Minister za zdravje Tomaž Gantar se po sedmih letih vrača na funkcijo ministra za zdravje po tem, ko je po slabih dveh letih dela zapustil ministrski zbor vlade Alenke Bratušek. V odstopni izjavi je takrat zapisal, da ga skrbi, kje se bodo slovenski državljani v bodoče zdravili. »Sam odgovornosti za vse to vsekakor ne morem prevzeti. V okviru koalicije nam ni uspelo opraviti nujne razprave na temo reševanja zdravstvenega sistema in tako mi ni uspelo prepričati vpletenih, da laična pričakovanja in hotenja ne vodijo k pravi in dolgoročni rešitvi težav v zdravstvu. In tudi to je zadosten razlog, da nepreklicno odstopam z mesta ministra za zdravje.« Kaj se je torej po njegovem spremenilo v vsem tem času, da se vrača na položaj, kjer, kot je dejal pred sedmimi leti, zaradi premajhne politične teže ministra za zdravje ni mogoče urediti niti enega pločnika?
Janša ga je prepričal
Politična teža ministra za zdravje se ni povečala in problemi v zdravstvenem sistemu so podobni kot pred sedmimi leti, če ne še večji, ko je Gantar izgubil voljo do dela. Jasnega odgovora, zakaj se vrača na delovno mesto, na katerem se ni dobro počutil, nimamo. Na zaslišanju je pojasnil, da se je za vrnitev na veliki oder slovenske politike odločil po pogovoru z Janezom Janšo, ker je začel verjeti, da se ne bo več znašel v položaju, ko ga v koaliciji ne bo nihče slišal ali poslušal. Ena od možnih interpretacij, zakaj ponovno prevzema ministrsko funkcijo, bi se lahko skrivala v preprostem dejstvu, da po tem, ko je na nedavnem kongresu stranke DeSUS Aleksandra Pivec premagala Karla Erjavca, Gantarju ni preostalo drugega, kot da do konca spremlja svojo favoritinjo. Gantar se je namreč v tekmi med Erjavcem in Pivčevo jasno postavil na stran slednje, pred tem pa odstopil kot podpredsednik stranke. Po drugi razlagi je bilo za Gantarja logično, da prevzame funkcijo ministra v tretji vladi Janeza Janše, ker z njim deli politične ideje in poglede na prihodnost zdravstva. S te perspektive je njegov umik iz levosredinske vlade bolj razumljiv, vstop v desno vlado pa veliko bolj logičen.
Popovičev sopotnik
Med sledenjem dolgoletne kariere Tomaža Gantarja ne moremo spregledati zanimive podrobnosti, da je skoraj toliko časa kot zdravniško opravljal tudi politične funkcije. Če se pred dvema desetletjema ne bi začel pečati s politiko, bi bil danes na vrhuncu zdravniške kariere na področju urologije, kjer močno primanjkuje zdravnikov specialistov. Leta 1987 je namreč diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani, specialistični izpit iz urologije pa je opravil leta 1994. Poklicno pot je začel leta 1988 v Splošni bolnišnici Izola, čez enajst let je bil zaradi trdega dela in karizme umirjenega sogovornika imenovan za vršilca dolžnosti direktorja bolnišnice, leto pozneje pa za poslovnega direktorja, do leta 2004, ko se mu je iztekel petletni mandat.
Kot direktor pomembne institucije v lokalnem okolju je postal zanimiv za politične stranke. Posredno je tudi odgovoren, da je Boris Popovič sploh kandidiral za župana Kopra in zmagal. Popovič je namreč okoli leta 2000 začel nagovarjati Gantarja, naj kandidira za župana Mestne občine Koper, vendar se je v zadnjem trenutku umaknil, menda zaradi pritiskov stranke SD in LDS, zato Popoviču ni ostalo drugega, kot da sam kandidira, in je na presenečenje vseh premagal dolgoletnega župana stranke SD. S tem se je začelo več kot desetletno šerifovanje Borisa Popoviča, dokler ga niso Koprčani pred dvema letoma poslali v politični pokoj.
Poti Borisa Popoviča in Tomaža Gantarja sta se v tem obdobju tesno prepletali, saj je Gantar postal podžupan Kopra, pred tem pa je bil dve leti mestni svetnik v Mestni občini Koper. Ko je evolucija Popovičeve osebnosti dosegla megalomanske razsežnosti, sta skupaj z Gantarjem skovala načrt, kako osvojiti vse slovenske obalne občine. Po listi Koper je naš so poskusili še z listo Izola je naša in Piran je naš (Gantar je izvorno Pirančan), s čimer mu je leta 2006 tudi uspelo. Župan občine Piran je bil do konca mandata leta 2010, ko ga je premagal zdravnik Peter Bossman iz stranke SD.
Boleč poraz v Piranu
Ko je Popovič – znan je bil kot hiter voznik – doživel hujšo prometno nesrečo, je Gantar postal njegov osebni zdravnik, v obdobju 2004–2006 je bil vodja kabineta Borisa Popoviča, nato za krajši čas tudi leta 2011. Tega leta je kandidiral na parlamentarnih volitvah na listi DeSUS, a mu preboj v državni zbor ni uspel. Je pa postal minister za zdravje, ko je DeSUS podprl oblikovanje druge Janševe vlade, potem ko vlade ni uspelo sestaviti zmagovalcu takratnih volitev Zoranu Jankoviću (Pozitivna Slovenija). Po umiku z ministrske funkcije je bil na volitvah 2014 izvoljen v državni zbor, kjer je vodil odbor za zdravstvo, in čeprav je bil koalicijski poslanec, je bil oster kritik zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc (SMC). V tem obdobju sta s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem stkala tesno politično zavezništvo, ki pa je nato po parlamentarnih volitvah zamrlo, saj je bil Gantar med tistimi člani stranke, ki so menili, da bi se moral Erjavec po slabem volilnem rezultatu posloviti. Po fiasku na lokalnih volitvah leta 2018 se je zdelo, da se tudi Gantar poslavlja, saj je v Piranu na županskih volitvah še drugič izgubil proti neznanemu Đeniu Zadkoviću. Volilci občine Piran so mu posredno sporočili, da bi ga raje pogosteje videvali v bolnišnici.
Če se delegati stranke DeSUS na kongresu januarja letos ne bi odrekli Karlu Erjavcu, bi se Gantar, kot je napovedoval, v 60. letu starosti poslovil od politike in povsem posvetil osnovnemu poklicu, kjer je v zadnjem letu v izolski bolnišnici vodil urološke dejavnosti. Ker je postal minister sredi pandemije koronavirusa, bo našel še manj časa za svoja konjička – vožnjo z motorjem in šport.
