Po podatkih Združenih narodov je od začetka ruske invazije konec februarja iz Ukrajine pobegnilo več kot 2,3 milijona ljudi. To je največja begunska kriza v Evropi po drugi svetovni vojni. Trenutno je v Sloveniji za Ukrajince na voljo od 1000 do 2000 nastanitev, v skrajni sili pa bi lahko po besedah notranjega ministra Aleša Hojsa oskrbeli približno 200.000 ljudi. Sogovorniki, s katerimi smo se pogovarjali o eni ključnih oseb, zadolženih za koordinacijo sprejema ljudi, direktorici vladnega urada za migrante Katarini Štrukelj, se ob takšni oceni zgolj kislo nasmehnejo. Gre namreč za isto politiko, ki se v okviru evropskega kvotnega sistema vseskozi izmika, da bi letno sprejela nekaj sto migrantov, in je recimo lani ob 4568 prošnjah za azil do konca novembra ugodila natanko 15 vlogam, kar je najnižja številka v zadnjih desetih letih.
Dialog tudi ob nestrinjanju
Poleg ministrstva za notranje zadeve, kjer so čez noč obrnili ploščo migracijske politike, je ena ključnih institucij v državi urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov, ki ga je vlada ustanovila leta 2017, kot temeljne naloge pa mu je poverila celostno oskrbo migrantov, od materialne do psihosocialne pomoči. Na čelu urada je od leta 2019 Katarina Štrukelj, dobra poznavalka migracij, še posebno mednarodne zaščite. “V času najinega večletnega sodelovanja se je izkazala kot zelo odprta oseba, izjemno predana svojemu delu. Vselej si prizadeva, da bi bila pri nas primerna oskrba in integracija tujcev zagotovljena vsem, ki jo potrebujejo,” jo opiše direktorica pravnoinformacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) Katarina Bervar Sternad.
Da je vedno dostopna in dosegljiva, tako pravi Bervar-Sternadova, in da se je z njo mogoče konstruktivno pogovarjati tudi takrat, ko prihaja do nestrinjanja. “Nevladne organizacije imamo visoka pričakovanja na področju človekovih pravic. Stremimo k temu, da se te zagotavljajo vsem enako in da se varstvo teh pravic izboljšuje, sistem pa se redko odziva tako hitro in tako dosledno, kot bi si želeli. Na področju migracij je to še težje, saj je veliko odvisno od politične volje, te pa je bilo do zdaj v EU in Sloveniji premalo. Kljub temu smo s Katarino Štrukelj vedno našli način za dialog in iskanje rešitev,” še pove direktorica PIC.
Ne dela od sedme do tretje
Da vsekakor ni oseba, ki bo prišla ob sedmih zjutraj in se odjavila iz pisarne po tretji, pa pove vodja odziva in terenskega dela pri Slovenski filantropiji Primož Jamšek. “Vem, da jo lahko pokličem zvečer in se mi bo javila. Po drugi strani pa je treba vedeti, da je v nezavidljivi situaciji, saj je direktorica vladnega urada, od katerega se pričakujejo velike odločitve, v resnici pa ima urad kot tak malo pristojnosti,” na to, da urad ždi v senci notranjega ministrstva, opozori Jamšek. O Štrukljevi sicer pove, da je spretna, praktična oseba, ki kot operativka dobro pozna področje, saj je bila v preteklosti tako vodja azilnega doma v Ljubljani kot odločevalka na ministrstvu za notranje zadeve, kjer je med letoma 2008 in 2017 opravljala številne vodstvene funkcije.
Sogovorniki so nam sicer pripovedovali tudi o njeni karierni spretnosti in dobrih političnih povezavah. To da po eni strani pomeni, da je morala v preteklosti ob potezah politike, ki migrantom ni naklonjena, neredko zamižati na eno ali obe očesi, hkrati pa, da zna ugoditi obema stranema, tako oblasti kot nevladnikom, če znaš delati z njo. “Glede na to, da smo nevladna organizacija, se vsebinsko pogosto ne strinjamo s tem, kar se sprejema na državni ravni, sploh kar zadeva področje migracij v preteklosti,” o pogosto ogromnem razkoraku v videnju politike in nevladnih organizacij pove vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji Franci Zlatar.
Delo nepredstavljivih dimenzij
“Kar pa zadeva prihodnost, je zdaj v tem trenutku kot vodja vladnega urada ključna oseba, ki bo morala nekako izpeljati sprejem velikega števila beguncev, pri čemer država zaradi dolgotrajnega zanemarjanja področja praktično nima neke resne infrastrukture za povečan prihod ljudi,” komentira Zlatar. “Ko je bil ta vladni urad ustanovljen, so mu dali relativno malo politične moči, saj pomembnejše odločitve vseskozi sprejema ministrstvo. Kakor poznam urad, je tudi kadrovsko podhranjen, manjka jim strokovnjakov, ki bi lahko to res učinkovito peljali,” izpostavi. Zlatar zato opozarja, da bo njeno delo povsem odvisno od podpore z različnih ravni; predvsem državne, saj da civilna družba dobre rešitve tako ali tako podpira.
Številni Ukrajinci v Sloveniji tako že bivajo pri sorodnikih in znancih, polnijo se zmogljivosti v zbirnih centrih in nastanitvenih objektih, nevladniki že delajo 24 ur na dan. Urad za migrante je v tem trenutku ozko grlo, saj takšni dogodki za sabo potegnejo delo nepredstavljivih dimenzij, kar smo lahko opazili tudi na vidno utrujenem obrazu Štrukljeve, ki je na novinarskih konferencah med drugim spregovorila o kontaktnem centru in posebni številki z informacijami o vstopu državljanov Ukrajine, ki ga je vzpostavil urad. Naši sogovorniki iz nevladnih krogov pri tem opozorijo, da je to šele začetek in da se bodo v prihodnosti pokazale razpoke sistema, ki je ob povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito v času po begunski krizi leta 2015 napore namesto v zagotavljanje dodatnih nastanitev preusmeril v diskurz in infrastrukturo za preprečevanje migracij.
“Slovenija je postala država, v katero ljudje pridejo, formalno zaprosijo za azil in gredo naprej. In to se tolerira. Oni potem zapišejo in poročajo po vsem svetu, da je za azil zaprosilo tri, štiri ali pet tisoč ljudi, ko pa pogledamo statistiko nastanitev, je ta tako rekoč nespremenjena ves čas,” so kritični v iniciativi Infokolpa. Prepričani so, da bi morali biti na uradu Katarine Štrukelj bistveno bolj proaktivni pri izboljševanju razmer. “Seveda moramo biti povsem jasni, da ona ne odloča namesto notranjega ministrstva, vpliva pa na videnje stvari, saj hodi po konferencah, kjer poroča o stanju v državi. V ta prostor je vpeta že 20 let, lahko bi bilo narejeno več,” dodajajo. Jasno je torej, da je ekipa Štrukljeve v senci slovenske migracijske politike, ki je v primeru Ukrajine na novo odkrila humanitarnost, medtem ko ljudi na begu z Bližnjega vzhoda brez težav rasno profilira in je slepa za njihove žrtve, pred izredno zahtevno nalogo. Pri čemer pa se bosta urad in ministrstvo, ironično, na terenu najbolj zanesla ravno na požrtvovalne nevladne organizacije, ki jih ima aktualna politična oblast tako rada v zobeh.
