Militaristični (pol)absolutizem, ki je zavladal ob vpeljavi izrednih razmer po sarajevskem atentatu, ni ne na fronti ne na domačih tleh rešil nobenega problema, zaradi katerega je cesar Franc Jožef poleti 1914 »zajahal konja«. Metuzalemski vladar, čigar otopelost je srednjo Evropo pahnila v vrtince velike vojne, je v zadnjih letih svoje vlade bolj kot vitalnost državne skupnosti demonstriral tehtnost misli »resnično častivrednega« Williama Ewarta Gladstona, ki je spomladi 1880 dejal: »Na zemljevidu sveta ni kraja, na katerega morete postaviti prst in reči: Tu je Avstrija naredila nekaj dobrega.«
Mrtvoudi parlament
Dunajski parlament, ki je s sprejemom temeljnih zakonov (1867) postal resen ustavni dejavnik, julija 1914 pri izbruhu vojne ni odigral nikakršne vloge. Ministri Franca Jožefa so poskrbeli, da so ga nehali sklicevati že nekaj mesecev pred veliko morijo. Novi cesar Karel, ki je bil poln dobrih namenov, vendar pa jih zaradi neizkušenosti, šibke volje in čedalje večje vdanosti »kralju alkoholu« ni zmogel uresničiti, je po smrti svojega starosvetnega predhodnika (1916) z oživitvijo dela zastopnikov ljudstva hotel demonstrirati prelom s preteklostjo. Monarhija naj bi na neki način vstopila v novo štetje časa. Vladar naj bi poslej sodeloval s parlamentom, ki se ga je Franc Jožef trmasto izogibal.
Medtem ko so državni organi, ki so v zahodni polovici habsburške monarhije vodili bojevanje, zaradi strahovitih izgub armade na fronti in šepajoče preskrbe v zaledju naglo izgubljali ugled, so poslanci v veliki meri še veljali za neomadeževane. Tako ni bilo v nobeni drugi deželi, ki se je zapletla v planetarno merjenje moči med centralnimi silami in antanto, saj so v njih parlamenti delovali, poslanci pa so s komaj katero izjemo vneto glasovali za vojna posojila. V Cislajtaniji, ki se je leta 1915 uradno preimenovala v Avstrijo, sta si krona in vlada zato od vnovičnega delovanja državnega zbora veliko obetali.
Toda poslanci so vrhove monarhije presenetili. Zlasti zastopniki slovanskih narodov, ki so se med vojno znašli pod hudim pritiskom – niso umanjkali niti odvzemi mandatov (Franc Grafenauer) niti smrtne obsodbe (Karel Kramář, Alois Rašín) – so hoteli oblikovati povsem nove razmere. Avstro-Ogrska, ki je ob izbruhu sovražnosti za talce v Dalmaciji jemala celo lastne državljane, je pokazala, da njena dotedanja ureditev ne narodom ne posameznikom za njenimi mejniki ne ponuja obetavnih perspektiv. Poslanci južnih Slovanov so se 29. maja 1917 združili v enoten parlamentarni klub, katerega voditelj je postal Anton Korošec, ter ob obnovitvi dela parlamenta naslednjega dne podali svojo načelno izjavo. V njej so poudarili, »naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju«. Prav tako so razglasili, da se bodo dela parlamenta udeleževali le z namenom uresničitve tega cilja – torej ne brezpogojno, temveč s pridržkom. Kot vir svojih zahtev so navedli narodno načelo in hrvaško državno pravo.
Podobno deklaracijo so 30. maja 1917 podali tudi češki poslanci, ki so neposredno napadli strukturo dvojne monarhije. Zahtevali so njeno preoblikovanje v zvezo enakopravnih narodnih držav. Med njimi seveda ne sme manjkati Češka, ki mora biti urejena demokratično. Njen obseg naj se uskladi z načeli zgodovinskega in naravnega narodnega prava, ki ne pozablja na Slovake. Deklaracija čeških poslancev je prav tako omenjala dinastijo, vendar je njeno ime povezovala z obstoječo monarhijo, ki vsem svojim skupnostim ni zagotovila enakopravnosti. Parlamentarci iz dežel krone sv. Václava so menili, da interes vladajoče hiše zahteva uresničitev njihovih zahtev, niso pa čutili potrebe, da bi njeno mesto v novi ureditvi s čimerkoli zajamčili.
