, mi pa pravimo, da ni,« je dejal Gašper Golob in dodal, da na upravi za zaščito in reševanje ne objavljajo podatkov o vzrokih nesreč. Ti podatki spadajo med bolj občutljive, saj so vzroki za nastanek požara lahko povezani tudi z morebitnimi odškodninskimi odgovornostmi, pravi Golob. Iz uprave za zaščito in reševanje so nam sporočili, da obdelave vzrokov požarov trenutno nimajo, ker da je javna statistika v pripravi, in dodali, da niso pristojni za odkrivanje požarov, ampak da objavljajo le nestrokovne ocene o vzrokih.
»Tako lahko v primeru, ko vzroki za nastanek požara niso znani, le ugibamo, zakaj je do požara prišlo. In pišemo strokovne članke o možnih vzrokih za požare, nimamo pa otipljivih statističnih podatkov,« je dodal Golob, medtem ko na upravi za zaščito in reševanje pravijo, da je kakovost podatkov odvisna predvsem od poročanja vodij intervencije. »Za bolj natančno delo imamo nekatere podatkovne baze povezane med seboj, na primer hišna številka iz registra prostorskih enot z registrom nepremičnin. Sistem zbiranja podatkov je tudi postavljen tako, da ima več kontrol,« pojasnjujejo in dodajajo, da bi sicer v statistiko z veseljem vključili tudi podatke o uradno ocenjeni gmotni škodi ter vzroku požara.
Podobno je z nekaterimi drugimi statističnimi podatki. Podatka o tem, koliko je bilo v določenem letu požarov v podjetjih, ki se ukvarjajo s skladiščenjem odpadkov, v statistiki, ki so nam jo posredovali, ni mogoče najti. »V zadnjem času je bilo na zbirališčih nevarnih odpadkov in v predelovalnicah odpadkov kar nekaj požarov. Požari na zbirališčih in v predelovalnicah se lahko dogajajo vsakodnevno, toda v zadnjem času jih vse več pride v javnost zaradi obsega požara. V javnost pridejo samo informacije o tistih večjih požarih, ki jih zaposleni sami niso mogli pogasiti. Statistično se požar na objektih beleži šele takrat, ko je aktiviran regijski center za obveščanje. To lahko dnevno spremljate tudi sami na spletni aplikaciji Spin. Koliko je takih požarov, ki so jih uspešno pogasili zaposleni sami in niso aktivirali regijskega centra za obveščanje, ne vemo. Skladno s požarnim redom bi sicer morali voditi evidence za vsak požar. Inšpektor bi moral preveriti, kako se izvaja požarni red,« je povedal Gašper Golob.
Enako kot za podjetja, ki se ukvarjajo z odpadki, velja, da javno dostopnih podatkov o vzrokih požarov ni niti za druge vrste objektov, kot so večstanovanjski objekti, vrtci, šole… Če bi imeli v združenju za požarno varstvo tudi te podatke, bi prav tako lažje predlagali in izvajali ustrezne preventivne ukrepe. Ti so ključnega pomena. »Če se bo vlagalo samo v gasilsko opremo za gašenje požarov, kar lahko opredelimo kot kurativo, ne pa tudi v izobraževanje in usposabljanje, kar je preventiva, bomo imeli še vedno požare. Če ne vlagate v preventivo, bodo gasilci ves čas le gasili. S tem je enako kot z boleznijo: ali boš naredil nekaj za zdravo življenje, da do bolezni sploh ne pride, ali pa boš ohranjal svoj nezdravi način življenja in jemal tablete.«
Ali kot je zapisal strokovnjak za požarno varstvo v pokoju in med drugim nekdanji predsednik Slovenskega združenja za požarno varstvo Jože Janežič: »Celoten sistem našega sedanjega varstva pred požarom je usmerjen v gašenje in reševanje in ni več požarno varstvo, ampak le še varstvo pred požarom. Obramboslovje je vodilna stroka tudi na tem področju.«
O tem, kako pomembna je preventiva, je v članku z naslovom »Celovit pristop k zagotavljanju požarne varnosti v podjetjih«, objavljenem na spletni strani Zavoda za varstvo pri delu, pisal Aleš Jug, eden najbolj priznanih strokovnjakov za požarno varnost tako doma kot v tujini. Navedel je podatke, ki kažejo na to, da se vlaganje v preventivo še kako izplača. Iz tabele, ki jo je objavil, sledi, da en vložen evro v preventivo pomeni sedem privarčevanih evrov zaradi preprečenih neposrednih stroškov požarnih škod in 41 privarčevanih evrov zaradi preprečenih posrednih stroškov. Če 50 evrov vložimo v namestitev požarnega aparata, bomo s tem zmanjšali neposredne stroške zaradi požarnih škod za 350 evrov in posredne stroške za 2050 evrov. Če bomo vložili 1100 evrov v namestitev požarnih vrat v stanovanjskem bloku, bomo privarčevali 7700 evrov neposrednih stroškov požarnih škod in 45.100 evrov posrednih.
