Ko so trenerja Liverpoola Jürgena Kloppa nedavno vprašali, kakšno je njegovo mnenje o epidemiji koronavirusa, je novinarjem zabrusil, da je popolnoma nepomembno, kaj znani ljudje menijo o tem. »O problemih moramo govoriti na pravi način. Naj spregovorijo ljudje z znanjem, naj ljudem svetujejo, kaj je treba narediti. Jaz sem nogometni trener. Ne razumem se na politiko, nič ne vem o koronavirusu. Nosim bejzbolsko kapo, slabo sem obrit in prestrašen tako kot vi,« je dejal Klopp.
Vprašali se boste, kakšno povezavo ima Kloppova izjava z Jocem Pečečnikom. Na prvi pogled nobene, a lahko stavimo, da ima Pečečnik razdelano mnenje o epidemiji koronavirusa, ki bi ga brez zadržkov delil z mediji. Tako kot je tisti večer na brniškem letališču delil anekdoto, kako je na Kitajskem prišel do medicinske opreme: »To smo izpeljali prek mojih dolgoletnih prijateljev – skupaj delamo v igralništvu, to so zelo vplivni Kitajci, ki so milijarderji in imajo dobre politične zveze – na način, da smo preprosto ukradli določeno kvoto opreme in jo poslali v Slovenijo, saj je drugače ne bi bilo mogoče dobiti.« Mnogi so si morali izjavo še nekajkrat predvajati, da so se prepričali, ali je v kamero res govoril o kraji opreme.
Pečečnik je pač tip človeka, ki besed ne izbira premišljeno. Ker je uspešen podjetnik, se čuti poklicanega, da v medijih (ki mu za to dajo priložnost) pove praktično vse, kar mu pade na pamet. Tako smo lahko prebrali njegovo mnenje o šolstvu: »Šolstvo se je obrnilo v smer, da samo visokoizobraženi nekaj velja, četudi ničesar ne zna. Marsikateri magister bo kmalu spoznal, da se mu bolj splača polagati ploščice in za to dobiti pet tisočakov na mesec kot biti na šoli za sedemsto evrov.« O znanosti: »Iskreno mi ni bilo nikoli jasno, kaj dela Inštitut Jožefa Stefana in kaj delajo tehnološki parki. Vem, da so tam ljudje v belih haljah z značilno poraščeno brado, ki nekaj delajo in razvijajo, vendar nikoli nisem razumel, zakaj to ne pride v naše tovarne.« O ženskah: »Mlajše punce so danes zbegane, ker ne morejo ugotoviti, kaj si želijo. To je večni problem žensk.« O politiki: »Naša država je ugrabljena, vlada ji mafija.« O javnih uslužbencih: »Gospa verjetno prihaja iz družine javnih uslužbencev in sama nadaljuje poklicno kariero v isti smeri, kar pomeni, da je vse življenje strošek države.« In še zelo aktualno mnenje o nabavah v zdravstvu: »To je očitno čisti posel, matematika, zloži se excelove tabele, pregleda, po kakšni ceni bolnišnice kupujejo material, in se pokliče dobavitelje.«
Plečnikov stadion ga je zaznamoval
Te dni na dan prihaja, da je država ravno pri nabavi medicinske opreme (v resda izrednih razmerah) spet padla na izpitu. Profitiral naj bi tudi Pečečnik, ki zatrjuje, da z dobavo zaščitnih mask, za katere ga je prosil soobčan, obrambni minister Matej Tonin, ni zaslužil niti centa in da je opremo nabavil v dobro države. Pečečnik v javnosti rad govori tudi o svoji dobroti. »Sodelavci mi pravijo, da sem kot mati Tereza,« je nekoč omenil v Jani. Se mu bo dobrota pri dobavi medicinske opreme obrestovala pri zdaj že življenjskem projektu pozidave območja Plečnikovega stadiona?
Prav ta projekt je Pečečnika leta 2007 dokončno usidral v javnosti, le malo za tem, ko so v reviji Manager ocenili, da je njegovo premoženje vredno dobrih 90 milijonov evrov. Njegova zgodba o uspehu je dobro znana. Po končanem šolanju na srednji elektrotehniški šoli v Ljubljani je šel študirat elektrotehniko, a študij kmalu obesil na klin. Leta 1989 je z mamino pomočjo v Mengšu ustanovil podjetje Elektronček, ki se je najprej ukvarjalo z alarmnimi sistemi, se nato preusmerilo v servisiranje računalnikov, poslovni uspeh pa doseglo s prodajo računalniških blagajn. A veliki met je Pečečniku uspel, ko je sredi devetdesetih let razvil svojo prvo avtomatsko ruleto in jo leta 1998 uspešno predstavil na igralniškem sejmu v Londonu. V te vode je zašel naključno, potem ko je spoznal Rajka Hrvatiča, ki ga je prosil, naj mu popravi igralni avtomat. Pečečnik naj bi se takrat začudil, zakaj so »tajvanska jajca tako draga«, in začel sestavljati svoje igralne aparate. Bil je tako uspešen, da je leta 2006 polovični delež v Elektrončku prodal avstralski družbi Aristocrat Leisure Limited. To se je kasneje izkazalo za posrečeno potezo, saj je velika finančna kriza močno prizadela tudi igralniški trg in Pečečnik je lahko po štirih letih polovični delež v Elektrončku odkupil za zgolj 12 milijonov evrov. Dve leti pred tem je v Nevadi pridobil igralniško licenco, ki mu je odprla vrata na donosen ameriški igralniški trg, in njegovi posli so začeli spet cveteti.
Po izjavah v medijih sodeč je sveto prepričan o svojem podjetniškem talentu, ki ga je na področju igralništva nedvomno unovčil. Več kot očitno ga vleče tudi v druge vode: šport, nepremičnine, prevzel bi več propadlih podjetij, med drugim KIK, Steklarsko novo, Muro, nazadnje celo Adrio Airways. A njegova podjetniška žilica je tudi že zatajila, najbolj eklatantno prav pri projektu Plečnikovega stadiona, pri katerem se je zelo naivno pustil zvabiti na pravo minsko polje. Izkušenemu investitorju bi ob omembi spomeniške zaščite, okoljevarstvenega postopka, predvsem pa zemljiškega spora s sosedi morali zazvoniti vsi alarmi, Pečečnik pa je bil očitno preveč zaverovan v svoje sposobnosti, da bi se vseh teh nevarnosti pravočasno zavedel. Ko se je projekt začel lomiti, je začel gnev zlivati na sosede, kulturnovarstvenike, nazadnje na zaposlene na agenciji za okolje. A to mu je prej škodilo kot koristilo. Bolj posrečena bi lahko bila poteza, da za vodjo projekta, ki je v tem trenutku v postopku pridobitve integralnega gradbenega dovoljenja na ministrstvu za okolje, angažira nekdanjega okoljskega ministra Jureta Lebna. Kako se mu bo obrestoval Toninov klic, pa bomo še videli.
