Postojnska jama – stara je kakor Zemlja, poznamo pa jo komaj dvesto let

»Ondi sem najdu nebesa, tako se vse sveti in lesketa!«

Skromni junak, o katerem govori literat, je Luka Čeč, jamski svetilničar, ki je 14. aprila 1818 med poskusom namestitve piramide s transparentom za dobrodošlico cesarju Francu I. in njegovi ženi Karli Avgusti po srečnem naključju odkril notranje dele Postojnske jame. Takrat je bila jama znana le do naravnega mostu čez reko Pivko. Čeč je med plezanjem na skalo za dobre pol ure izginil v temo, nato se je vrnil, povedal, da je odkril novo jamo, in vzkliknil: »Ondi sem najdu nebesa, tako se vse sveti in lesketa!« Toda Čeč sadov svojega dela ni užival. »Do sredine 19. stoletja so zasluge za to odkritje pripisovali postojnskemu okrožnemu blagajniku Josipu Jeršinoviču. Šele dunajski speleolog Adolf Schmidl je Čeču skoraj dvajset let po njegovi smrti (leta 1836 je umrl zaradi kolere, star 51 let, op. p.) potrdil njegovo vlogo pri odkrivanju Postojnske jame,« razloži Alenka Čuk, zgodovinarka v Notranjskem muzeju Postojna.

Luka Čeč je po njenih navedbah sodeloval tudi pri urejanju poti v jami. Za znamenitim kapnikom, imenovanim Zavesa, je uredil bazenček s človeškimi ribicami, v parku pred jamo je zasadil tudi prvo drevje. Leta 1831 je v Postojnski jami za nameček našel jamskega hroščka drobnovratnika, ki velja za prvega jamskega nevretenčarja na svetu. Ta najdba je v jamo privabila številne raziskovalce, Slovenija pa je z njegovim odkritjem postala zibelka nove smeri v biologiji – speleobiologije. Dokler ni Čeč na Veliki gori odkril hroščka drobnovratnika, je namreč v svetu veljalo, da v podzemlju zaradi teme ni življenja.

Kolikor so plačali, toliko svetlobe so dobili

V zahvalo Luki Čeču in v spomin nanj so v Postojni postavili tri spominske plošče (ena je na njegovi rojstni hiši na Ljubljanski cesti 20, druga v jamski Plesni dvorani in tretja pred izhodom iz jame). Po njem se imenujeta tudi postojnsko jamarsko društvo in ena od uličic v starem mestnem jedru, od letos še peron v Postojnski jami. Zelo skromna nagrada, upoštevaje dejstvo, da je njegovo odkritje v 200 letih v Postojnsko jamo zvabilo že več kot 38 milijonov obiskovalcev (39-milijontega bodo predvidoma gostili spomladi 2019). Zgodovinarka Čukova ob tem poudarja, da ima Luka Čeč za Postojno velik pomen. »V njegovem času je bila povprečen trg, mesto postane leta 1909, zahvaljujoč tudi svetovno znani kraški jami, v kateri in ob kateri dobi službo ogromno ljudi, v Postojni se razvija gostinstvo, gradijo hotele, ustanovijo turistično društvo…«

