»Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase,« bi bil lahko tudi predvolilni slogan stranke Gibanje Svoboda. Tako se je glasil eden izmed zapisov, ki jih je v zaprti skupini prijateljev na omrežju facebook konec novembra 2020 zapisala nekdanja sodnica Urška Klakočar Zupančič. Kritična je bila do nekaterih vladnih epidemioloških ukrepov in povečane represije policije, Janeza Janšo je označila za »velikega diktatorja« in dodala, da je virus pri nas dal polet »zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo«. Delila je tudi povezavo do prispevka televizijskega voditelja Marka Potrča, ki je v zasebnih objavah tedaj nasprotoval strogim omejitvam in se zavzemal za bolj sproščen, švedski način soočanja z epidemijo.
Da je prisluhnila tudi Potrču in ne le vsakodnevnim tiskovnim konferencam Jelka Kacina, Milana Kreka in Bojane Beović, v kontekstu njene osebne življenjske izkušnje niti ne čudi. Marsikdo, ki se je srečal z resno boleznijo, začne iskati alternative in ne verjame v zgolj eno medicinsko resnico – posebno če ima občutek, da ta ne daje optimalnega rezultata. Urška Klakočar Zupančič je bila v preteklosti že primorana iskati alternative, da je – nazadnje v Nemčiji – našla optimalno zdravstveno rešitev za sina (enega od dvojčkov), ki je doživljal pogoste epileptične napade.
Gorenakov in Gretin greh
Njeno deljenje povezave do Potrčevih zdravstvenih nasvetov pa ni bilo tisto, zaradi česar se je tedanja vodja oddelka za etažno lastnino na ljubljanskem okrajnem sodišču znašla pod drobnogledom sodnega sveta in tamkajšnjega disciplinskega sodišča. Za tretjo Janševo vlado je bila moteča njena kritika predsednika vlade. Po pritisku pravosodne ministrice je vodja ljubljanskega okrajnega sodišča zoper sodnico podala pobudo za disciplinski postopek, hkrati pa ji je tudi odvzela vodenje oddelka. Urška Klakočar Zupančič je večkrat poudarila, da jo je tedaj najbolj bolelo, da se na njeno stran ni postavil skoraj nihče iz sodstva. Čeprav je tedaj začela prejemati celo grožnje in četudi je bilo že od začetka jasno, da je šlo za zapis v zasebnem krogu prijateljev, med katerimi je bila tudi sodelavka SDS, ki je zlorabila njeno zaupanje in zapis posredovala državnemu sekretarju Vinku Gorenaku.
Disciplinsko sodišče jo je oprostilo, vendar se je Klakočar-Zupančičeva vseeno poslovila od črne sodniške toge. Prostovoljno. »Tako sem se odločila tudi zato, ker svojih načel ne morem podrediti kateremu koli sistemu. Mislim, da sodniki ne smejo biti tiho glede pomembnih družbenih vprašanj oziroma da si niti ne upajo izraziti svojega mnenja,« je tedaj pojasnila svojo odločitev, da se umakne v zasebni sektor in skupaj s kolegico Majo Jensterle ustanovi podjetje za pravno in poslovno svetovanje Ipsilaw. Gorenaka je zaradi kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnega pisanja kazensko preganjala. Nazadnje sta se poravnala in Gorenak je sporni zapis s svojega bloga umaknil.
V tem obdobju je bila Sevničanka, ki že dlje časa živi v Ljubljani, medijsko močno izpostavljena. Predvsem zaradi pogroma proti njej, pa tudi zaradi zgodovinskega romana, ki ga je izdala pri založbi Primus. V roman Gretin greh, ki je postavljen v 17. stoletje in tedanje bitke med katoličani in protestanti ter preganjanje »čarovništva«, naj bi vključila tudi nekaj avtobiografskih prvin.
Zgodovina jo zanima tudi z vidika prava, tako da je na ljubljanski pravni fakulteti magistrirala na temo delitve podedovanega premoženja v starobabilonskem obdobju.
Pred tem so jo zanimale bolj pragmatične teme. Študij na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je bila v isti generaciji z znano odvetnico Nino Zidar Klemenčič, je zaključila z diplomo o ekonomski vlogi Združenih narodov v kontekstu svetovne globalizacije. Diplomska naloga je bila tesno povezana z njenim stažiranjem v New Yorku pri OZN v času absolventskega statusa. V tujini se je izobraževala tudi v srednješolskih letih, ko ji je eno leto gimnazije na šoli Millfield omogočila fundacija Open Society (Georgea Sorosa).
Svojo poklicno kariero je do lanskega slovesa gradila v sodstvu. Nekaj časa je bila višja pravosodna svetovalka v uradu predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, kjer se je ukvarjala predvsem z delom v sodni upravi, sodelovala pa je tudi pri vpeljavi zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodno prakso (Lukenda). V karieri sodnice se je ukvarjala predvsem z nepravdnimi zadevami in postavila na noge ljubljanski oddelek za etažno lastnino. Kot sodnica je odločala tudi v denacionalizacijskih postopkih, med katerimi je bila morda najbolj prepoznavna denacionalizacija Kardeljeve vile pod Šmarno goro.
Klic Goloba
Če znotraj sodstva in njegovega vrha ni prejela podpore, kakršno je pričakovala, pa sta jo pred očitki politike podprla ugledna pravnika Dragan Petrovec in Matevž Krivic, ki sta jo spremljala tudi na obravnavi pred disciplinskim sodiščem. S Krivicem naj bi imela Klakočar-Zupančičeva še posebej podobne poglede na družbo in pravo. Tako sta denimo delila mnenje o neprimernosti načina odmevnega odvzema treh otrok, ki se je v izjemno mučnih okoliščinah vlekel kar štiri ure. Po naših informacijah se je pred leti s Krivicem zasebno strinjala tudi glede obsodilne sodbe v zadevi Patria, ki se ji je zdela slabo utemeljena.
Podpornika je dobila tudi v Robertu Golobu, ki naj bi jo kontaktiral že v prvi fazi razmišljanja, da se poda v politiko. Postala je tudi prva podpredsednica stranke Gibanje Svoboda, pred volitvami pa je bilo mogoče slišati napovedi, da bo ob morebitni zmagi bržkone prevzela pravosodni resor. Zato je bilo manjše presenečenje, ko je postala kandidatka za prestižno funkcijo predsednice državnega zbora. Tudi s tega položaja, še bolj pa kot podpredsednica največje vladne stranke, bo zagotovo vsaj z enim očesom pogledovala, kaj se dogaja s pravosodjem.
