Humanitarno letalo iz Madrida. Humanitarno letalo iz Helsinkov. Iz Pariza. Ekvadorja. Konvoj vozil v Srbijo. Slovenci organizirano z avtomobili na pot iz Severne Makedonije.
Konzularna služba ministrstva za zunanje zadeve še nikoli ni imela toliko dela. Njen vodja Andrej Šter je – poleg zdravnikov in politikov – postal prvi obraz kriznega upravljanja. Predvčerajšnjim je še pozno zvečer usmerjal prihod potnikov iz Španije v velenjsko karanteno, naslednje jutro je bil za računalnikom že ob petih. Ob pol šestih je Dnevniku, ker smo ga prosili za nekaj biografskih podatkov, poslal hudomušno pripombo: »Ali se me niso Slovenci že preobjedli!?« Vendar se ljudstvo odrešitelja in zgodb o reševanju ljudi ne naveliča.
Specalist za probleme
Za Andreja Štera takšno dogajanje ni neznanka. Podobne primere, seveda v manjšem obsegu, je reševal že vse odkar je leta 2008 prevzel vodenje konzularnega sektorja. Skozi svoje delo je ves čas spoznaval, da potovanja in bivanje po svetu potekajo dokaj gladko, dokler se ne zalomijo. In ko se zalomijo - ponavadi zaradi ukrepov posamezne države, ki niso usklajeni z interesi drugih držav - nastane nesluten problem. Rešuje se ga z zapleteno mešanico potrpežljivosti, odločnosti in zvitosti. Marsikateri primer je bilo že doslej treba urejati na neformalni ravni, po sistemu poznanstev, uslug in proti-uslug. Danes, ko so države odkrito avtarkične in do tujcev zoprne, je tovrstna improvizacija ključna.
Tudi hektičnost dogajanja za Štera ni novost. Lani poleti, ko smo ga intervjujali za Objektiv, mu je ves čas pogovora zvonil telefon. Simultano se je dogovarjal za helikopterski prevoz obolele Slovenke iz Splita in za reševanje položaja bosanskih delavcev, ki so med čakanjem na delovna dovoljenja za delo v Sloveniji obtičali pred konzulatom v Banjaluki.
V pisarni ima Šter obešen zemljevid sveta. Na njem je peščica mest, v katerih ima Slovenija odprta veleposlaništva oziroma konzulate. »Zunaj območja Evropske unije imamo manj kot trideset konzularnih predstavništev,« je opozoril Šter. V diplomatski mreži je država doslej videla predvsem strošek. Zdaj, ko potnike novi oblastni ukrepi presenečajo dobesedno čez noč, pa je šibka diplomatska mreža precejšnje breme.
Šter ima za sedanjo situacijo ravno pravšnji značaj. Njegovi nastopi so neposredni, ostri in do določene mere tudi humorni. »Rad pomaga in tega ne obeša na velik zvon,« pravi ena njegovih prijateljic. »Posebej se hitro in učinkovito odziva, ko so ljudje v stiski.«
V preteklosti se je ukvarjal s posamičnimi primeri, tokrat pa rešuje polna letala in avtobuse. To počne kot izvrsten uradnik – brez pomisleka. Država ni dolžna presojati, kdo je sam kriv za lastno nesrečo. Po etičnem pristopu se tu enači z zdravniki ali gorskimi reševalci: tudi ti ne premišljujejo, koga in zakaj reševati, ko iz zasnežene stene sredi viharja vlečejo nespametne avanturiste v neprimerni obutvi in opremi, ki se znajdejo na robu preživetja. Etična merila niso ukrojena po posamičnem primeru, ampak za vse človeštvo.