»Požarna preventiva, ki vodi v celovito požarno varnost, je draga le na prvi pogled. Enostaven izračun pove, da se vlaganje v požarno preventivo izplača. Žal je ozaveščenost na tem področju pri nas dokaj slaba, investicije v požarno varnost pa bi morale dodatno stimulirati tudi zavarovalnice,« je zapisal Jug, ki je opozoril, da lastniki objektov niso ravno navdušeni nad izročanjem dokumentacije. Pred leti se je po Sloveniji izvajala obširna raziskovalna naloga, v kateri so analizirali stroške izvedenih ukrepov požarne varnosti. »Ob pregledu dokumentacije je bilo kar nekaj težav, saj so lastniki objektov dokumentacijo neradi izročali, pogosto je bila tudi pomanjkljiva.«
Sodobni materiali hitreje gorijo
Kljub težavam s statističnimi podatki tisti, ki se s problematiko požarov ukvarjajo vsakodnevno, ugotavljajo, da je v zadnjih letih vse več požarov, povezanih z odlagališči odpadkov, oziroma podjetij, ki se ukvarjajo z odpadki. Tako menita tudi predsednik združenja za požarno varstvo Milan Hajduković, ki ugotavlja, da je veliko več požarov na deponijah, in poveljnik ljubljanske gasilske brigade Tomaž Kučič. »Res je, da smo v zadnjem letu, dveh zabeležili več dogodkov v objektih, v katerih se hranijo odpadki. To je očitno povezano s problematiko odvoza in uničenja odpadkov,« poudarja Kučič in dodaja, da tega ne bi mogli reči za druge industrijske obrate, ki jih niti ni več toliko, kot jih je bilo nekoč, s čimer je povezano tudi število požarov. Ljubljanska gasilska brigada sicer na leto sodeluje pri gašenju od 2000 do 2200 požarov, pri čemer, kot pravi poveljnik Kučič, med leti ni večjih odstopanj.
Strokovnjaki se večkrat zatečejo k tujim raziskavam. Aleš Jug je v članku z naslovom »Požar kot družbeni problem«, objavljenem na spletni strani Zavoda za varstvo pri delu, razložil, v čem se materiali, ki ob požarih gorijo zdaj, razlikujejo od materialov v preteklosti. Tako je navedel ameriško raziskavo, ki je pokazala, da požar v sodobnih stanovanjih napreduje osemkrat hitreje kot pred dvanajstimi leti. Ko se začnejo vnemati sodobni materiali, je namreč čas do požara krajši. Pri gorenju naravnih materialov je veljalo, kot pravi Jug, da pride do požarnega preskoka v petih do desetih minutah, pri plastičnih materialih pa je ta čas krajši od petih minut, ko požar v celoti zajame objekt.
Hajduković pravi, da so, ko gre za požare v deponijah odpadkov, med najbolj nevarnimi baterije. »Velikokrat pride do požarov, ko se baterije, ki jih je vedno več, mešajo z drugimi smetmi. Če je baterija poškodovana, je nevarna. Med obdelavo smeti, v katerih je lahko skrita tudi baterija, lahko pride do njene poškodbe, zaradi česar lahko nastane požar,« je dejal Hajduković in dodal, da so lahko med plastiko problematične tudi različne snovi, ki razpadajo, pri tem pa se sprošča toplota, ki lahko zaneti požar. Podobno kot oljnate cunje, ki se nalagajo v košu za smeti. »Na odlagališču ne sme biti ogromnih količin gorljivih smeti na enem kupu. Že v študiji požarne varnosti bi morala biti določena največja skupna količina smeti in kako morajo biti kupi med seboj ločeni. Lastnik podjetja za zbiranje odpadkov bi moral ta določila povzeti v požarnem redu in se tega držati.«
Ko novi materiali, baterije ali oljnate krpe zagorijo, je potrebna hitra reakcija tako pri gašenju kot pri zavarovanju ljudi. Jug piše, da ob hitrih razvojih požarov postane še posebno pomembno usposabljanje za hitro evakuacijo. »Čas umika je odvisen tudi od odkrivanja, javljanja in alarmiranja ter opozoril uporabnikov objekta. To opozarja na pomen ustreznih sistemov za odkrivanje in javljanje požarov, ki jih po slovenskih objektih še vedno prepogosto pogrešamo,« piše Jug, ki ugotavlja, da so razlogi za povečanje števila požarov v različnih objektih poleg uporabe sodobnih materialov, iz katerih nastaja več dima kot pri naravnih materialih, lahko tudi v zmanjšanju sredstev za požarno preventivo, zmanjšanju sredstev za delovanje gasilskih enot, nižanju normativnih zahtev…
Ključni sta bili ukinitvi soglasij in revizij
Ko gre za iskanje razlogov za požare, ne moremo mimo sistemskih anomalij. Tako Jug kot več drugih strokovnjakov je večkrat opozorilo na luknje v zakonodaji. Jug piše, da se na tem področju tako v Sloveniji kot v svetu odvija deregulacija. Torej ima država vse manjšo vlogo, vse bolj pa je požarna varnost prepuščena trgu. Z vidika zakonodaje je bil ključen trenutek, kot pravi Hajduković in kakor je razvidno tudi iz Jugovega pisanja, ko je ministrstvo za obrambo pod vodstvom ministra Aleša Hojsa ukinilo izdajo požarnih soglasij.
