Posamezna slovenska sodišča predpise in sodno prakso s področja dostopa do informacij javnega značaja tolmačijo tako restriktivno, da praktično nepredušno zaprejo vrata pred javnostjo. Čeprav so sojenja po slovenski ustavi javna, prav javnost sojenja pa je tudi ena od garancij za pošteno in pravično sojenje, posamezni primeri iz prakse potrjujejo, da je transparentnost posameznih sodišč nižja kot kadar koli prej. Celo do anonimiziranih (očiščenih osebnih podatkov) pravnomočnih sodb je ponekod mogoče priti šele po tožbi na upravnem sodišču.

Iskanje novih rešitev
za zavračanje

Primerov je več, med najbolj zgovornimi pa so naslednji. Novinarji Dnevnika smo ljubljansko okrožno sodišče pred časom prosili za ustrezno anonimizirano pravnomočno sodbo višjega sodišča, s katero je sodišče potrdilo prvostopenjsko obsodilno sodbo na sojenju zaradi goljufije in pranja denarja. Toda pooblaščena uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja Beti Potparić nam ni hotela posredovati vsebinske obrazložitve sodbe, čeprav je bilo sojenje ves čas javno. Po neuspešni pritožbi na urad informacijske pooblaščenke smo šele s tožbo na upravnem sodišču dosegli razveljavitev in novo odločanje, po katerem je tudi obrazložitev pravnomočne sodbe postala javna.

Tovrstne skrivalnice je sodiščem omogočilo leta 2020 sprejeto stališče vrhovnega sodišča, ki je v eni izmed sodb odločilo, da je primarna pravna podlaga za odločanje o posredovanju sodnih dokumentov zakon o kazenskem postopku in ne zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Nekateri so interpretacijo vrhovnega sodišča razširili do te mere, da so začeli skrivati celo pravnomočne sodbe.

Vmes je bila sprejeta novela zakona o kazenskem postopku, ki naj bi odpravila zaplete, do katerih še vedno prihaja na nekaterih sodiščih.

Ko je novinarska kolegica junija letos ljubljansko okrožno sodišče zaprosila za sodbo višjega sodišča zoper tihotapce ljudi, jo je ista uradna oseba odpravila z argumentacijo, da anonimizacija sodbe ne bi mogla zagotoviti resnične anonimnosti, saj novinarka sprašuje po sodbi zoper tri konkretne osebe, ki jih je navedla z imenom in priimkom in so ji torej znane. V preteklosti je bila sicer anonimizacija namenjena predvsem zakrivanju osebnih podatkov, kot so EMŠO, domači naslov, telefonske številke, imena prič in podobno, po novem pa je na nekaterih sodiščih anonimizacija postala absolutna.

Bodo vse sodbe nedosegljive?

Teoretično bi lahko novinarka oziroma drugi predstavniki javnosti (zahtevo za vpogled v informacije javnega značaja lahko poda čisto vsak) za sodbo zaprosili tudi na podlagi opravilne številke in torej brez poimenskega navajanja obdolžencev, vendar imajo na nekaterih sodiščih košarico pripravljeno tudi za takšna poizvedovanja. V eni izmed zavrnilnih odločb je uradna oseba, ki je za posredovanje informacij javnega značaja zadolžena na kranjskem okrožnem sodišču, zapisala, »da je bilo ime obtoženca javno objavljeno na spletni strani sodišča prve stopnje pri seznamu razpisanih narokov. (…) Mediji, ki spremljajo spletne strani sodišč, so se tako seznanili z obravnavano kazensko zadevo, z očitanim kaznivim dejanjem in bistveno z osebnim imenom in priimkom obtoženca, zato anonimizacija ne bi imela nobenega smisla več, saj bi bilo osebo že mogoče identificirati,« je med drugim zapisala Maja Rugelj s kranjskega sodišča.

Ker sodišča na spletu objavijo prav vse razpisane naroke za tekoči teden in je bila posledično vsaka stranka sodišča nekoč objavljena na razporedu, po tej logiki sodišča ne bi mogla oziroma smela razkriti prav nobene svoje sodbe. To je še dodatno paradoksalno, saj v sklopu slovenskega sodstva deluje portal sodna praksa, kjer v anonimizirani obliki redno objavljajo vse sodbe vrhovnega sodišča in za sodno prakso pomembne sodbe višjih in še nekaterih sodišč.

Prepoved poročanja
o blejskemu kmetu

Do še bolj skrajnega posega je prišlo spomladi, ko so okrajna sodišča v Kranju, Kopru in Ljubljani Slovenski tiskovni agenciji, Gorenjskemu glasu in spletnemu portalu regionalobala.si izdala začasne odredbe, s katerimi so jim naložila, da do nadaljnjega ne smejo objavljati osebnih podatkov blejskega kmeta, ki se je znašel v kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma uničevanja in obremenjevanja okolja – domnevnega odlaganja gradbenega materiala in gnoja na območju Nature 2000. Sodišča so se pri svoji odločitvi oprla na sodbo vrhovnega sodišča iz marca 2021, v kateri je to zaostrilo kriterije glede razkrivanja identitete osumljencev, obtožencev in obsojencev.

V Društvu novinarjev Slovenije so tedaj protestirali, po njihovem mnenju namreč odredbe pomembno in neupravičeno posegajo v pravico javnosti do obveščenosti, saj je poročanje o sojenju, ko je zoper obdolžene že vložena pravnomočna obtožnica, vsekakor v javnem interesu.