Sprva so v jamo prihajali le najpogumnejši, saj ni bila osvetljena. Najstarejši podpisi obiskovalcev na stenah v Rovu starih podpisov naj bi bili iz leta 1213, vendar danes niso vidni, so pa dokazljivi tisti iz sredine 14. stoletja. Po Čečevem odkritju notranjih delov jame so jo začeli obiskovati vsi, ki so takrat kaj veljali, tudi cesarji, nadvojvode, generali… V začetku je bil obisk finančno velik zalogaj. Jamo so namreč osvetljevali z oljnimi svetilkami. V pomoč so jim bile tudi sveče, pritrjene na jamskih stenah, ki so jih svetilničarji prižgali, preden so gostje prišli v določen predel, in jih takoj nato spet ugasnili. Od vsote, ki so jo obiskovalci namenili za razsvetljavo, je bilo odvisno, kako močna bo. Izbirali so lahko med le nekaj svečami, med veliko razsvetljavo, ki so jo zagotovili s štirimi do petimi kilogrami sveč, ko so v jamo prišle kronane glave, pa so od soja tisočih sveč bolele oči. Še v začetku 19. stoletja so v strugo Pivke metali tudi snope slame, da so vsaj za trenutek razsvetlili Veliko dvorano. Julija 1883, ko je jamo drugič obiskal cesar Franc Jožef I., pa je v Plesni dvorani prvič začasno zasvetila električna luč, v njej je cesar tudi nazdravil s kozarcem vipavskega pikolita. Namestili so tri luči, ki so si jih izposodili na Dunaju. Leto kasneje je Postojnska jama kot tretja jama na svetu dobila stalno električno razsvetljavo. To je število obiskovalcev močno povečalo. »Ljudje so se čudili videnemu. Nekateri so bili navdušeni, drugi ne, meneč, da je z elektrifikacijo izginila romantika v jami,« pripomni Alenka Čuk.

Železniško progo Dunaj–Trst so želeli speljati skozi jamo

Postojnsko jamo so po Čečevem odkritju za leto dni zaprli za obiskovalce, da so jo pripravili za organiziran obisk. V njej so uredili poti, vzpostavili so vodniško službo in vpisne knjige, v katere so se obiskovalci vpisovali zaradi varnosti. Prvo leto se jih je vanjo vpisalo 114, prvi uradni obiskovalec pa je bil 17. avgusta 1819 avstrijski prestolonaslednik Ferdinand I. Ogledal si je tudi Črno jamo, kjer so vodniki zanj ulovili nekaj človeških ribic, piše v knjigi Postojnska jama avtorice Alenke Čuk. Obisk jame se po letu 1857, ko zgradijo železniško progo Dunaj–Trst (obstajale so celo ideje, da bi jo speljali skozi Postojnsko jamo, a jih na srečo niso uresničili), občutno poveča, saj je železnica pocenila prevozne stroške. Čukova poudarja, da je število obiskovalcev jame nihalo. V času kužnih bolezni in vojn je obisk upadel. »Vsi mejniki, ki so pomembni za življenje, vplivajo tudi na obisk jame,« pove zgodovinarka in v zvezi s tem naniza nekaj prelomnih letnic: leta 1833 število obiskovalcev prvič preseže tisočico, leta 1901 prvič govorimo o petmestni številki (10.876), leta 1926 prvič prodajo več kot 100.000 vstopnic (110.636), doslej rekordno pa je bilo leto 1985 s skoraj 950.000 obiskovalci, a se že pet let kasneje zaradi razpada Jugoslavije zgodi velikanski osip, saj v jami naštejejo vsega 150.000 gostov. Zanimivo je tudi to, da jih je v prvih sto letih prišlo približno milijon, v naslednjih sto letih pa skoraj 38 milijonov.

V treh urah iz jame odposlali 37.000 razglednic

Zgodovinarka Čukova izpostavi tudi velik pomen, ki ga ima za jamo in Postojno sploh nekdanji postojnski glavar Anton Globočnik. Bil je namreč tudi predsednik jamske komisije, danes bi temu rekli predsednik upravnega odbora. V času njegovega glavarstva (v letih od 1863 do 1885) so v jami zgradili železnico (železniške tire so položili leta 1872, po njih pa so obiskovalce sprva prevažali s faetoni, železnimi vozički, ki so jih potiskali jamski vodniki; dobrega pol stoletja kasneje, leta 1924, je ročno železnico nadomestila motorna vleka), jo elektrificirali in leta 1899 vzpostavili podzemni poštni urad, edinstven na svetu, saj so lahko obiskovalci pozdrave in razglednice z ilustriranim poštnim žigom z motivom človeške ribice pošiljali neposredno iz podzemlja. Leta 1909 je bilo na binkoštni ponedeljek v jami 12.000 obiskovalcev, ki so v treh urah odposlali 37.000 razglednic. Leta 1911 so za binkošti odposlali 75.000 razglednic, ob Marijinem vnebovzetju istega leta pa še 47.800. »Danes so razglednice v veliki meri nadomestili drugačni načini pošiljanja fotografij s pozdravi, a kljub temu še niso šle v pozabo. Še vedno številni obiskovalci radi napišejo prijazno misel sorodniku ali prijatelju in širijo vedenje o lepotah Postojnske jame. V zadnjih letih tako po svetu zaokroži od 60.000 do 80.000 lepih pozdravov,« so nam povedali v družbi Postojnska jama, ki je upravljalka jame od leta 2010.

