Nedavno smo se v Sloveniji soočili z dvema primeroma trgovine z ljudmi. Z izkoriščanjem tujih delavcev, ki so morali v nečloveških razmerah delati v ilegalni tovarni cigaret pri Lendavi, ter izkoriščanjem slabega ekonomskega in socialnega položaja deklet, ki naj bi jih v Slovenski Bistrici izkoriščali za prostitucijo. Problematika trgovine z ljudmi v širšo družbeno zavest stopi predvsem ob večjih tovrstnih razkritjih in medijskem poročanju, medtem ko se v društvu Ključ z različnimi oblikami izkoriščanja seznanjate zelo pogosto. Kakšne razsežnosti ima trgovanje z ljudmi v Sloveniji?
O razsežnostih je težko govoriti konkretno, saj tudi mi lahko govorimo le o primerih, ki pridejo do nas, zavedamo pa se, da so odkriti primeri izkoriščanja običajno le vrh ledene gore in da je trgovanje z ljudmi bistveno bolj prisotno, kot se zavedamo. In če govorim o našem delu, praktično tedensko naletimo na primer, ko gre za možno hujšo obliko izkoriščanja. O zaznanih primerih obveščamo policijo, osebam, ki se na nas neposredno obrnejo po pomoč, pa to tudi zagotovimo.
Za delovno izkoriščanje opozarjate, da je velik družbeni problem.
Drži, saj je za kaznivo dejanje opredeljeno le prisilno delo, ki ga je skoraj nemogoče dokazati. Medtem ko so hude oblike delovnega izkoriščanja, predvsem tujih delavcev, zelo pogoste. Velikokrat so zavedeni, sicer ne v smislu, kaj bodo delali, temveč kakšni so pogoji dela in plačila. Delali smo z žrtvijo delovnega izkoriščanja, ki nam je povedala, da je imela le štiri proste dni na mesec, preostali čas je delala po 16 ur na dan in dobila izjemno nizko plačilo, bistveno manjše od minimalne plače. Ko je zbolela, ni smela iti k zdravniku in grozili so ji, da ne bo dobila plačila, če ne bo delala kljub bolezni.
Je, ko govorimo o problematiki trgovine z ljudmi, področje prostitucije v širši družbi najbolj ozaveščeno?
Drži, pri čemer moram poudariti, da v Ključu ne razlikujemo več med prostitucijo in prostitucijo kot obliko trgovine z ljudmi, saj spremljamo, kako so posledice pri obeh skoraj enake. To so samopoškodovalno vedenje, zasvojenosti, samomorilnost in občutek nevrednosti. Posledice so dolgotrajne in posameznica ali posameznik težko odide iz tega. Poleg tega še vedno prevladuje zvodniška prostitucija. In četudi se zdi, da se je oseba sama odločila za prostitucijo, to še ne pomeni, da v prostituciji ne bo doživljala nasilja in zlorab ter se spopadala z drugimi travmatičnimi izkušnjami. Nasilje najpogosteje povzročajo stranke, moški, ki zaradi dejstva, da so za spolno aktivnost plačali, pričakujejo popolni nadzor in zahtevajo tudi marsikaj, česar osebe v prostituciji ne želijo.
V društvu Ključ ste proti legalizaciji prostitucije?
Tako je. Zagovarjamo nordijski model ureditve oziroma model enakosti spolov, ki ga imajo skandinavske države, pa Francija in Irska, kjer oseba, ki je v prostituciji, ni kazensko preganjana, medtem ko so vsi drugi, od zvodnika do stranke, kaznovani. Verjamemo, da je prostitucija oblika nasilja nad ženskami. Nanašamo se na raziskave iz tujine, predvsem pa na to, kaj prikazuje naša interna statistika. Po tej vidimo, kako težko je osebam po izkušnji prostitucije zaradi vseh zlorab, ki so jih doživljale, okrevati. Ta občutek, da niso nič vredne, da so slabe in da morajo skrivati svojo življenjsko zgodbo, jih potiska v težek položaj.
Letos praznujete 25. obletnico društva Ključ – centra za boj proti trgovanju z ljudmi.
