Življenje Svetlane Makarovič se pravzaprav bere kot zgodovina upora – upora proti človeškim in družbenim krivicam, resnični ali namišljeni ozkosrčnosti, neiskrenosti, konformizmu, mehanizmom oblasti in ideologij. Vse to odseva v njenem delu, ki sega od modernistične poezije do pripovedk za otroke, od šansonov do dram, od lutkovnih predstav do satire in celo politične agitacije; samohodka, ki so ji živali ljubše od (mnogih) ljudi, z neposrednostjo svojih stališč pogosto razburja, vendar pa v zvestobi svojim prepričanjem ostaja neomajna, tudi kadar se je treba zaradi tega odpovedati raznim častem. Kot na primer pred dvema letoma nazivu častne meščanke Ljubljane, ko je dal župan Zoran Janković (ki ga je pred tem javno podpirala) grobo izseliti uporabnike nekdanje tovarne Rog, ali pa Prešernovi nagradi za življenjsko delo.

Pogosto sama proti vsem

Svetlana Makarovič se je rodila v Mariboru tako rekoč na predvečer druge svetovne vojne, kmalu po njenem začetku pa se je družina preselila v Ljubljano. Njeno otroštvo – imela je še dva starejša brata – je bilo zaznamovano z revščino, prepiri med staršema in trdo vzgojo pobožne matere, »ki je več dala frančiškanom kot svoji hčerki«, kot se je pozneje spominjala v svoji avtobiografiji Luciferka. Tako posvetne kakor cerkvene avtoritete so jo z dvoličnostjo in krutostjo že zgodaj razočarale; kot občutljiv otrok se tudi v šoli ni najbolje znašla, pogosto je izostajala od pouka, je pa zato nadvse zagnano vadila klavir. Leta 1954 se je po neuspešni epizodi na gimnaziji vpisala na srednjo vzgojiteljsko šolo, po njenem zaključku nekaj časa delala v vzgojnem zavodu v Kamni Gorici na Gorenjskem, tam pa se je srečala s hudobijo in nasiljem tako osebja kot varovancev. »Že tedaj sem se prepričala, da ne bom imela lastnih potomcev,« je pojasnila nekoč; do otrok, ki jim je sicer posvetila pomemben del svojega opusa, je vse življenje ohranjala »kritičen odnos«.

Nato se je vpisala na filozofsko fakulteto, a je študij različnih humanističnih ved kar kmalu obesila na klin; nekaj časa se je preživljala kot tajnica in pianistka v kavarnah ali raznih hotelskih glasbenih zasedbah, dokler je ni Jurij Souček nekega dne prepričal, naj se vpiše na študij igre, »ker da je ravno prav nora«. Tako je leta 1963 naredila sprejemne izpite na gledališki akademiji – in na njej kljub občasnim težavam z disciplino, zaradi katerih se je znašla na robu izključitve, pet let pozneje tudi diplomirala, takrat že kot razmeroma uveljavljena umetnica: poezijo je namreč začela pisati in objavljati že proti koncu 50. let, ustvarila je tudi več besedil za popevke (morda najbolj znana je V Ljubljano, ki jo je izvajala Marjana Deržaj), izšli sta njeni pesniški zbirki Somrak (1964) in Kresna noč (1968). Vendar njena igralska kariera ni trajala dolgo: ker je vztrajno zavračala povabila, naj se včlani v komunistično partijo, saj da se z njenimi izvornimi idejami »sicer strinja, sovraži pa privilegije«, je vlog zanjo naenkrat zmanjkalo in namesto v redni službi v gledališču se je znašla »na svobodi«, predvsem pa v nemilosti oblasti, s katero je imela nato še vrsto let težave; različni pritiski, podtikanja in poskusi ustrahovanja so močno vplivali tako na njeno zasebno življenje (med drugim na propad njene zveze s pesnikom in dramatikom Gregorjem Strnišo) kot na ustvarjalno pot, na kateri se ji je zaprlo kar nekaj vrat.