Leta 2013 je bil izdan pravilnik o zasnovi in študiji požarne varnosti, ki je ukinil tudi revizijo požarne varnosti. Od takrat naprej imajo škarje in platno v rokah projektanti požarne varnosti, ki jim za svoje študije ni več treba polagati računov državnim službam, ampak so se vse bolj začeli prilagajati zahtevam trga, na katerem pa ima glavno besedo tisti, ki plača. V tem primeru plačajo lastniki stavb, ki najamejo projektante, da jim izdelajo načrte požarne varnosti.
»Po sedanji zakonodaji je celotna odgovornost na lastniku in odgovornem projektantu, kar je ob pomanjkanju znanja ter etičnih in moralnih vrednot ter ob velikih pritiskih naročnika pogosto sporno in na škodo požarne varnosti,« piše Jug, medtem ko Iztok Zajc meni, da požarna varnost ni preveč prepuščena trgu: »Če bo projektant delal slabo, ga bo trg izvrgel.« Zajc, ki se s projektiranjem ukvarja 20 let, pravi, da so danes objekti v smislu požarne varnosti grajeni bolj kakovostno kot nekoč. »Imamo pa eno pomanjkljivost, to je pravilnik o hidrantnem omrežju, ki je v veljavi še iz časa nekdanje Jugoslavije.«
Projektanti požarne varnosti lahko sledijo zahtevam iz tehnične smernice (TSG-1-001), ki jo je oblikovalo ministrstvo za okolje in prostor, lahko pa skladno z 8. členom pravilnika o požarni varnosti v stavbah projektirajo po »zadnjem stanju tehnike«. Ker ni nadzora nad njihovim delom, kakršen je bil prej, pravila pa so ohlapna, je mogoče marsikaj prilagoditi željam investitorja.
»Ko gre za načrt požarne varnosti, je vse prepuščeno projektantu, ki je na trgu. Investitor, ki meni, da mu je projektant predpisal previsoke zahteve, ga bo pač zamenjal z nekom drugim, ki bo našel cenejšo rešitev in bo še zmeraj rekel, da je objekt požarno varen, čeprav morda ni,« je dejal Hajduković.
Kaj to pomeni v praksi? »Da se lahko projektant sklicuje na katerokoli drugo smernico, karkoli drugega si lahko 'izmisli',« je kritičen Hajduković, ki opozarja, da bi moral biti ravno lastnik tisti, ki bi mu bilo v interesu svoje imetje zavarovati pred požarom po najvišjih možnih standardih. »Projektant lahko zahteve resda prilagodi željam lastnika, a lastnik se ne zaveda, da je za požarno varnost odgovoren sam in da bi si moral želeti narediti čim bolj požarno varno stavbo, ne pa da se varčuje s slabimi materiali in izvedbo.«
Napovedana sprememba zakonodaje
Na okoljskem ministrstvu obljubljajo, da bodo zakonodajo spremenili. Minister Simon Zajc je nedavno v državnem zboru v kontekstu aprilskega požara v sortirnici odpadkov v Lenartu govoril o tem, da letos spreminjajo zakonodajo, in o uredbi, ki naj bi postavila zahteve ter pravila, kako morajo objekti, ki se ukvarjajo z odpadki, delovati v smislu požarne varnosti. Minister je napovedal, da bodo po tem, ko bo zakonodaja spremenjena, za objekte, kakršen je v Lenartu, ponovno pregledali okoljevarstvena dovoljenja.
S tem, da je zakonodajo treba spremeniti, se strokovnjaki strinjajo. Hajduković je večkrat opozarjal na to. Obenem je izpostavil še nekaj – da se je iz požarov treba nekaj naučiti. Tako je namreč mogoče sprejeti ukrepe in tudi zakonodajo, da bi preprečili podobne dogodke v prihodnje. »Na podlagi teh požarov bi se morali učiti, ne pa da smeti še kar gorijo. Premalo znanja imamo pri oceni vzrokov požarov,« je dejal Hajduković, ki meni, da bi bilo mogoče požare bolje raziskati, če bi strokovnjaki združenja za požarno varnost imeli dostop do pogorišč.