Kaj se je v tem času spremenilo na področju trgovine z ljudmi?
Skoraj vse. Pred 25 leti, ko je nastalo društvo Ključ, je bila trgovina z ljudmi šele mednarodno in potem nacionalno kazenskopravno prepoznana kot kaznivo dejanje. Do takrat ni bilo nobenega programa za podporo žrtvam, medtem ko imamo zdaj krizno in varno namestitev, program reintegracije in program za podporo osebam v prostituciji ter izhodu iz nje. Informiramo prosilce in prosilke za mednarodno zaščito in delamo z imigrantskimi delavci. V tem času je nastalo veliko programov in v najširšem smislu smo na področju zagotavljanja podpore osebam, ki so izkoriščane, veliko naredili. Pa vendar je še veliko neurejenih področij, čeprav si za njihovo ureditev že dolgo prizadevamo. To zadeva predvsem namestitve za otroke, ki so žrtve trgovine z ljudmi, pri čemer je na prvem mestu že težava prepoznavanja problematike. Sistem jih niti ne zaznava, poleg tega ni primernega podpornega programa, ki bi jim zagotovil varnost. Trgovina z ljudmi je del organiziranega kriminala, zato je varnost izredno pomembna. Poleg tega je nujna tudi ustrezna obravnava travm, ki so posledica trgovine z ljudmi.
Poudarjate, kako nujen je obstoj varnega prostora za otroke, ki so žrtve trgovine
z ljudmi. Zakaj ni vzpostavljen?
Na to že dolgo opozarjamo in si za to prizadevamo. Vendar tega ne more zagotoviti nevladna organizacija, temveč gre za odgovornost države, ki tega v vseh teh letih še ni izpeljala.
Katere vse so pri nas oblike trgovine z ljudmi, pri katerih so žrtve otroci?
Prisilne poroke, kar velja za določene romske skupnosti, so v ospredju. Poleg tega so na tem področju pomembne tudi ugotovitve naše raziskave iz leta 2023, ki smo jo naredili med otroki, udeleženci naših preventivnih delavnic. Vprašali smo jih, ali imajo izkušnje s tem, da bi jih kdo prepričeval, da bi izvajali različne spolne aktivnosti v zameno za nekaj. Kar ni nujno le denar, temveč gre lahko tudi za prenočišče, droge, alkohol in darila. Torej spraševali smo jih, ali so kdaj kaj prejeli v zameno za spolne aktivnosti. Samo na naših delavnicah na osnovnih in srednjih šolah, kjer je bilo vključenih okoli 2000 otrok, je bilo 75 takšnih, ki so odgovorili, da so imeli to izkušnjo. Najmlajša je bila stara deset let, medtem ko uradna statistika zlorabe otrok za prostitucijo v Sloveniji ostaja pri nič do enem primeru na leto. Zelo veliko jih je v naši anketi zapisalo, da o tem niso povedali nikomur, le malo jih je zaupalo prijateljem in le nekaj staršem ter policiji. Pri čemer je treba opozoriti še na eno skrb vzbujajočo stvar, o kateri prav tako premalo govorimo, in sicer, kot je pokazala naša raziskava, je bila skoraj polovica oseb, ki so otrokom ponujale nekaj v zameno za spolne usluge, mladoletna. Otroci pa so lahko izkoriščani tudi za prisilno beračenje ali prisilno izvrševanje kaznivih dejanj.
Kakšne oblike zaščite otrok so pomembne?
Najprej je pomembno, da otroci o teh izkušnjah povedo neki odrasli osebi ter nato tudi policiji in lahko tudi nam. V društvu jim lahko ponudimo vsaj svetovalno pomoč in podporo, da v sodelovanju multidisciplinarne ekipe poiščemo najustreznejšo rešitev zanje. To je prvi sistemski korak, a kot že omenjeno, nimamo centra za njihovo varno namestitev. Verjamemo namreč, da bi morala obstajati ustrezna namestitev za vse otroke, ki so visoko ogroženi, in pri tem ni nujno, da gre za trgovino z ljudmi. V primerih prisilne poroke so težave lahko že, preden se ta zgodi, in je treba otroka zaščititi, preden je poročen.
