Deveti načelnik generalštaba Robert Glavaš, ki ga njegovi prijatelji kličejo kar Robi, je skoraj vse profesionalno življenje zapisan vojski. Sedeminpetdesetletni brigadir, ki še čaka na svoj generalski čin, je profesionalni vojak. Vse od leta 1991 je služil v Teritorialni obrambi in nato v Slovenski vojski. Za mnoge poznavalce ustroja Slovenske vojske njegovo imenovanje na čelo generalštaba ni presenečenje. Glavaš se je namreč počasi in vztrajno vzpenjal po kadrovski hierarhiji, vmes pa mu je uspelo še pri 39 letih diplomirati na fakulteti za pomorstvo in promet na temo reševanja tovorov iz potopljenih ladij.
Za morebitnega novega načelnika generalštaba se je omenjal že v času, ko so se na obrambnem ministrstvu nekoliko pokvarili odnosi med obrambnim ministrom Karlom Erjavcem in takratno načelnico generalštaba Alenko Ermenc. Do predčasne zamenjave Ermenčeve ni prišlo, ker se je medtem velika godlja z odstavitvijo poveljnika sil Slovenske vojske Mihe Škerbinca že močno spolitizirala, Ermenčeva pa je tudi uživala močan simbolični ščit prve načelnice generalštaba v zvezi Nato.
Ni bil prva izbira
Kot njen namestnik se je Glavaš med ožje kandidate za njenega naslednika po zamenjavi oblasti premaknil ob začetku koronavirusne krize, ko je bilo treba na hitro postaviti mobilno bolnišnico Role 2 za morebitno oskrbo okuženih s covidom-19. Toda še zdaleč ni bil prva izbira politike. Premier Janša je hotel na čelu generalštaba videti svojega človeka, brigadirja Bojana Pograjca. Obrambni minister Matej Tonin takšni želji ni hotel slediti, Janša pa je nato Pograjca namesto na čelo generalštaba preselil v svoj kabinet na položaj državnega sekretarja.
Mesto načelnika generalštaba je bilo pred Glavašem ponujeno še vsaj dvema drugima potencialnima kandidatoma, a sta povabilo na mesto prvega vojaka v državi zavrnila. Kar veliko pove o težavnosti tega položaja v Sloveniji, ki naj bi sicer predstavljal največjo čast za vsakega profesionalnega vojaka. Glavaš je povabilo sprejel, njegovo imenovanje pa je bilo pospremljeno s širokim odobravanjem strokovne javnosti in tudi olajšanjem v vojaških vrstah, saj naj bi po dveh razmeroma neuspešnih izbirah načelnikov zdaj mesto zasedla oseba z več profesionalnih izkušenj.
Teh mu resda ne manjka. Med poznavalci vojske velja za uspešnega poveljnika, ki je začel v lokalnem okolju in se s trdim delom nato preselil po hierarhični lestvici navzgor ter v središče odločanja – v Ljubljano. Veljal je za enega izmed najperspektivnejših kadrov. Proslavil se je s poveljniškimi funkcijami na misijah na Kosovu in v Afganistanu. V najzahtevnejši misiji Nata pod Hindukušem je svoje znanje delil tudi afganistanskim vojakom. V skupinah za urjenje afganistanske vojske (OMLT) je veljal za najvišjega mentorja, ki je pri delu pomagal in svetoval tudi poveljniku afganistanske vojske. Podobno kot drugi poveljniki je bil po vrnitvi njegovega kontingenta iz Afganistana srečen, da se nobenemu vojaku ni nič pripetilo, dobljene izkušnje na misiji pa so bile zanj neprecenljive. Fantje so mu zaupali, in to v zelo napetem času, ko so se po vsem muslimanskem svetu vrstili protesti zaradi neprimerne filmske upodobitve preroka Mohameda.
Verjetno najboljša rešitev ta hip
Med poznavalci Slovenske vojske, s katerimi smo se pogovarjali, a so želeli ostati neimenovani, Glavaš v primerjavi z zadnjimi tremi načelniki generalštaba velja za še najboljšo kadrovsko rešitev na tem mestu. Kot pozitivne lastnosti mu pripisujejo njegovo obsežno poznavanje vojaške stroke, samozavest, dobre odnose z navadnimi vojaki. Velja za privrženca timskega dela. Je tudi močno discipliniran, kar se pripisuje njegovemu športnemu udejstvovanju. Zna se zabavati brez pijače, vedo povedati ljudje, ki so mu bili v obrambnem sistemu blizu.
