»Ta vlak je najbolj zaseden, a boste lahko sedeli,« je dejala prodajalka vozovnic na železniški postaji v Domžalah. Do prihoda vlaka je manjkalo še kakšnih 20 minut in nič ni kazalo na to, da se bo treba drenjati. Potem so počasi začeli prihajati delavci, študentje in šolarji, ki so za pot proti Ljubljani izbrali vlak. Ob jutranjem žvrgolenju ptičev so nekateri zehali, drugi nemo zrli predse, tretji tipkali na mobilne telefone… Podobno kot so bile dežne kaplje vse gostejše, je na postajo kapljalo vse več ljudi. Mraz jim je stiskal telesa in se jim zažiral v kosti, da so verjetno komaj čakali, da se bodo lahko odpeljali iz Domžal. Niso se dolgo tresli. Ko je lokomotiva z le dvominutno zamudo prisopihala v središče mesta, je nanjo čakalo že okrog 70 ljudi. Porajalo se je vprašanje, ali bo napoved prodajalke držala.
Kratek postanek v Črnučah
Imela je prav. Potniki so poskakali na vlak in si urno poiskali svoj širok, skoraj kraljevsko udoben sedež. Sedišča so se hitro napolnila, a je bilo, kot je vedela prodajalka, resnično dovolj prostora za vse, zato nikomur ni bilo treba stati. Med potniki sta bila prijatelja Gregor in Vito – dobra poznavalca vlakov Slovenskih železnic. Že več kot dvajset let se vozita po tej progi. »Prav veliko se v dveh desetletjih ni spremenilo. Vlak je isti, nove so prevleke na sedežih in vrata,« sta dopolnjevala drug drugega, medtem ko so se potniki že oddaljevali od postaje in so v daljavi videli domžalske hiše. »Starejši vlaki so mi bolj všeč kot novi. Pa tudi bolj udobni so,« je dodal Gregor.
Vlak je šel naprej, mimo trzinske obvoznice, kjer je že počasi nastajala kolona, ko se je pogovor o javnem potniškem prometu vse bolj razvijal. »Lahko bi bilo slabše, lahko pa tudi bolje,« je večkrat ponovil Vito, ki kljub ne ravno najbolj moderni vlakovni kompoziciji na tak način najhitreje pride do službe. Približno dvajset minut in se izkrca na Brinju, od koder ga le še nekaj korakov loči od delovnega mesta. »Imam letno vozovnico, ki je zdaj ugodnejša kot še nedavno. Prej si plačal za deset mesecev, zdaj plačaš za osem in se voziš celo leto. Pa tudi na roko ti gredo, če si ti na primer življenjska situacija spremeni in vozovnice ne potrebuješ več. V tem primeru lahko zaprosiš, da vrneš vozovnico, oni pa ti vrnejo denar. Lani, ko so znižali ceno, sem preklical vozovnico in jo vzel po novi ceni,« je bil gostobeseden Vito, medtem ko so mimo nas polzela drevesa, vrtički in smo se približevali modrikasti Savi ter postaji v Črnučah. Tu je bilo treba počakati nekaj kratkih minut, da je vlak, ki je prihajal iz Domžal, zamenjal tire s tistim, ki je bil na poti v drugo smer. Da je na tem mestu večkrat vir zamude, sta poznavalsko razložila Vito in Gregor.
Nekatere motijo zamude
Nekoliko manj kot nad udobjem je bil Vito navdušen nad zamudami, a se tudi zaradi tega ni pretirano pritoževal. »Če vlak zamudi kakšno minuto, to ni nič takšnega. A če se redno voziš z njim, se minute hitro seštevajo,« je dejal, medtem ko smo se spomnili na uporabnika twitterja, ki se je temeljito posvetil zamudam na relaciji Domžale–Ljubljana. Spremljal jih je od tretjega oktobra lani do dvanajstega maja. V tem času je naštel za 8 ur in 50 minut zamud, medtem ko je iz odgovora Slovenskih železnic razbrati, da se zamude v povprečju na vlak merijo v sekundah, ne minutah. »Tudi sam sem že razmišljal, da sem na postaji izgubil za kakšen delovnik časa,« je dejal Vito, ki ga enako kot njegovega prijatelja Gregorja precej bolj moti nekaj drugega. Ob poletni vročini je namreč, kot pravita, vožnja brez klimatskih naprav neznosna. A se jima zdi najboljša možnost potovanje z vlakom. Četudi včasih pride do okvare. »Približno enkrat na leto se vlak pokvari. Nekoč je eno uro trajalo, da so se odločili, kaj bodo naredili z nami,« je dejal Vito.
Pot se je približevala koncu. Vito je izstopil na Brinju, Gregor je ostal. Še nekaj minut in vlak je bil v središču Ljubljane, kjer smo svoje sedež zapustili tudi ostali. Potniki so se zgrnili na glavno železniško postajo in vsak s svojimi mislimi odšli šoli, fakulteti in službi, nekateri pa tudi prijetnejšim opravkom naproti.
