Tuji jezik v prvem razredu osnovne šole za zdaj še sodi med neobvezne izbirne predmete. V drugem razredu je od letos dalje obvezen. Poučujejo ga učitelji razrednega pouka, ki so se za poučevanje tujega jezika posebej izobrazili. A pouk tujega jezika v prvem triletju je še vedno velik izziv za vse. Tako mladi otroci namreč praviloma še ne berejo in ne pišejo, njihova starost tudi sicer zahteva prilagojene metode in oblike dela.
Premik poučevanja tujih jezikov v nižje razrede hkrati vpliva tudi na poučevanje v višjih razredih. Na zavodu za šolstvo so zato skupaj z zunanjimi strokovnjaki prenovili učne načrte za angleščino in nemščino v vseh treh triletjih in za učitelje pripravili vrsto seminarjev in delavnic: pouk se je namreč konceptualno spremenil po vsej vertikali.
Manj slovnice, več sporazumevanja
Po novem ima razvijanje sporazumevalnih zmožnosti prednost pred znanjem slovničnih pravil. Učenci v jeziku napredujejo postopoma – od poslušanja, ki je pomembno za razvijanje zvočne občutljivosti za jezik, do govorjenja, branja in pisanja. Ker se jezika učijo tudi na nezavedni ravni, mora biti t. i. »jezikovni vnos« večji od zahtevanih rezultatov na ravni besedišča ali struktur. Težava je tudi v tem, da se novi načini poučevanja uveljavljajo počasi.
Triletna spremljava pouka tujega jezika v 1. in 2. razredu na vzorcu šol je pokazala, da se učitelji še vedno preveč držijo starih, preizkušenih načinov, je bilo slišati na včerajšnji konferenci o učenju in poučevanju tujih jezikov v osnovni šoli; zavod za šolstvo jo je organiziral na Brdu pri Kranju, udeležilo pa se je je okoli 250 učiteljev in ravnateljev.
Preveč frontalnega pouka
Zavodovi svetovalci so pri opazovanju pouka na vzorcu šol opazili, da nekateri učitelji že v 1. in 2. razredu od otrok zahtevajo učbenike in delovne zvezke, kar stroka odsvetuje. Še vedno prevladuje frontalni pouk, učitelji preveč hitijo, pouk je tudi premalo individualiziran glede na različno predznanje otrok. Pri učenju jezika je zelo pomembno, da učenci dobijo povratno informacijo. Tu so problem zlasti t. i. tihi učenci. Učitelj jih ne popravlja, zato zaostajajo. Ponekod se je pokazalo, da se učitelji na napake ne odzivajo spodbudno. Posledica tega je, da otroci raje molčijo. V skladu z učnim načrtom bi morali učitelji v pouk tujega jezika tudi v večji meri integrirati vsebine drugih predmetov, a tega ne počnejo. Medpredmetno povezovanje celo upada. Enako velja za uzaveščanje kulturnih razlik in enakosti.
Še vedno je tudi precej učiteljev, ki pouk gradijo na ponavljanju, kar otroke dolgočasi. Radi in veliko pa uporabljajo didaktične igre. Ankete med učenci v prvem triletju so sicer pokazale, da se od 70 do 80 odstotkov otrok rado uči angleščine oziroma nemščine, le okoli 6 odstotkov pa se jih je opredelilo za neuspešne.
Učenje tujega jezika krepi tesnobnost
Učitelji se morajo soočiti tudi s tesnobnostjo, ki jo, kot kaže več tujih raziskav, pouk tujega jezika krepi. Dr. Karmen Pižorn z ljubljanske pedagoške fakultete je s sodelavkami stopnjo tesnobnosti s pomočjo lestvice FLCAS izmerila na vzorcu 187 učencev in učenk 6. razreda. Pokazalo se je, da skoraj polovica vprašanih pri pouku angleščine doživlja srednje močno ali močno tesnobnost, deklice v večji meri kot fantje. Nekateri tuji jezik zato zasovražijo za vse življenje. Tisti, ki so se angleščine začeli učiti šele v 4. razredu, čutijo več tesnobe od tistih, ki so se je začeli učiti že prej, manj pa poročajo o njej tisti, ki gledajo angleške risanke, berejo angleške knjige in uporabljajo angleščino na potovanjih. Slovenski učenci so med dejavniki, ki spodbujajo tesnobo, navedli predvsem slabe ocene. Po mnenju Pižornove bi morali učitelji v veliko večji meri upoštevati čustvene vidike učenja tujega jezika. Kako je s tesnobnostjo pri drugih predmetih, ni znano, saj študij o tem ni.
