Ob pogledu na zemljevide potresne ogroženosti ali nevarnosti v Sloveniji se človek strese. Srhljivo! Precejšen del države je obarvan rdečkasto, krvavo rdeče. Način gradnje, gostota, tektonsko podzemlje in izkušnje preteklosti vodijo do spoznanja, da je Slovenija tako ali drugače potresno ogrožena. Te dni je za nameček prah dvignil podatek, da so mnoge stolpnice v središču Ljubljane neustrezno grajene in zelo nevarne. Za številne industrijske objekte sploh ne vemo, ali so dovolj trdni, enako za infrastrukturo. Prav tako so problematični večstanovanjski bloki, zgrajeni pred 50 in več leti. To velja za Ljubljano in številne druge kraje po državi. Občutek ob misli, kaj bi se lahko zgodilo v najslabšem, je grozen. Pa je upravičen? Podali smo se v zapleteno iskanje odgovorov in iskanje pravih razlogov za takšno obarvanost večine svarilnih zemljevidov.
Letos so pri upravi za zaščito in reševanje objavili dokument z naslovom Ocena ogroženosti Slovenije zaradi potresov, posodobljena, tretja različica. V njej med drugim ugotavljajo: »Slovenija je država s srednjo potresno nevarnostjo. Čeprav magnitude potresov na ozemlju Slovenije ne dosegajo zelo visokih vrednosti, so zaradi razmeroma plitvih žarišč učinki lahko dokaj veliki. Potresna žarišča nastajajo na vsem ozemlju. Pas večje potresne nevarnosti poteka po osrednjem delu Slovenije od severozahoda proti jugu in jugovzhodu države.«
Ob prebiranju tega dokumenta, ki vsebuje številne zemljevide, tabele in ocene, se najprej ustvari vtis vsesplošne ogroženosti, katerega najbolj nevarno jedro je v samem središču Slovenije in se potem v različnih odtenkih širi po deželi. Zemljevid razvrstitve slovenskih občin v razrede ogroženosti zaradi potresa po občinah je še posebno vznemirljiv, saj so številne občine v rdečem, posebno v središče države.
Merjeno v letih
Teoretični izračuni za osrednjo Slovenijo kažejo, da se potresi vsaj sedme stopnje po evropski lestvici EMS (zmerne poškodbe) pojavljajo vsakih 85 let, osme stopnje (močne poškodbe) vsakih 450 let in devete (rušilen potres) na več kot 3300 let.
V oceni ogroženosti še navajajo, da se je v 20. stoletju v Sloveniji zgodilo 13, ob upoštevanju furlanskih potresov leta 1976 pa 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto sedme stopnje. V potresni zgodovini območja znotraj današnjih meja Slovenije se je od začetka 16. stoletja tak potres zgodil najmanj 50-krat.
Kot so za Nedeljski dnevnik pojasnili pri upravi za zaščito in reševanje, »je ocena ogroženosti Slovenije zaradi potresov namenjena predvsem potrebam sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami«. Ta temelji predvsem na karti potresne nevarnosti. Na podlagi česa torej občine obarvajo rdeče? »Te so zaradi večje koncentracije prebivalstva, stavb in drugih elementov v okolju bolj ogrožene oziroma bi lahko na njihovih območjih v primeru potresa prišlo do večje škode in življenjske ogroženosti večjega števila ljudi, s tem pa tudi do večjih potreb v zvezi z angažiranjem sil za zaščito, reševanje in pomoč.«
Avtorji ocene ogroženosti še navajajo, da vse te predpostavke ne pomenijo, da ni verjetnosti za potres z učinki, ki so večji od predvidevanj na karti potresne intenzitete. Možnosti za to so sicer majhne, toda idrijski potres iz leta 1511 potrjuje takšno domnevo. Idrijsko območje je na karti uvrščeno v območje z intenziteto, ki povzroča močne poškodbe (osma stopnja), toda ocenjujejo, da je bil tedaj potres zelo rušilen oziroma celo desete stopnje po evropski potresni lestvici, kar pomeni, da se mnoge navadne dobro zgrajene stavbe porušijo.
Plitva žarišča
Dr. Barbara Šket Motnikar z agencije za okolje, kjer se med drugim ukvarjajo z vprašanjem potresne nevarnosti, poudarja, da je ta v Sloveniji zmerna. »Potresi ne presegajo magnitude 7, a so učinki zaradi plitvih žarišč lahko dokaj veliki,« je povedala sogovornica.
Z oddaljevanjem od jedra v Ljubljani in okolici se pričakovana intenziteta zmanjša na sedmo stopnjo, na skrajnem severovzhodnem in jugozahodnem delu pa na šesto stopnjo.