Šter je sicer v zadnjih dneh skozi zobe izstisnil tudi kakšno pikro pripombo. Ob eni zadnjih evakuacij iz Španije je javno povedal, da se z dejanji turistov, ki so med evakuiranci, ne strinja. Že pred odhodom nekaterih turistov na Tenerife je konzularna služba takšno pot močno odsvetovala, saj je bila epidemija že v polnem razmahu. Kot je videti, so nekatere na pot zvabile tudi turistične agencije, a na koncu se je odločil vsak sam. Ker so ljudje odšli, pa jih je bilo treba potem reševati. Šter je denimo opisal prizor, ki ga je pogrel: iz evakuacijskega letala je med drugim izstopila mati z dojenčkom. Vendar odlični uradnik, ki ga na družabnih omrežjih že kronajo za »ministra za Slovence po svetu«, ni šel v kritiki ravnanja ljudi niti koraka dlje. Rešiti je treba vse.
V času, ko so se meje zaprle tudi na Balkanu, je njegova služba (in seveda zunanje ministrstvo v celoti) uporabila tudi povezave z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. V Srbijo, Severno Makedonijo, na Hrvaško je bilo treba poslati ljudi, ki so obtičali na slovenskem ozemlju. In v nasprotno smer je bilo treba pospremiti slovenske državljane. Pri odpiranju vrat so pomagali odnosi iz preteklosti, ko je bilo območje, ki je danes skorajda nepredušno zaprto, še del skupne države.
Podobne reševalne akcije je Šter izpeljal tudi že v preteklosti, na podlagi povezav, ki so se v diplomaciji spletle skozi dolga leta sodelovanja. Opisal nam je denimo primer reševanja slovenske družine z vojnega območja v Jemnu. Ko se je državljanska vojna močno razplamtela, se je družina želela umakniti, a se je pokazalo, da so se veleposlaništva vseh evropskih držav od tam umaknila že prej. Ostali so le še predstavniki Kitajske in Indije. Prek slovenskih ambasad v Pekingu in New Delhiju je Šterova služba poizvedovala, ali bi lahko Kitajci ali Indijci spravili družino iz Jemna. Oboji so bili pripravljeni priskočiti na pomoč in akcija je uspela.
Poleg slovenskih državljanov pa je pomagal tudi tujcem, ki so imeli povezave s Slovenijo. Pred petimi leti se je med drugim osebno zavzel za reševanje 13-letne somalijske deklice Fayse, ki je ostala sama brez matere v Afriki. Po diplomatskih poteh je pomagal organizirati zapleteno »evakuacijo« otroka in vse potrebne dokumente. Nekaj let kasneje se je zavzel tudi za tuje delavce, ki so na slovenskih konzulatih čakali v neskončnih vrstah na dovoljenje za delo v Sloveniji. Šter je večkrat skušal prepričati notranje ministrstvo, da omejitve in zahteve, ki jih postavlja pred tujce, niso humane in da dolgotrajno čakanje škodi tako delavcem kot slovenskemu gospodarstvu. Notranje ministrstvo pa je ostalo neomajno, češ da tujci za državo predstavljajo tudi nevarnost. To je Štera odkrito jezilo.
Nekdanji notranji minister
Nad ustrojem notranjega ministrstva ima Šter sicer dober pregled, saj je bil v letih 1994 do 1997 sam notranji minister. Manj znano pa je, da je bil Andrej Šter kot pripadnik malteškega viteškega reda tudi eden od pobudnikov človekoljubne akcije, s katero bi največje romsko naselje Brezje - Žabjak pri Novem mestu za 100.000 evrov opremili z elektriko in vodovodom. Namesto tega zdaj oblast Rome, kot da ne bi bili tudi oni slovenski državljani, še bolj odriva na obrobje.
Andrej Šter je v lanskem intervjuju za Dnevnik dal vedeti, da je nad marsikatero politično in birokratsko omejitvijo, ki stoji na poti ljudem, razočaran. Kot bi hotel reči, da so tudi njegove roke zvezane. Danes, ko je glavna vrlina logistična improvizacija, pa je vendarle spet v »svojem« elementu.