Kako obsežen je problem prisilnih porok pri nas?
Naj opozorim, da smo v Sloveniji imeli do zdaj edino obsodilno sodbo s tega področja leta 2015. Tudi pri tem gre za slabo prepoznavanje problematike. Na društvu smo vsako leto obveščeni o nekaj tovrstnih primerih, lani smo dobili informacije o treh prisilnih porokah, kar posredujemo pristojnim organom. V primerih prisilnih porok, ki jih na društvu zaznavamo, gre za to, da ko se dekle priženi v moževo družino, postane njihova last in jo na takšen način obravnavajo. Njena naloga je, da rojeva otroke in opravlja gospodinjska dela ter je ves čas na voljo. Poleg tega ima cel kup omejitev, med njimi tudi, da se ne sme več šolati. Pogosto pa je tudi tepena in deležna groženj. Če bi pobegnila, bi bil njen oče moževi družini dolžen večkratnik njene »dote«, ki je kupnina, česar pa dekleta največkrat ne želijo povzročiti. Velika ironija pri tem je, da je bila tašča, ki je v veliko primerih lahko celo najbolj nasilna, tudi sama najverjetneje žrtev prisilne poroke.
Se srečujete s primeri siljenja v beračenje na ulici?
Teh primerov obravnavamo zelo malo. Tudi policija pri tem ni dovolj uspešna, pri čemer za enega od razlogov navajajo, da se skupine, ki silijo ljudi k beračenju, zelo hitro selijo. Poleg tega so žrtve velikokrat posamezniki, ki zelo redko prosijo za kakršno koli pomoč in podporo. Pogosto so rojeni v ekstremno hude življenjske okoliščine – revščino, zlorabe in so navajeni prosjačenja ter nespoštljivega odnosa, nasilja, ki ga doživljajo. Kar seveda ni izgovor za izkoriščanje. Poznani so denimo primeri, ko so ženske iz Romunije in Bolgarije pošiljali prosjačit po Evropi, doma pa so imeli pod svojim nadzorom, kot nekakšne talce, njihove otroke.
Kako potekajo vaše intervencije in nadaljnja pomoč žrtvam?
Ko oseba stopi v stik z nekom, ki prepozna, kaj se ji je zgodilo, o tem praviloma obvesti policijo, in če je žrtev pripravljena dati izjavo, je nameščena v krizno namestitev. Tam je zelo kratek čas in nato pride k nam, kjer gre, če to želi, skozi celotni sistem varne namestitve in reintegracije. Ponujamo psihosocialna svetovanja, psihoterapijo, učimo slovenščino, zagotavljamo različno podporo pri izobraževanjih, usposabljanjih in iskanju zaposlitve, pravno svetovanje, spremljanje na institucije in urejanje zdravstvenih težav.
Kdaj žrtev poišče pomoč – ob priložnosti, ko lahko pobegne, ko se toliko opolnomoči, da poišče izhod?
Po naših izkušnjah takrat, ko pride do točke preloma. Ko gre vse skupaj predaleč – nekaj se zgodi in to so lahko ekstremne situacije. Spomnim se primera pred nekaj leti, ko je v zastoju na avtocesti žrtev prostitucije, ki je bila del trgovine z ljudmi, pobegnila iz avta. Tekla je stran in neznanca prosila, da pokliče policijo. Imeli smo primer gospe, ki je bila na enem od veleposlaništev države Evropske unije v Ljubljani žrtev služabništva. Potem ko je po sedmih mesecih brez enega prostega dneva ob nedeljah dobila nekaj ur možnosti za izhode, je v cerkvi spoznala gospo, ki jo je, ko ji je povedala za svojo situacijo, povezala z Delavsko svetovalnico. V reševanje primera smo se vključili tudi mi. Poleg nizkega plačila in velikega obsega dela, za kar so jo zbujali tudi sredi noči, so bili tudi verbalno nasilni, ji grozili. Po izhodu iz te situacije in vključitvi v naše programe si je v Sloveniji zdaj ustvarila lepo življenje. Je poročena, ima službo in se ne pusti več izkoriščati.