Da bi povečali število obiskovalcev, so imeli v Plesni dvorani vsako leto na binkoštni ponedeljek (kasneje tudi 15. avgusta) jamsko slavje. Dvorano so na ta dan razkošno osvetlili in v njej priredili ples, Postojnčani pa so imeli brezplačen vstop. Po poročanju nekaterih tržaških časnikov je samo leta 1923 na račun binkoštnega slavja jama sprejela 7342 ljudi, trideset postojnskih gostincev pa je zaklalo 38 teličkov in 3000 piščancev, ki so jih lačni gostje pospravili skupaj s kar petimi tonami kruha. Nekoč tradicionalno binkoštno slavje so v jami ponovno oživili v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Ohranjajo tudi tradicijo binkoštnega ponedeljka, ko si lahko občani občine Postojna jamo ogledajo brezplačno.

Ribja jajčka so pazili 24 ur na dan

Najslavnejša prebivalka Postojnske jame je človeška ribica, ki je s povprečno tridesetimi centimetri, kolikor meri v dolžino, največja jamska žival na svetu. Izvrstno je prilagojena jamskemu življenju; nima ne oči ne pigmenta, brez hrane lahko preživi več kot deset let. Nekoč so domačini verjeli, da v Postojnski jami straši grozen zmaj. Ker se ga niso mogli znebiti, so na pomoč poklicali prebrisanega pastirčka Jakoba izpod Nanosa. Ta je z živim apnom nagačil tele, ki ga je zmaj požrl, se nato napil vode iz reke Pivke, ki teče skozi jamo, apno se je vnelo in zmaju je počil trebuh. Domačini so si nato iz njegove kože sešili torbe, najlepšo in največjo so podarili pastirčku, njih pa se je oprijel vzdevek torbarji.

Od tod poimenovanje zmajčki za enaindvajset mladičkov, ki so se pred dvema letoma izlegli v jamskem akvariju. To je bil življenjski projekt Katje Dolenc Batagelj, izvršne direktorice marketinga v družbi Postojnska jama. Takole se Dolenc-Batageljeva spominja rojstva zmajčkov: »Odlaganje jajčec se je dogajalo v velikem akvariju, vsem na očeh. Ko je bil razvoj embria v fazi, da bi se začele ribice počasi izlegati, smo morali jajčeca preseliti, sicer jih ne bi več imeli pod nadzorom. Kamen, na katerem so bila pritrjena, smo morali previdno vzeti iz vode, ki ima vsega devet stopinj, in jajčeca v posodi prenesti na drugo lokacijo. Ker so na kamnu visela kot na pajčevini in bi jih lahko poškodoval že rahel tresljaj vode, je bilo to opravilo izjemno zahtevno. Mož (Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora družbe Postojnska jama, op. p.) je bil takrat sicer bolan, z vročino, a ker sem zaupala le njemu, ker sem verjela, da bo delo opravil tako, kot je treba, je on prenesel kamen z jajčeci človeške ribice. Uspelo je, a se je velika negotovost kljub temu nadaljevala, saj v naravi ni še nihče videl, kako se razmnožujejo človeške ribice, zato smo bili na trnih glede tega, ali bo izleganje ribic v akvariju uspelo ali ne. V tej zgodbi je bilo veliko srčnosti vseh sodelujočih, od hišnih biologov do dr. Malijeve z ljubljanske biotehniške fakultete. Rekla sem si, da bom storila vse, da te ribice dobimo, zato smo jajčka pazili 24 ur na dan.«

