Minister za notranje zadeve Aleš Hojs deluje izjemno samozavestno in suvereno. Celo takrat, ko ustreli povsem mimo. V prvih dneh epidemije se je kot novopečeni notranji minister s seje vlade v živo javil v osrednji televizijski dnevnik javne televizije in odločno napovedal precej strožje omejitve gibanja prebivalcev, kot jih je nato že čez nekaj ur sporočila vlada v svojem odloku. Težave je imel tudi s štetjem migrantov za potrebe pošiljanja vojske na mejo in branjem kazenskega zakonika. Na omrežju Twitter je napovedal, da bo policija protestnike izpred parlamenta ovadila zaradi kaznivega dejanja ogrožanja zdravja. Takšnega kaznivega dejanja slovenski kazenski zakonik ne pozna, pravniki pa so kmalu pojasnili, da je šlo za popolno neumnost, tudi če je imel v mislih kaznivo dejanje prenašanja nalezljivih bolezni.
Od vodovoda do avtocest in vojašnic
Od diplomiranega inženirja gradbeništva bi kdo morda pričakoval več natančnosti, a v njegovo opravičilo je treba priznati, da je minilo že veliko časa, odkar je nazadnje sedel za risalno mizo. Projektant je bil le krajši čas, v svoji karieri pa je v različnih vlogah bdel in izpeljal več pomembnih projektov. V začetku devetdesetih let, ko je Ljubljana imela desnega župana (Jožeta Strgarja), se je zaposlil v ljubljanski VO-KA, kjer je nato ostal kar 14 let. Kot enega svojih največjih uspehov pri vodenju tamkajšnjih projektov izpostavlja gradnjo centralne ljubljanske čistilne naprave. V času prve Janševe vlade je Hojs postal član uprave Darsa, kjer je med drugim poskrbel za vzpostavitev vinjetnega sistema, v njegovo obdobje na Darsu pa sega tudi afera z odpadanjem ometa v šentvidskem predoru.
Ko je Janša drugič prevzel oblast, je Hojs postal močno vpet v slovensko politiko. Če je leta 1992 na listi krščanskih demokratov neuspešno kandidiral za poslanca, je natanko dvajset let kasneje postal obrambni minister iz kvote NSi, v kateri je bil član izvršilnega odbora.
Z vojsko do takrat ni imel veliko opravka, čeprav je bil od leta 1981 dalje v rezervni sestavi Teritorialne obrambe. Ob svoji predstavitvi je presenetil z napovedjo premisleka o ukinitvi tankovskih enot in oddaje ali prodaje vojaških šolskih letal pilatus. Napovedi ni uresničil, je pa že po nekaj mesecih ministrovanja preimenoval osrednjo ljubljansko vojašnico. Vojaki so s pročelja sneli tablo z imenom španskega borca, partizana in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta, vojašnica pa od tedaj nosi ime po Edvardu Peperku, enemu izmed prvih žrtev osamosvojitvene vojne. Kmalu je še več vojašnic dobilo ime po padlih pripadnikih Teritorialne obrambe.
Hojs se je v tem obdobju zbližal s tedanjim in sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo, ki ju med drugim povezuje tudi ljubezen do hribov. Hojs je pred leti v enem izmed intervjujev priznal, da je Janša spretnejši plezalec (tedaj je Janša še lahko splezal težavnost 6c, Hojs pa le še klasično IV+), je pa Hojs bržkone boljši nogometaš od Janše. V mladosti je bil perspektiven obrambni igralec Slovana, vendar je treniranje nogometa opustil. Z ženo, ki tako kot Hojs prihaja iz globoko verne družine, sta se poročila že mlada, tako da je danes že trikratni dedek.
Slab poraženec
Če se je Hojs v času svojega prvega ministrovanja zbližal z Janšo, se je leta 2014 začel oddaljevati od NSi. Razlog je bil njegov neuspeh na evropskih volitvah. V Bruslju se ni pridružil Lojzetu Peterletu, čeprav je bil drugi na skupni listi NSi in SLS, ki so ji volilci podelili dve poslanski mesti. Franc Bogovič iz SLS ga je gladko izrinil s pomočjo preferenčnih glasov (več preferenčnih glasov od Hojsa je zbrala tudi Ljudmila Novak), kar je Hojs izjemno slabo prenesel. Po besedah prisotnih je bilo že takoj po razglasitvi burno, Hojs pa je nato tudi javno zagovarjal, da je bilo povezovanje s SLS napaka. V mučnih mesecih, ki so sledili, ga je najbolj motilo, da je začela NSi v ospredje vedno bolj potiskati Mateja Tonina, zaradi česar je Hojs celo poskušal prevzeti vodenje stranke. Toda Ljudmila Novak ga je na strankinem kongresu gladko premagala. Kljub temu (ali pa prav zato), da so na člane občinskih odborov NSi k podpori Hojsu intenzivno pritiskali predstavniki SDS.
Vse do poletja 2016 je bil Hojs nekakšen dvojni agent, ki je vztrajal v NSi, čeprav je bil že tesno povezan s SDS. Nazadnje so ga iz NSi izključili, kaplja čez rob pa je bil spor med Hojsom in Peterletom. Hojs je kot predsednik združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) za strankarskega kolega ocenil, da ni primeren za govorca na proslavi ob dnevu državnosti, saj je Peterle pred tem izstopil iz predsedstva VSO zaradi nestrinjanja s kazensko ovadbo, ki jo je VSO vložil proti Milanu Kučanu. Očitali so mu, da je leta 1990 zagrešil veleizdajo in sabotažo, ker ni preprečil razorožitve TO.
Vodenje manjše, alternativne veteranske organizacije je še nekaj, kar je nekdanjega teritorialca iz enote Ljubljana center tesno povezovalo s SDS, v katero se je včlanil pred tremi leti in kmalu postal tudi član njenega izvršilnega odbora. Preden je postal notranji minister v tretji Janševi vladi, je vodil tudi madžarsko-esdeesovski medijski projekt Nova24TV, ki ga je pred petimi leti – čeprav je bil tedaj še član NSi – tudi pomagal postaviti na noge.
O glasbi je Hojs za časnik Delo leta 2012 dejal: »Slovenske glasbe skoraj ne poslušam, sem bolj človek šestdesetih. Saj veste, takrat smo poslušali Beatle pa Rollinge. V glavnem poslušam rock glasbo, včasih tudi klasiko.« V zadnjih dneh ga je najbolj okupiral pastirski naci rock. Preklic prepovedi koncerta Marka Perkovića - Thompsona, ki v nekaterih svojih pesmih opeva ustaštvo, mu je prinesel interpelacijo.