Prav vodenje slovenskih kontingentov v Afganistanu in na Kosovu velja ob poveljevanju 1. brigade Slovenske vojske ter treh letih delovnih izkušenj na mestu načelnika sektorja za izobraževanje, usposabljanje in vaje pri poveljstvu skupnih sil Nata v Neaplju za mejnik njegove vojaške kariere. Zaradi operativnih dolžnosti, ki jih je opravljal, naj bi z lahkoto sklepal nova poznanstva. Prve stike z vojsko je imel še kot nabornik v Jugoslaviji, ko je služil na šoli za rezervne častnike Artilerija Zadar. Od tam je prinesel znanje iz naborniškega sistema, kar mu je koristilo tudi v času, ko je Slovenija po osamosvojitvi vzpostavljala svojo naborniško vojsko.
Kljub temu pa se ob večinoma pohvalah na račun Glavaša najdejo tudi manjše kritike. Po hierarhični lestvici naj bi prehitro napredoval. Ni bil direktor štaba ali poveljnik sil, premalo časa pa naj bi preživel tudi na mestu namestnika načelnice generalštaba, da bi dodobra spoznal ustroj delovanja generalštaba, kjer se stikata stroka in politika.
Glavaš je ob prevzemu bojnega prapora od Alenke Ermenc realistično ugotavljal, da vodenje Slovenske vojske ne bo mačji kašelj. Z njegovo oceno se strinjajo tudi naši sogovorniki. Čeprav mu ne odrekajo iskrenosti v želji, da bi obrnil klavrno stanje v Slovenski vojski, ki si že vrsto let zaradi negativnih kadrovskih in materialnih trendov prislužuje negativno oceno vrhovnega poveljnika Boruta Pahorja, ugotavljajo, da uresničitev njegovih želja še zdaleč ni odvisna zgolj od Glavaša samega.
Še preden je koronakriza zatresla svet in pod vprašaj postavila tudi vzdržnost obrambnih proračunov po vsem svetu, je bila ena izmed naslednjih večjih nalog za Slovensko vojsko njena ponovna teritorialna organiziranost. Polovica enot vojske bi lahko delovala zunaj države. Kot je ob predstavitvi bele knjige o obrambi, usmerjevalnega dokumenta, na katerega je vojska čakala predolgo, dejal Glavaš, bi morala Slovenska vojska šteti 10.000 pripadnikov, da bi lahko obvladovala svoje naloge. Do leta 2035 bi jih moralo biti 8000 v profesionalni sestavi, 2000 pa v stalni rezervi. Vprašanje je, ali bodo ti načrti in želje po ustrezni opremljenosti vojske še vzdržni zaradi obetajoče se globalne recesije.
Glavaš želi večjo skrb posvetiti pridobivanju novih kadrov za Slovensko vojsko in poskrbeti za vojake po 45. letu starosti. Nadaljeval bo torej poskuse konsolidacije vojske, ki so bili začeti pod prejšnjo, levosredinsko vlado. In čeprav naj bi bila desnosredinska vlada tudi z ambicioznim obrambnim ministrom Toninom zdaj bolj naklonjena vojski, je vprašljivo, koliko domoljubja bodo po epidemiji koronavirusa še premogli naslednji slovenski proračuni za Slovensko vojsko. Deklarirane večje naklonjenosti za Slovensko vojsko brez realnih rezultatov so profesionalni vojaki siti.
Kakšen načelnik bo torej Glavaš? Naši sogovorniki menijo, da bo moral znati kdaj reči tudi kaj takega, kar politiki ne bo ljubo. A ne v obliki gromovništva navzven. Ključno za Glavaša bo, kakšno kemijo mu bo uspelo vzpostaviti z vodilnimi v devetem nadstropju ministrstva za obrambo. Manj kot polovica tega, kar želi uresničiti, je odvisna od njega samega, opozarjajo naši sogovorniki. Ključno bo tudi, kakšne realne želje Slovenske vojske bo Glavaš predstavil civilnemu delu ministrstva za obrambo. Kajti mnogokrat so bile želje preobsežne, politiki pa zanje ni bilo treba imeti velikega posluha.
Že takoj bo ponovno soočen z negativno oceno pripravljenosti Slovenske vojske. Zanjo je objektivno gledano v največji meri odgovorna politika, ki ne zagotavlja zadostnih virov za njen razvoj, kljub temu pa puščice srda vedno znova letijo prav na prvega vojaka. Potencial, da bi lahko Glavaš dosegel premik, ima. Vendar bo ne glede na svojo samozavest moral še malce piliti odločnost. Ko je bil vprašan glede svojega stališča do želj vladajoče politike za ponovno vzpostavitev nabornega sistema, se je odzval kot vojak – naredil bom to, kar bo odločila politika. Kot načelnik generalštaba bi moral povedati svoje mnenje.