Človeške ribice se lahko kar fajn »nabašejo«

Marjan Batagelj doda, da so dogajanje ves čas spremljale infrardeče kamere. »Beležile so vse, od odlaganja jajčec do izleganja vsakega posameznega zmajčka. Imamo na desettisoče ur posnetkov. Žena je noč in dan visela pred kamero, in če je opazila, da je kaj narobe, je bilo treba nemudoma v jamo,« pove Marjan Batagelj, njegova žena pa je hvaležna za to, da nikomur iz ekipe ni bilo nikoli težko oditi v jamo ob še tako nenavadnih urah.

V akvariju Postojnske jame se je izleglo 22 mladičkov človeške ribice, le eden ni preživel, enemu pa so na svet pomagali s »carskim rezom«. »Delež preživetja je fantastičen. Očitno smo, to nam priznavajo tudi strokovnjaki, vzpostavili idealne pogoje za razmnoževanje človeške ribice,« ponosno pove Katja Batagelj Dolenc in doda, da življenje zmajčkov ni več ogroženo. Trenutno jih imajo v majhnih akvarijih. Sprva so bili v enem tudi po trije, a ko se je trojica med seboj stepla in je eden ostal brez tačke, so jih ločili, poškodovanemu zmajčku, ki so ga poimenovali Viktor (Zmagovalec), pa že raste nov ud. Zdaj je vsak ribji mladiček v svojem akvariju, kje, pa iz varnostnih razlogov Batageljeva ne razkrijeta. »So v laboratorijskem delu. Nekoč jih bomo zelo omejeno najbrž pokazali javnosti, vendar ne vseh.«

Eden od »porodničarjev« je bil tudi biolog Primož Gnezda, ki je zaposlen v Postojnski jami. Pravi, da je bilo rojevanje zmajčkov zelo stresno tudi za biologe, saj s tem niso imeli izkušenj in ni bilo povsem jasno, kaj delati. Oddahnil si je, ko se je vse srečno razpletlo, in dodal, da mladički človeške ribice zdaj pridno rastejo, saj so v dveh letih dosegli tretjino velikosti odrasle živali. »Imamo jih v čisti vodi, hranimo jih, trenutno so veliki od deset do enajst centimetrov,« pojasni Primož. Človeške ribice v Postojnski jami se prehranjujejo s potočnimi rakci postranicami, ki jim jih naberejo biologi, posebej za mladičke pa gojijo tudi bele črve, in sicer v zemlji, ki ji dodajo nekaj vode, hranijo pa jih s kruhom in mlekom. Posamezni ribici na mesec namenijo približno sto rakcev. »V akvarij damo žive, in ko ne vidimo plavati nobenega več, damo novo hrano. To je enkrat na mesec ali na dva meseca.« Primož tudi ugotavlja, da človeške ribice pri prehranjevanju nimajo zavor. »Lahko se kar fajn nabašejo.«

Takega betona danes ne delajo več

Med legende, povezane s Postojnsko jamo, sodi tudi tamkajšnji Hotel Jama, stisnjen med skale, ki so ga odprli v začetku 70. let prejšnjega stoletja, istočasno kot avtocesto Postojna–Vrhnika. Zadnja leta je zaprt sameval, zato je bil v občinskem prostorskem načrtu predviden za rušenje, a ga je družba Postojnska jama pred dvema letoma obnovila in znova deluje. Pri obnovi je sodeloval tudi izkušen hotelir Bogdan Lipovšek, ki je skrbel za standarde in funkcionalnost objekta. »To je hotel, ki se polni sam od sebe, saj stoji ob svetovni turistični znamenitosti. Če ga ne bi bilo, bi vsi, ki bi potovali mimo, spali kje drugje, verjetno na Hrvaškem ali v Italiji. Tako pa te goste zadržijo tukaj,« je o pravilnosti odločitve za oživitev hotela prepričan Lipovšek.