Za ponazoritev, osmo stopnjo pri agenciji za okolje opisujejo takole: »Mnogi ljudje s težavo lovijo ravnotežje. Pojavijo se velike razpoke na stenah mnogih stavb. Pri posameznih dobro grajenih navadnih stavbah se porušijo stene, slabo grajene stavbe se lahko porušijo.«
Najbolj živ je spomin na potresa, ki sta pred leti prizadela Posočje. Posebno leta 1998 je bilo hudo. Milan Štulc, ki je bil poveljnik tamkajšnje civilne zaščite v času potresa, je slikovito opisal spomin na dogodek: »To je ena najhujših izkušenj. Takrat sem bil poveljnik civilne zaščite in sem moral zapustiti družino ter opravljati delo. Na mizi smo imeli velikonočno kosilo, ko se je zgodilo. Vsak se je ustrašil, stekel na različne konce in kraje. Žal nekateri v takem primeru skočijo skozi okno in se poškodujejo. Strah je bil velik. Tisti, ki pravijo, da jih ni strah, bodisi lažejo bodisi je nekaj narobe z njimi.«
Sam je najprej skočil do podboja pod vrati in tam zadržal družino. »Taka izkušnja ostane za vedno. Na Bovškem je to videti tudi tako, da so ljudje bolj razburjeni od drugih, ki niso doživeli česa takega. Potres je nekaj, s čimer moramo živeti. Zdaj se zgodi, da se, ko mimo hiše zapelje težji tovornjak, pogosto spogledamo, ali so se nemara stresla tla,« je še dodal.
Od takrat se je na področju potresne varnosti v Sloveniji marsikaj spremenilo. Potres v Posočju je bil najmočnejši pri nas v stotih letih. Na tem primeru so se odgovorne inštitucije naučile marsikaj novega. Tisti potres je imel intenziteto med sedmo in osmo stopnjo, žarišče je bilo med dolino Lepene in Krnskim pogorjem v globini osmih kilometrov. Takrat je imela Slovenija sedem opazovalnic, danes ima sodobno mrežo s 26 opazovalnicami. Komunikacije so bile precej slabše od današnjih.
Takrat država tudi ni imela scenarija za popotresno obnovo. Naj spomnimo, da je za spoznanje šibkejši potres nato Posočje stresel še leta 2004. Od takrat so za obnovo in izboljšanje potresne varnosti objektov namenili okoli 70 milijonov evrov.
A stroka kljub intenzivnemu delu še vedno nima vseh potrebnih informacij. Tako denimo ni celovitih podatkov o potresni ranljivosti in ogroženosti industrijskih in infrastrukturnih objektov, navajajo v oceni ogroženosti.
Več je znanega o nekaterih stavbah v Ljubljani. Ta sodi med najbolj ogrožena območja pri nas. Ljubljanski potres, o katerem je precej govora, je bil med močnejšimi v zadnjih stoletjih in se je zgodil aprila 1895 malo po 20. uri po svetovnem času. Ocenjujejo, da je bil močan za osmo ali deveto stopnjo po evropski lestvici. Njegovo moč ponazarjajo pričevanja, da so potres čutili prebivalci Dunaja, Splita ter v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria. Ljubljana je takrat imela okoli 31.000 prebivalcev. Potres je poškodoval okoli desetino zgradb.
Stolpnice, sesute v prah
Prav o Ljubljani je bilo v preteklih dneh objavljenih kar nekaj novinarskih prispevkov. Posebno v časniku Dnevnik so poročali obsežneje, izhajajoči iz dejstva, da so na ljubljanski občini naročili študijo ogroženosti, saj so številne večstanovanjske hiše, tudi stolpnice, zgrajene pred letom 1963, potresno nevarne. Nekatere bi se lahko sesule v prah. Samo v Ljubljani v potresno ranljivih stanovanjih živi več kot 86.000 Ljubljančanov. Mestna občina si prizadeva, da bi denar za izboljšanje potresne varnosti objektov morda dobili v Evropi, toda take možnosti so majhne. Stroški za posege bi utegnili biti gromozanski. V nekaterih primerih je ceneje zgraditi nove stavbe.
Občutek, da je Slovenija ogrožena, je torej povsem upravičen. Tudi rdeča obarvanost zemljevidov temelji na strokovnih predpostavkah. Že pogled v zgodovino pokaže, da gre za resno vprašanje. Državna mreža potresnih opazovalnic pa vsako leto na ozemlju Slovenije zazna več tisoč šibkih potresov, od katerih jih prebivalci čutijo nekaj deset. O tem čim več govoriti torej ni odveč. Nekateri sogovorniki ugotavljajo, da se o tem vse premalo govori in objavlja v medijih. In kaj storiti? Milan Štulc iz izkušenj odgovarja na kratko: »Gradnja, gradnja in še enkrat gradnja.«