Protest kot edina možnost

Tako se je v začetku 70. let posvetila predvsem pisanju poezije, raziskovanju ljudskega izročila ter ustvarjanju za otroke in mladino, nekaj časa je nastopala tudi v satiričnem Kabaretu 13 v baru hotela Lev, dokler ga niso prepovedali. V tem času je izdala vrsto pesniških zbirk, zaznamovanih z značilnim baladnim vzdušjem, ki so obveljale za vrh njene poezije, hkrati pa s pravljicami, slikanicami in lutkovnimi igrami odprla povsem novo poglavje v slovenski otroški in mladinski književnosti; njene pripovedke in zbirke zgodb, ki jih poleg svojevrstnega sloga in pogosto pikrega humorja določa tudi to, da se ne dogajajo v nekakšni »pravljični« resničnosti, temveč v svetu, ki je zelo podoben našemu in v katerem ne manjka zavisti, zahrbtnosti, sebičnosti ter čudaških značajev, so se dotikale tematik, kot so osamljenost, nemoč, svoboda, družbene norme ali pač nesprejemanje drugačnosti, mnoge od njih, če tu omenimo zgolj Pekarno Mišmaš (1974), Kosovirja na leteči žlici (1974) in Sapramiško (1976), pa so v številnih ponatisih ponarodele. Podobno uspešno je bilo tudi njeno delo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, s katerim je sodelovala v raznih vlogah (kot avtorica dram in songov, prirejevalka besedil, oblikovalka lutk in tudi igralka); znameniti Sovici Oki (1972) je tam sledila še vrsta njenih predstav, med njimi tudi slavna marionetna uprizoritev Sapramiške, ki je nepretrgano na sporedu že vse od premiere leta 1986.

Hkrati je ostajala zaradi samosvojih pogledov, nepopustljivih stališč ter odpora do avtoritet ves čas na bojni nogi z okolico – toda če je v prejšnjem režimu kritizirala založbe zaradi izkoriščanja avtorjev in pripravljala recitale z ljudskimi božičnimi pesmimi, nestrpne sovaščane pa zmerjala z drhaljo, je postajala v samostojni državi vse ostrejša do novih nosilcev moči, vključno s katoliško cerkvijo – tej je očitala dvoličnost, pohlep in poskuse »klerikalizacije« družbe, sploh ko je šlo na primer za vprašanje pravice do umetne prekinitve nosečnosti. Odpor do Cerkve je do neke mere botroval tudi njeni odločitvi, da leta 2000 zavrne prevzem Prešernove nagrade za življenjsko delo: takratni odbor Prešernovega sklada je namreč naše najvišje priznanje za umetnost mimo pravilnika (ter predloga strokovne komisije) namenil tudi patru Marku Rupniku za mozaik v papeževi kapeli, na to »škandalozno potezo«, kot jo je označila, pa se je odzvala, kot se ji je zdelo edino mogoče – torej s protestom. »Vedela sem, da nagrade ne morem sprejeti, čeprav sem si jo krvavo zaslužila.« Kmalu nato je tudi javno izstopila iz Cerkve, za katero je pozneje izjavila, da jo je »treba sovražiti«, s čimer si je nakopala celo (kasneje zavrženo) ovadbo zaradi sovražnega govora.

Nagrada, podeljena Rupniku, pač ni mogla biti ista kot nagrada, ki bi si jo zaslužila ona – kakor tudi »rdeča zvezda«, ki jo je vzljubila v zadnjih letih, ni enaka rdeči zvezdi bivših partijskih oblastnikov, temveč ji pomeni »simbol upora ter solidarnosti« v vse bolj temačnih časih. Zdaj je izrazila željo in pripravljenost, da pred več kot dvema desetletjema zavrnjeno nagrado vseeno sprejme; sicer še ni povsem jasno, kako in kdaj naj bi se to zgodilo, zdi pa se, da brez zapleta tudi tokrat ne bo šlo.