Ko se srečava, najprej preverim, ali je zapisani naziv pravi: dr. Tina Bregant, spec. pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine z doktoratom iz nevropediatrije. »Ja,« se zasmeji, »ampak zapišite le zdravnica. Otroci me kličejo zdravnica Tina.«
V srednji šoli jo je zanimala biologija. Imela bi kmetijo in na njej veliko živali. Ja, to jo je zanimalo in imela je že prijavnico za vpis na biotehniško fakulteto, pa se je zadnji hip odločila drugače. S sošolko, ki je bila tudi njena dobra prijateljica, ter nekaj sošolci je šla na sprejemne izpite na medicinsko fakulteto. Sprejemne izpite je opravila in tako končala na medicini. Na začetku je bila kar malo nesrečna, ker se je morala precej učne snovi naučiti na pamet. Prišla je namreč z gimnazije, na kateri so jih učili, da morajo razmišljati s svojo glavo in ne nekritično sprejemati vsega, kar preberejo in slišijo.
Nevrologija jo prevzame
Potem pa se je zgodil preobrat. V četrtem letniku so imeli nevrologijo in prišel je dr. Dimitrij Krajnc. Imel je seminar za študente. Dr. Krajnc je več kot dve desetletji preživel na Harvardu, kjer je končal specializacijo iz nevrologije in nato tam delal kot profesor na nevrološki kliniki, pred sedmimi leti pa postal vodja ene najboljših nevroloških klinik v Združenih državah Amerike, klinike v Chicagu. To je bil mejnik, ta seminar z dr. Krajncem. Začaralo jo je, bila je naravnost fascinirana s to kilogram in pol težko vznemirljivo zapleteno želatinozno snovjo v lobanji.
Potem je odšla na izmenjavo v Romunijo. Bilo je v času po padcu Ceausescujevega režima in srečala se je tudi z eno od »dediščin« padlega režima s sirotami. Z otroki, nastanjenimi v sirotišnicah. To, kar je videla, jo je pretreslo, premaknilo. Zaznamovalo. Takrat je spoznala, kaj pomeni človeška bližina. Da človeška toplina ni le floskula. Takrat je videla otroke s težkimi razvojnimi zaostanki, ker v kritičnem obdobju niso imeli ljubeče osebe, ki bi skrbela za njih. »In določenih primanjkljajev se ne da več nadomestiti,« bolj tiho doda. Takrat je spoznala, da je podpora otrokom v razvoju tisto področje, kjer kot posameznica lahko naredi največ. Od takrat je otroška nevrologinja.
Dojenčki in učenje od otrok
Kar zažari, ko govori o otrocih. Rada ima dojenčke. Tudi ko jih le gleda. Ko govori o dojenčkih, govori strastno, z neko neustavljivo energijo, ki prepriča in spreminja svet. »Že v porodnišnici vidiš, da je vsak med njimi prinesel na svet nekaj svojega. Eni so neučakani, takoj jokajo, drugi so tiho, tretji le gledajo, nekateri pa bi se kar pogovarjali…«
Velikokrat poudarja, da se od otrok lahko marsikaj naučimo. Pravi, da tudi od svojih. Trdi, da se je od svojih otrok več naučila, kot pa jim je lahko dala. »Še vedno uživam z otroki; skupaj hodimo na izlete, na morje. In imamo se zelo fajn.« To pove, medtem ko dva od njenih treh otrok sedita pri sosednji mizi. Samo nasmehneta se, tako otroško iskreno, brez podtona. Nikakor ne protestirata. Res se imajo fajn. »Zagotovo se lahko od otrok učimo. Kako otrok shodi? Tako, da tisočkrat pade in se tisočkrat pobere. In potem je vesel zmage, ker je shodil. Ko odrasli enkrat ali dvakrat pademo, pa je to že poraz, odnehamo, ne pobiramo se več.«
Zakaj v politiko
Zelo rada dela tudi z najstniki ali z otroki s posebnimi potrebami. Nasmeji se in pove: »Veste, oni te hitro prečitajo. Pri njih ni pretvarjanja, samo odkritost, odkrito komuniciranje je možno. Ravno nasprotno kot v politiki.«
Kako to, da se je potem odločila za politiko? Ko so jo klicali, je bila bližje temu, da ponudbo odkloni, kot pa da jo sprejme. Sledil je pogovor z ministrom Tomažem Gantarjem. Potem se je odločila. Zakaj? »Zelo veliko stvari me moti v našem zdravstvu. Medicina je kljub vsemu timski šport.«
Kot študentka je delala tudi v Avstriji, kot specializantka nevropediatrije in mlada raziskovalka pa v Veliki Britaniji. Kje smo mi, če se primerjamo s tema državama? Ko govorimo o primarnem zdravstvu, je treba vedeti, da smo imeli med prvimi zdravstvene domove. Poudarja, da je primarna raven zelo dobra, le pogoji dela so postali tu tako težki, da je delo nezanimivo.
Enakovrednost in enakost
Kmalu zatem, ko je prišla iz Velike Britanije, je spoznala Jesperja Juula, danskega družinskega terapevta, predavatelja in avtorja, ki je že štiri desetletja eden vodilnih avtorjev v razpravi o vzgoji otrok. To je bila še ena prelomnica v njenem življenju. Spoznala je, kaj je družinska terapija. »Včasih sem se jezila na paciente, ker me niso ubogali, ker se niso držali tega, kar sem rekla. Hm, nihče nas ni naučil pogovarjati se z ljudmi. Ampak šele ko vidiš, kaj se v človeku dogaja, lahko stopiš na pot zdravljenja. Juul je govoril o vrednotah, ki so mi blizu. Gre za enakovrednost. Ne za enakost, ker ne bomo nikoli enaki. Gre za enakovrednost, da se vidimo drug drugega kot ljudje.«
Pravi, da se zna razjeziti, toda… Življenje je prekratko, da bi si ga sami grenili. Življenje je enostavno lepo. Pa tu ne misli na hedonizem, saj ve, da je življenje včasih težko. Velikokrat je zelo težko. »Včasih me ima, da bi sedla v kot in jokala. Ampak… ja, življenje je lepo.«