Tako češka kakor južnoslovanska deklaracija sta se sklicevali na demokracijo. Druga jo je postavljala celo v sam temelj prihodnje skupne nacionalne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. S tem je bila dinastiji namenjena le reprezentativna vloga. Ko je pozneje v boju za interpretacijo Majniške deklaracije predvsem po zaslugi Janeza Evangelista Kreka in Antona Korošca zmagalo stališče, da le-ta predstavlja minimum zahtev južnih Slovanov, je prvotno predvidena vloga vladajoče hiše mogla odpasti brez dramatičnega preloma. Več kot 300.000 podpisnikov peticije v podporo politiki državnih poslancev si glave pač ni belilo s čedalje bolj votlim habsburškim žezlom. Ljudje so bili usmerjeni k obzorjem novega življenja, ki ga je Anton Korošec napovedal z besedami iz Biblije: »Dvignite glave, ker približuje se vaše odrešenje!« Jugoslavije še nikoli ni bilo in si jo je vsakdo lahko predstavljal po svoje. Postala je drugo ime za obljubljeno deželo – in za vse, kar habsburška monarhija ni bila.
Biblične parabole
Prebivalci slovenskih dežel, ki so občutili trdo roko vojaškega (pol)absolutizma, so dobro vedeli, kaj je cenzura. Zato so pogosto uporabljali biblične parabole. Prav tako jim ni bilo neznano, kam vodijo obtožbe veleizdaje. Zato so govorili o dinastiji tudi tedaj, ko se niso več menili zanjo. Seveda so se najtežji očitki o nezvestobi kroni pojavili tudi v ustih tistih, ki so nasprotovali zagovornikom Majniške deklaracije. A Krek je tedaj zaklical: »Suženjstvo je veleizdaja!« Ko je misel »profesorja sveta« Thomasa Woodrowa Wilsona začela preoblikovati stvarnost, je Slovencem, Hrvatom in Srbom takšno razumevanje Majniške deklaracije odprlo pot k samoodločbi. Ameriški predsednik, ki je v svojih štirinajstih točkah januarja 1918 narodom Avstro-Ogrske namenjal zgolj avtonomijo, je z julija razglašenimi štirimi načeli in s septembrskimi petimi mirovnimi pogoji nastopil kot križar narodne svobode in demokracije. Marsikje so ga šteli za mesijo.
Majniška deklaracija je bila velikokrat razlagana v različnih, tudi povsem nasprotujočih si smereh. Zgodovina je bila pri nas pač pogosto razumljena kot »politika za nazaj«. Henrik Tuma je deklaracijo štel za dokument, ki je nastal v soglasju z vlado. V njej je videl predvsem habsburško žezlo, utemeljevanja v demokraciji pa ne. Liberalci so po letu 1918 radi očitali katolikom, da so Majniško deklaracijo razumeli dobesedno, medtem ko so jo oni dinamično, v skladu s političnimi spremembami. Pa to ne drži: tudi Vseslovenska ljudska stranka je prerasla habsburški okvir. Nazadnje je Korošec zavrnil celo tisto ponudbo krone, ki je z obetom oblikovanja zveze narodnih držav v zahodni polovici Avstro-Ogrske skorajda izpolnjevala deklaracijo Češke zveze in program Wilsonovih štirinajstih točk. Narodni voditelj je vedel, da Slovenci niso oblikovali habsburške monarhije in je sami tudi ne bi mogli ohraniti. Stari okvir pa je utesnjeval vse. Prva je obstoječi red porušila Ogrska, ki je še pred koncem velike morije razglasila, da z Avstrijo ni več v realni, temveč zgolj še v personalni uniji.
V Titovi Jugoslaviji o Majniški deklaraciji sprva ni bilo dosti besed. Neposredno po drugi svetovni vojni je celo samo ime države, ki je bila inicirano z njo, marsikomu šlo težko z jezika. Partijski politbiro je šele 23. novembra 1945 sklenil, da območje njegove vladavine ne bo na ZSSR spominjajoča Zveza ljudskih republik, temveč Federativna ljudska republika Jugoslavija. V širši javni spomin se je Majniška deklaracija lahko vrnila šele leta 1971 z monografijo Janka Pleterskega Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Vrhovi Titove federacije, ki se je tedaj soočala s hudo krizo, so očitno presodili, da zgolj marksistična ideologija, ki je oznanjala, da v komunizmu sedanjost gospoduje preteklosti, ni zadosten kohezivni element države, in so ji začeli iskati še drugačne – tudi zgodovinske – utemeljitve.
