Na dermatovenerološki kliniki UKC Ljubljana se vsakodnevno srečujejo z bolniki, ki potrebujejo pomoč zaradi garij. Porast opažajo že dve leti, je pojasnila predstojnica dr. Tanja Planinšek Ručigaj. Če uporaba lokalne terapije pri ljudeh, ki so bili z obolelim v stiku, ni dosledna, se lahko bolezen v družini vleče tudi po več mesecev. »V takšnih primerih se odločimo za krajše hospitalizacije,« je dodala predstojnica.
Lani so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) našteli 1691 prijavljenih primerov garij, medtem ko jih je bilo leto prej 818. Visoka prijavna stopnja se je nadaljevala tudi v letošnjem januarju, so izpostavili: prijav je bilo 233, 86 več kot v enakem lanskem obdobju. Največ lanskih izbruhov so zaznali v domovih starejših občanov, v izobraževalnih zavodih in znotraj družin. »Največ primerov opažamo v zimskih in jesenskih mesecih, v starostni skupini od pet do 24 let,« so dodali na NIJZ. Spomnimo, slovenska stroka je na strm porast garij javno opozorila lanskega februarja.
Od poznih diagnoz do nedoslednega zdravljenja
O precejšnjih težavah z garjami, ki kar ne izzvenijo, poročajo tudi drugje po Evropi. Na povečano obolevnost v razvitih državah vpliva večja mobilnost prebivalstva s potovanji v države, kjer je prevalenca garij visoka, so pojasnili na NIJZ. Med njimi so pacifiške in latinskoameriške države. Med dejavniki, ki jih izpostavljajo, so tudi migracije ljudi iz držav, kjer so garje pogostejše. Porasti so lahko povezani tudi z zapoznelimi diagnozami. To se lahko zgodi predvsem pri starejših, pri bolnikih s kroničnimi boleznimi ali pri atipičnem kliničnem poteku, kjer pride do zamika pri začetku zdravljenja, so izpostavili na NIJZ. Svoje lahko prispeva tudi nepravilna in nedosledna uporaba terapije. Včasih pa obstajajo, kot so omenili na NIJZ, omejene terapevtske možnosti. Nekatera zdravila niso primerna za otroke in nosečnice, znana so tudi posamezna poročila o odpornosti povzročitelja garij na zdravila.
Na NIJZ opažajo tudi stigmatizacijo garij, zaradi katere lahko bolniki odlašajo z iskanjem pomoči pri zdravniku. Ob garjah je sicer pomembno, da je diagnoza čim hitrejša. »Prvi pomemben znak okužbe je običajno srbež, ki se pojavi iznenada in je izrazit predvsem ponoči oziroma ko se pacient segreje. V začetku je srbež omejen na posamezne predele kože, kasneje pa se razširi po vsem telesu, predvsem predelih glave in vratu,« so pojasnili na NIJZ. Tipična klinična slika garij, ki nastane od dva do šest tednov po primarni okužbi, je srbeč izpuščaj v simetričnem vzorcu, so dodali. Ta izpuščaj prizadene kožo med prsti rok in nog, v pregibih, na prsnih bradavicah, v predelu spolovila, popka ali na notranji površini stegen, so našteli. »Značilen znak je rovček med papulama na površini kože,« so dodali. Klinični potek bolezni se lahko razlikuje glede na posameznikovo starost. Na NIJZ so kot primer izpostavili odsotnost srbenja pri starejših, pri novorojenčkih pa je lahko izpuščaj po drugi strani razširjen po celotnem telesu.
Kdaj po pomoč
»Če se srbežu in tipični klinični sliki pridruži še podatek o pojavu podobnih težav pri družinskih članih ali bolnikovih tesnih kontaktih, je priporočljivo, da oseba čim prej poišče zdravniško pomoč,« svetujejo na NIJZ. Če garij ne zdravimo, se lahko razširijo na druge družinske člane, so posvarili, pri okuženem pa lahko preidejo v težjo obliko. Mogoči so zapleti, kot je impetigo (gre za gnojno vnetje kože), so še spomnili. Zdravljenje vseh družinskih članov in oseb, ki so bile v tesnem stiku z bolnikom, mora biti istočasno, so poudarili na NIJZ. Šteje tudi doslednost pri upoštevanju predpisanega zdravljenja.
V nekaterih državah ob porastu garij opozarjajo na otežen dostop do zdravljenj, ki so ga opazili med pandemijo covida-19 in v prvih popandemskih letih. Vsi razlogi za porast garij niso znani, je v prispevku, ki je bil objavljen v spletni publikaciji The conversation, izpostavil britanski strokovnjak za javno zdravje Jo Middleton. Eden od ključnih krivcev pa so bile po njegovih besedah težave z dobavami mazil za zdravljenje garij v letih 2023 in 2024. »Ob zapoznelih zdravljenjih se je okužilo več ljudi,« je ocenil. Ob tem je zavrnil pogosto zmotno prepričanje, ki prispeva k sramu in odloženemu iskanju pomoči. Garje niso posledica posameznikove slabe osebne higiene, je poudaril Middleton: »Navade pri kopanju ne vplivajo na pojavnost garij.«