Prevzela sta ga racionalnost in profesionalnost pri projektiranju Hotela Jama, ki je delo arhitekta Tihomirja Stepanova. »Centralna kuhinja je postavljena tako, da so najkrajše poti do vsakega mesta strežbe. Hodniki so dovolj široki, da zadovoljijo sodobne standarde. Kopalnice ravno tako. Najprej smo preverili, ali lahko s sobami po današnjih evropskih hotelskih standardih sploh pridemo v kategorijo štirih zvezdic. Brez težav. Hotel je bil zgrajen racionalno in smiselno. Je neverjetno lepo lociran, pod skalo. Fizično in tudi estetsko ni moteč pri vstopu v jamo. Velika napaka bi bila, če bi ga porušili. Že samo rušenje in odvoz ruševin bi po naši oceni stala tretjino vrednosti obnove. In kaj bi bilo tam? Luknja. Hotel Jama sodi med boljše slovenske hotele. Tudi po obnovi. Gradbenik, ki je preveril beton, je celo izjavil, da takega betona danes ne delajo več,« pripoveduje Lipovšek.

Muzej prisluškovanja

Tudi Marjan Batagelj delo arhitekta Tihomirja Stepanova zelo pohvali. »Ko smo med obnovo vse ’slekli’ in je ostalo le ogrodje, smo si rekli: pa saj boljšega hotela ne bi mogli imeti. Zato smo na skelet le obesili nove vsebine,« pove Batagelj in napove, da bodo v začetku prihodnjega leta v Hotelu Jama odprli tudi muzej prisluškovanja. »Ko bomo obiskovalce odpeljali tja, se bodo preselili v čase izpred štiridesetih let. V delu hotela je bila namreč prisluškovalnica. Marsikdo je vedel zanjo, a nihče ni govoril o njej. Kot da je nevidna. Ko je šla obnova hotela h koncu, sem v delu pod nadstreškom opazil, da niso zamenjali vrat. Ko sem delavce vprašal, zakaj ne, so odgovorili, da nimajo ključa, da ga ima Telekom. Naslednji dan smo izvedeli, da ga tudi oni nimajo, zato smo prežagali ključavnico. V prostoru za debelimi zunanjimi vrati ni bilo ničesar, le nekaj prašnih polic, a v njem so bila še ena vrata, za njimi pa povsem drug svet. V znameniti sobi, imenovani 'vmesni delilnik', so bile naprave, s katerimi so prisluškovali. V ta prostor je vodilo več poti, iz njega je bilo mogoče priti neposredno v jamo, v garaže vlakcev. Sklepati gre, da je bil ozvočen tudi del hotela, tudi predsedniški apartma, v katerem so spali mnogi državniki. V hotelski avli so bile  tri telefonske govorilnice, in ko smo jih ob obnovi podrli, smo tudi tam naleteli na mini prisluškovalnico, dostop do katere je bil skozi prostor za čistilke,« v zvezi s prisluškovanjem v Hotelu Jama pravi predsednik upravnega odbora družbe Postojnska jama Marjan Batagelj.

Bogdana Lipovška znamenita soba 'vmesni delilnik' ne preseneča, saj so v Hotelu Jama prenočevali tudi visoki vojaški častniki, vojaška obveščevalna služba pa je prisluškovala svojim oficirjem. »Takih vmesnih delilnikov je bilo po hotelih ogromno. Tudi v bivšem ljubljanskem Holiday Innu je bil, in ko sem kot direktor skušal priti vanj, si vzdrževalec ni upal odkleniti vrat. Rekel je: Sem pa samo policaji hodijo. Potem so ključavnico kar prevrtali z električnim svedrom. Bil sem malo razočaran. V notranjosti so bili aluminijasta miza in aluminijast stol, pepelnik in v njem cigareta Filter 57 ter shema telefonov po hotelu. To se dogaja po vsem svetu. To ni velika zgodba,« meni Lipovšek. Na vprašanje o smiselnosti muzeja prisluškovanja v Hotelu Jama pa v šali odvrne: »Ne vem, kaj bi lahko bilo v njem. Uho katerega od udbovcev?«