Ko so februarja lani mariborski dijaki protestirali proti pouku na daljavo in za vrnitev v šolske klopi, je bila tam tudi Emilija Stojmenova Duh. Nagovorila jih je in podprla njihovo namero, ob tem pa si je prislužila kazen, saj da je kršila pandemične ukrepe. Ponovno je bila zraven tudi, ko so se dijaki kasneje zagovarjali na sodišču, zaradi udeležbe na javnem shodu pa je prejela še eno kazen. V intervjuju za revijo Jana je takrat priznala, da jo je bilo nastopa strah. A da se je potem, ko je govor prebrala, počutila pomirjeno kot že dolgo ne. »Raje imam mir v glavi kot okoli sebe. Raje me je strah, kot da me je sram.« Zahvaljujoč odvetniški pomoči ji položnic ni bilo treba plačati.
Drobna deklica z velikimi očmi
Čeprav je takrat storila to, kar bi pričakovali od ministrice za šolstvo, je doktorica s fakultete za elektrotehniko dobro leto potem postala ministrica za digitalno preobrazbo. Na aprilskih volitvah je sicer kandidirala na listi SD, vendar ni bila izvoljena v državni zbor, v strankarskem prestopu kmalu potem pa je rdeči suknjič zamenjala za modrega. Kot ministrica sodi v kvoto Gibanja Svoboda. Čeprav je politične barve zamenjala ekspresno, jo boste menda iz Maribora za stalno prestavili le stežka. Da se je odzvala klicu dijakov, tako ni zgolj posledica tega, da, kot pravi, ne prenese krivic in neumnosti, temveč tudi tega, da je pred dvajsetimi leti kot šestnajstletno dekle iz Makedonije v Slovenijo pripotovala prav v Maribor. Na drugo mariborsko gimnazijo, kjer so leta 2002 uvedli program mednarodne mature.
Tedanji ravnatelj Ivan Lorenčič je kandidate za vpis med drugim iskal po nekdanjih jugoslovanskih republikah. V Skopju je opravil štirideset intervjujev, izbral pa je lahko največ tri. Med izbranimi je bila, kot je dejal v kolumni za Dnevnik, tudi drobna deklica z velikimi očmi iz makedonske Vinice. Brošuro o šolanju v Sloveniji je Emilija Stojmenova Duh našla v redovalnici, staršem pa za prijavo sprva ni povedala. Po priporočila profesorjev se je po lastnih besedah od učitelja do učitelja vozila z vespo. Gnala jo je želja po študiju in dokazovanju. Potem ko je uspešno opravila z gimnazijo, je na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko kot edina ženska med samimi sošolci študij končala kot najboljša v generaciji. Po diplomi je kot mlada raziskovalka delala v podjetju Iskratel, po zaključku doktorskega študija pa se je zaposlila na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko.
Postala je sploh prva izredna profesorica na katedri za informacijsko-komunikacijske tehnologije, na doktorskem študiju pa je bila med drugimi mentorica tudi dr. Juretu Trilarju, ki pravi, da je bil odziv na novico, da prevzema resor za digitalno preobrazbo, v njihovih krogih precej enoten. »Težko bi našli boljšo osebo.« Da se je Emilija Stojmenova Duh odločila vstopiti v politiko, ga sicer ne preseneča, čeprav jo sam bolj kot političarko še naprej vidi kot znanstvenico in strokovnjakinjo. »Je oseba, ki je skozi kariero zelo aktivno gradila socialni kapital in ima vseskozi zelo jasno vizijo, kaj hoče. Vstop v politiko torej ni naključje, je pa splet okoliščin v družbi ta proces verjetno pohitril.«
Pri delu na prvo mesto daje ekipo
Trilar jo kot kolegico opiše kot osebo, ki veliko bere, rada priporoči ali podari dobro knjigo, je navezana na Maribor, navija za mariborske nogometaše, v svojem neposrednem okolju pa živi vrednote, ki jih zagovarja v okviru združenja za zastopanost žensk OnaVe. Kot nadrejena je izjemno ambiciozna, strukturirana in delovna oseba, ki pri delu gradi na sodelovanju in na prvo mesto postavi ekipo. »Ni ukazovalna, sodelavcem daje avtonomijo, je pa hkrati tudi jasno, da se pričakuje, da vsak odgovarja za svoje delo.« Pobudnica nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab, vodja digitalnega inovacijskega stičišča 4PDIH in mednarodno priznana avtorica s področja digitalne preobrazbe je bila tudi prva predsednica IEEE »Ženske v inženirstvu Slovenija«. Ni pa oseba, ki bi se v primeru težav vrtela kot mačka okoli vrele kaše, saj je po besedah Trilarja zelo načelna oseba, ki se izzivom ne izmika.
Njeno neposrednost je že spoznala tudi širša javnost. Digitalne bone Janševe vlade je nedavno označila za povsem zgrešeno potezo. Mladina je v imenu digitalnega opismenjevanja doslej na račun države kupovala predvsem Applove slušalke. »Digitalni bon, ki smo ga podedovali od prejšnje vlade in za katerega bomo porabili slabih 60 milijonov evrov, je namenjen predvsem financiranju v tujini narejene opreme.« Nase je opozorila že pred volitvami. Ko je junija lani odstopila kot članica strateškega sveta za digitalizacijo, ki mu je predsedoval njen ministrski predhodnik Mark Boris Andrijanič, je v svoji odstopni izjavi zapisala tudi, da je strateški svet zgolj marketinška kulisa in ne resna namera digitalizacije. »Ko sem ugotovila, da je Slovenija za zeleno in digitalno namenila zgolj šest odstotkov vseh naložb, čeprav je bil pogoj evropske komisije vsaj dvajset odstotkov, nisem več videla smisla sodelovati.«
Ena prvih nalog Emilije Stojmenove Duh je tako počistiti z zapuščino iz prejšnjega mandata. V službi vlade za digitalno preobrazbo že pripravljajo novelo zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, s katero bodo poskušali zajeziti odtekanje javnega denarja za nakup tehnoloških igračk in zagotoviti več sredstev za tečaje osnovnih digitalnih veščin. V njeni dolgoročni viziji je poudarek na digitalnih kompetencah, to je, da morajo biti državljani digitalno usposobljeni, pri čemer naj bi imel vsak povezavo do spleta, kjer bi bile dostopne vse ključne javne storitve. Del tega je tudi zmanjšati digitalni razkorak na vseh ravneh – geografsko, po spolu, starosti in gmotnem položaju. Bivši minister za digitalizacijo Andrijanič, ki je bil na funkciji eno leto, je dejal, da ima njegova naslednica štirikrat toliko časa za spremembe kot on. Ali bo Slovenija v času njenega mandata odšla po poti Estonije, evropske prvakinje v digitalizaciji, bo povedal čas. Je pa že sedaj jasno, da Emilija Stojmenova Duh kot ministrica ne ponuja zgolj paketa digitalne preobrazbe, ampak tudi družbene. Je ena izmed številnih znanstvenic, ki rušijo stereotipe in navdušujejo dekleta za tehnične poklice. Če je bila v času študija elektrotehnike v Mariboru brez sošolk, je danes na doktorskem študiju elektrotehnike v Ljubljani žensk nekaj manj kot tretjina.
