Za opis vseh funkcij, činov ter usposabljanj, ki jih je v svojem življenju pridobil Ivan Jezernik, doma iz Nove Cerkve, kjer živi, ne boste verjeli, v neposredni bližini gasilskega doma, bi nam zmanjkalo prostora. Redko naletiš na človeka, o katerem vsi govorijo v presežkih, sam pa, ko mu omeniš katero od njegovih zaslug, le skromno zamahne z roko, češ, saj to ni nič takšnega.
»Ivan Jezernik je zame doktor znanosti gasilstva. Obvlada vsa področja gasilstva, saj je konstruktor gasilskih vozil, mednarodni sodnik in mentor številnim gasilskim ekipam. Sam se spomnim otroških dni, ko sem hodil na gasilske vaje kot pionir. Imeli smo srečo, da smo imeli njega za mentorja. Fantje smo se kar dobro odrezali tudi na tekmovanjih, a so nas pionirke PGD Nova Cerkev vselej prekašale. Pod njegovim mentorstvom so bile enkrat tudi na olimpijadi, če se ne motim, kar je velik dosežek. Sicer pa ne le Ivan, temveč vsa njegova družina, vključno z bratoma Slavkom in Brankom ter sestro Silvo, živi za gasilstvo. To jim je bilo položeno v zibelko,« o Ivanu Jezerniku strne misli Rok Švab, harmonikar Modrijanov, ki je tudi njegov sokrajan in avtor glasbe nove gasilske himne, napisane posebej za gasilsko olimpijado z naslovom Vedno pripravljeni. Takšen, vedno pripravljen pomagati vsem in vsakomur, je tudi Jezernik, ki ima, med drugim, opravljen tečaj za tehničnega reševalca pri helikopterskih intervencijah.
Izkušnje je vselej rad in nesebično delil z drugimi. In teh se je z leti nabralo zares veliko. Tudi na gasilskih olimpijadah. In vse te izkušnje in znanje je skupaj s še nekaj zanesenjaki pilil zadnjih pet let. Toliko časa so namreč trajale priprave na največji gasilski dogodek pri nas, gasilsko olimpijado, ki bo prihodnji teden potekala v knežjem mestu. »Moj velik vzornik je pokojni Tone Sentočnik, poveljnik Gasilske zveze (GZ) Slovenije, doma iz Škofje vasi, ki si je vedno želel, da bi olimpijada nekoč gostovala v Celju. Sam je ni dočakal, jaz pa sem pomirjen, ker vem, da bo letos ta njegova želja izpolnjena,« pove Jezernik, ki sicer o sebi ne govori rad, zato pa so, na srečo, toliko bolj zgovorni drugi, ki se zavedajo veličine njegovega dela. »Konstruiral je tudi gasilska vozila in risal skice. Vsako vozilo je bilo izdelano za točno določenega naročnika, zato so bila vsa unikatna. Prav tako je zasnoval še drugo gasilsko opremo, od štoparic do vedrovk. Za opremo in njeno postavitev pa je zadolžen tudi na letošnji gasilski olimpijadi,« nam pove podpoveljnik Gasilske zveze Slovenije (GZS) in namestnik predsednika organizacijskega odbora gasilske olimpijade v Celju Zvonko Glažar.
V gasilske vrste je Jezernik vstopil že leta 1964, ko je štel komaj sedem let. Od starejših gasilcev, družinskih članov in sovrstnikov, pa je hitro črpal znanje, ki mu je prišlo prav pri kasnejšem gasilskem delovanju. »Njegovo napredovanje ob vse boljšem poznavanju gasilskih veščin in ob dejstvu, da je bil zaradi značajskih potez vse bolj spoštovan tudi kot človek, je bilo skokovito. Njegove uspešne in korektne nastope je bilo mogoče videti tako pri društvenem delu kot na sojenjih in pri vodenju ekip na gasilskih olimpijadah. Njegovo praktično delo, povezano s človekoljubnostjo, pa je pustilo sled tudi pri vzgoji in izobraževanju mladih, saj so se ekipe pod njegovim mentorstvom uspešno udeleževale najvišjih državnih tekmovanj in olimpijad,« je ob prejemu najvišjega gasilskega priznanja pred tremi leti o njem zapisal nekdanji župan Vojnika Benedikt Podergajs. »Sam trdim, da je Ivan legenda in človek, ki nam ga je na zemljo poslal sam Bog. In niti Shakespeare ne bi mogel zapisati o njem besed, ki bi mu pritikale,« pa doda Glažar. In nadaljuje, da je bil Jezernik v družbi GNV, kjer je bil zaposlen po propadu Ingrada vse do upokojitve, vodja programa za nadgradnjo gasilske tehnike, ki jo je spoznal do potankosti. Tam so dejansko konstruirali tudi gasilska vozila. Za tokratno olimpijado je z ožjo ekipo pripravljal orodje in ga pilil kar pet let. Gre za nekaj tovornjakov opreme. A je to samo delček tega, kar počne. »Zadnjih 14 dni je od jutra do noči na stadionu Kladivar, kjer se bo vse dogajalo, domov hodi le spat,« nam o njem še povedo prijatelji gasilci. Da ima prav Jezernik veliko zaslug za to, da je gasilska olimpijada v Celju, nam potrdi tudi predsednik GZ Slovenije Janko Cerkvenik. Četudi pri projektu sodeluje več kot tisoč prostovoljcev, pa bo Jezernik tisti, ki bo s prizorišča vedno odšel zadnji. In delal z dušo in srcem.
Četudi se ob vsem slišanem zdi, da časa še za karkoli drugega nima, nam sogovorniki razkrijejo, da je zasebno vzoren mož, oče in dedek dvema vnukoma, ki skupaj z ženo Danico, seveda je tudi ona gasilska, prav tako vpeta v gasilsko olimpijado, predano skrbi za nepokretno taščo. Da tudi njemu ne cvetijo le rožice, pa se prepričamo sami. Pred mesecem dni ga je namreč močno prizadela smrt komaj 45-letnega zeta. In ko v pogovoru beseda nanese nanj, se našemu sogovorniku v hipu orosijo oči, besede pa zataknejo nekje v grlu. Enako težko mu je, ko ga pobaramo, ali ima kakšnega hišnega ljubljenčka. »Štirinajst let smo imeli psa, ki je bil kot družinski član. Ko je poginil, je bila žalost tako velika, da se do zdaj nismo odločili za novega,« nam pove človek, ki je gasilstvu s srcem in dušo predan že 58 let.
